Braggov pogoj

Braggov pogoj (tudi Braggov zakon in Vulf-Braggov pogoj) opisuje pogoje za nastanek interferenčnih ojačitev pri sipanju rentgenskih žarkov na kristalu.

Imenuje se po angleškem fiziku in kemiku Williamu Henryju Braggu (1862 – 1942) in njegovem sinu v Avstraliji rojenem britanskem fiziku Williamu Lawrencu Braggu (1890 – 1971 ). Leta 1915 sta za raziskave kristalnih struktur z rentgenskimi žarki dobila Nobelovo nagrado. Neodvisno od Williama Lawrencea Bragga je leta 1913 pogoj zapisal tudi ruski kristalograf Georgij Viktorovič Vulf (1863 – 1925).

Braggov uklon (Braggovo sipanje) dobimo, kadar rentgenski žarki zadenejo kristal in s tem atome v kristalu. Rentgenski žarki povzročijo dodatno gibanje elektronov ˙(elektronskega oblaka) in zaradi tega pride do ponovnega sevanja valov z isto valovno dolžino, kot jo je imelo vpadno valovanje. To imenujemo Rayleighovo sipanje (elastično sipanje). Žarki se torej na kristalni mreži sipljejo in v določenih smereh dobimo ojačitve v skladu z Braggovim pogojem . Do ojačitev pride v smereh, kjer je razlika poti žarkov, ki se sipljejo (odbijejo) od različnih kristalnih ravnin, enaka mnogokratniku valovnih dolžin vpadajočega valovanja.

Ojačitve v sipanem valovanju dobimo samo v določenih smereh, ki izpolnjujejo naslednji pogoj:

2d\sin \theta =n\lambda \!\,,

kjer je:

$d\!$ razdalja med dvema sosednjima kristalnima ravninama
$\theta \!$ uklonski kot oziroma kot sipanja
$n\!$ celo število
$\lambda \!$ valovna dolžina vpadajočega valovanja

Iz obrazca se vidi, da je najdaljša valovna dolžina, pri kateri je še izpolnjen pogoj enaka $2d\!$ , kar se zgodi pri kotu $\theta =\pi /2\!$ .

Glej tudi

Zunanje povezave

Opis Braggovega zakona in uklona (simulacija) Arhivirano 2010-04-13 na Wayback Machine. (angleško)
Nobelova nagrada za fiziko v letu 1915 (angleško)
Opis Braggovega uklona (angleško)