Loka pri Žusmu
Loka pri Žusmu | |
|---|---|
  Loka pri Žusmu Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°9′34.31″N 15°30′50.53″E / 46.1595306°N 15.5140361°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska (pokrajina) |
| Občina | Šentjur |
| Površina | |
| • Skupno | 8,92 km2 |
| Nadm. višina | 246,9 m |
| Prebivalstvo (2024)[1] | |
| • Skupno | 372 |
| • Gostota | 42 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 3223 Loka pri Žusmu |
| Zemljevidi | |
Loka pri Žusmu je naselje v Občini Šentjur.
Lega
[uredi | uredi kodo]Loka pri Žusmu je razloženo naselje z gručastim jedrom na Kozjanskem ob stičišču cest proti Šentjurju in Celju, ter Podčetrtku in Kozjem. Naselje leži v dolini ob sotočju Dolgega in Tinskega potoka. Naselje sestavlja osem zaselkov: Drnovce, Javoršica, Oslešica, Podvrh, Primožno, Rudnica, Zavrečnica in Žamerk, ki se razprostirajo na pobočjih Velike Košnice, Plešivca in Rudnice.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]V začetku 19. stoletja je tu Johann Friedrich postavil glažuto, pozneje spremenjeno v kopitarno. Tu je deloval tudi mlin. Zdaj je v kraju manjši kemični obrat celjskega Aera. V Loki pri Žusmu imajo trgovino, gostišče, pošto, gasilski dom, ter šolo z vrtcem in telovadnico.[2]
Arheologija
[uredi | uredi kodo]Nad zaselkom Žamrek leži arheološko območje Tinje. Zajema več ledin z arheološkimi najdbami (V riži, Stari grad, Britof). Zaščitna izkopavanja in sondiranja izvedena 1980 in 1981 so odkrila sledove poznoantične utrjene naselbine velikosti okoli 200x300 m, ki zajema vrh griča z ruševinami srednjeveškega gradiča Salburga in velik del južnega pobočja. Na vzhodni pristopni strani je bila naselbina zavarovana z dvema jarkoma, na drugih straneh pa zavarovana z naravno strmino. Pri gradnji ceste je bilo odkritih sedem lesenih deloma poškodovanih stavb, ki so bile postavljene na ozkih terasah, vsekanih v strmo pobočje. Le domnevni kultni objekt v jugovzhodnem delu naselbine je bil zidan. Med poznoantičnimi najdbami je pomemben depo železnega orodja iz konca 6. stoletja. Nekateri značilni kosi keramike kažejo, da je bila postojanka poseljena tudi v slovanskem obdobju. Zunaj naselbine so odkrili sledove grobišč. Posebno pomembna sta dva sarkofaga, mlajši je okrašen s križem.[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ Slovenija, turistični vodnik. (2002). Ljubljana: Mladinska knjiga.
- ↑ Enciklopedija Slovenije. (1992). Knjiga 6. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
