Raketoplan Buran

Buran na An-225 leta 1989

Buran (rusko МТКК Буран) je bilo ime sovjetskega vesoljskega programa, katerega cilj je bil razviti lasten raketoplan, kot odgovor na ameriški Space Shuttle.

Projekt so začeli na aerodinamičnem inštitutu CAGI leta 1976 in velja za najdražjega v sovjetskem vesoljskem programu. Ker so Buran predstavili kasneje kot Columbio in zaradi osupljive zunanje podobnosti, so mnogi posumili, da so pri razvoju pomembno vlogo odigrali industrijski vohuni. V resnici je bila podobna samo zunanja aerodinamična oblika, notranjost Burana je bila popolnoma ruska.

Buran je prvič poletel novembra 1988 in sicer brez posadke. Dvakrat je obkrožil Zemljo in pristal s samodejnim pilotom, česar ameriški raketoplani ne zmorejo.

Po prvem poletu so program opustili zaradi pomanjkanja sredstev in politične nestabilnosti v Sovjetski zvezi. Uradno so s programom končali leta 1993. Končana raketoplana 1.01 Buran in 1.02 Ptička sta sedaj skupaj z ostanki projekta last Kazahstana. Leta 2002 se je hangar, v katerem so shranili Buran, zaradi slabega vzdrževanja podrl, uničil raketoplan in pri tem ubil osem ljudi.

Načrtovali so tudi naslednjo generacijo Burana, vendar so 2.01, 2.02 in 2.03 ob koncu programa ostali nedokončani in so jih kasneje razstavili ali pa so jih pustili v tovarni v slabem stanju.

Poleg petih načrtovanih raketoplanov so naredili tudi osem preskusnih plovil, namenjenih različnim preskusom. Nekateri so danes na ogled.

Glavne razlike z ameriškimi raketoplani

• Buran ni bil sestavni del celote, tako kot Shuttle. Raketoplan je bil pritrjen na nosilno raketo Energija, ki je lahko prenašala tudi drugačen tovor.
• Buran je bil namenjen za polete s posadko in brez nje, zato je imel samodejnega pristajalnega pilota. Različica s posadko ni nikoli poletela.
• Raketoplan ni imel svojih raketnih motorjev, saj je bil pritrjen na raketo nosilko.
• Namesto dveh so bili potisniki štirje, delovali so na tekoče gorivo – kerozin in kisik.
• Nosilna raketa Energija bi morala biti za večkratno uporabo, vendar takšne različice zaradi razvojnih stroškov niso nikoli izdelali.
• Buran je v tirnico lahko ponesel 30 metričnih ton, Shuttle jih lahko samo 25.
• Buran je lahko na Zemljo vrnil 20 metričnih ton, Shuttle pa 15.
• Toplotna zaščita na Buranu je bila zasnovana drugače kot pri Shuttlu, po mnenju sovjetskih inženirjev boljše.

Buran v leposlovju

Buran je skupaj z drugim sovjetskim projektom vesoljskega letala Spiral uporabil Sergej Lukjanenko v svojem znanstvenofantastičnem romanu iz leta 1997 Zvezde, hladne igračke (Звезды — холодные игрушки). Buran so, opremljenega z namišljenim dvigovalnim pogonom, uporabljali pri medzvezni trgovini z nezemeljskimi bitji.