Varroa destructor
| Varoja | ||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||
| Varroa destructor Anderson & Trueman, 2000 |
Varroa destructor je zajedavska pršica, ki napada medonosne čebele. Na čebele in njihove ličinke se te pršice prisesajo podobno kot klopi na toplokrvne živali in jim srkajo hemolimfo. S tem izčrpavajo odrasle živali, ki lahko zaradi izčrpanosti umrejo.
Opis
[uredi | uredi kodo]Odrasle pršice so kroglaste oblike in imajo štiri pare kratkih nožic. Samice so rdečkasto rjave barve, samci pa so beli. Samci dosežejo v dolžino manj kot milimeter, samice pa lahko v dolžino dosežejo do 2 mm, v širino pa od 1,5 do 2 mm. Na čebelah parazitirajo le samice, samci po parjenju poginejo. Prvi par nog uporabljajo samice za tipanje, saj je na njih organ za zaznavanje vonja, preostale pa uporabljajo za gibanje. Na spodnji strani vsake nožice ima samica organ, s katerim se prisesa na čebelje telo, z ustnim aparatom pa nato prebodejo hitin čebeljega telesa. Odrasle samice lahko prehajajo s čebele na čebelo, vendar pa so odrasle čebele le vmesne gostiteljice v času, ko ni zalege. Ko čebela umre, jo parazit zapusti.[1]
Mnogo čebel dobi eno ali več varoj, še preden se izleže, saj samica pršice namreč zaleze v celico s čebeljo ličinko, dokler je ta še odprta. Brž ko jo delavke pokrijejo s pokrovčkom, izleže nanjo več jajčec. Celoten razvojni krog varoj v pokriti zalegi traja deset dni. Običajno se izleže nekaj samic in en samec varoje hkrati z mlado čebelo.[1]
Širitev po svetu
[uredi | uredi kodo]
Varoje so se v Evropo in v druge dele sveta v sedemdesetih letih 20. stoletja razširile iz Indonezije kot posledica trgovanja s čebelami. V Slovenijo naj bi varoje prišle okoli leta 1978[2] iz Sovjetske zveze, kjer pa so čebele bolj odporne na varojo in so proti njim evolucijsko vzpostavile obrambne mehanizme, jih evropske ne prepoznavajo kot parazite.[3]
- zgodnja 60. leta 20. stoletja Japonska, ZSSR
- v 60. in 70. letih 20. stoletja Vzhodna Evropa
- 1971 Brazilija
- konec 70-ih let 20. stoletja Južna Amerika
- 1980 Poljska
- 1982 Francija
- 1984 Švica, Španija, Italija
- 1987 Portugalska
- 1987 ZDA
- 1989 Kanada
- 1992 Združeno kraljestvo[4]
- 2000 Nova Zelandija (Severeni otok)
- 2006 Nova zelandija (Južni otok)[5]
- 2007 Havaji (Oahu, Otok Hawaii)[6][7]
- 2008 Havaji (Veliki otok)
do sredine leta 2012 naj varoja v Avstraliji še ne bi bila prisotna.[8][9] V začetku leta 2010 je bila v Kufri, v Libiji odkrita podvrsta čebele, ki naj bi bila odporna na varojo.[10]
Zatiranje
[uredi | uredi kodo]Za zatiranje varoje se uporabljajo akaricidi. Uporablja se tako sintetične akaricide kot tudi naravne spojine, med katere sodijo organske kisline, ki jih vsebuje tudi med. Najpogosteje so to oksalna, mravljična in mlečna kislina. Uporabljajo se tudi eterična olja, med katerimi naj bi bila najbolj učinkovita olje materine dušice in evkaliptovo olje. Ekološko čebelarjenje dopušča tako uporabo organskih kislin kot tudi rastlinskih eteričnih olj. Za vse postopke je odločilno ukrepanje ob točno določenem času, ob uporabi sintetičnih akaricidov pa je potrebno še posebej paziti, saj se lahko pri nepravilni in prepogosti uporabi pri varojah pojavi rezistenca nanje. V Sloveniji so registrirane učinkovine za zatiranje varoje amitraz, kumafos, flumetrin in tau-fluvilinat.[2]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Julijana Bavčar (23. december 2015). »Kaj so varoje«. Delo. Pridobljeno 18. januarja 2017.
- ↑ 2,0 2,1 Julijana Bavčar (22. december 2015). »Zakaj je treba zdraviti čebele«. Delo. Pridobljeno 18. januarja 2017.
- ↑ J. Raloff (8. avgust 1998). »Russian queens bee-little mites' impact«. 154 (6). Science News: 84.
{{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal=(pomoč) - ↑ Helen M. Thompson; Michael A. Brown; Richard F. Ball; Medwin H. Bew (2002). »First report of Varroa destructor resistance to pyrethroids in the UK« (PDF). Apidologie. 33 (4): 357–366. doi:10.1051/apido:2002027.
- ↑ »Varroa Mite, Varroa destructor«. MAF Biosecurity New Zealand. 30. junij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2010. Pridobljeno 24. februarja 2011.
- ↑ Nina Wu (25. april 2007). »Bee mites have spread on Oahu«. Honolulu Star-Bulletin. Pridobljeno 24. februarja 2011.
- ↑ »Varroa Mite Information«. State of Hawaii. 2013. Pridobljeno 9. decembra 2013.
- ↑ Holland, Malcolm (26. junij 2012). »Varroa mites could devastate our honeybee industry«. The Sydney Morning Herald. Pridobljeno 26. junija 2012.
- ↑ Jopson, Debra (18. avgust 2010). »It's a bee nuisance – and food growers are more than a mite scared«. The Sydney Morning Herald. Pridobljeno 20. junija 2012.
- ↑ »Honigbienenart in der Sahara entdeckt« [Honey bee species discovered in the Sahara] (v nemščini). Die Zeit. Julij 2010. Pridobljeno 24. februarja 2011.
 | Ta članek o členonožcih je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |
