Pojdi na vsebino

Modrozelene cepljivke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Cyanophyceae)

Modrozelene cepljivke
Časovni razpon: 2100–0 Ma
Mikroskopska slika Cylindrospermum, rod nitastih cianobakterij
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Bacteria (bakterije)
Klad: Terrabacteria
Klad: Cyanobacteria-Melainabacteria group
Deblo: Cyanobacteria (modrozelene cepljivke)
Stanier, 1973
Razred: Cyanophyceae (modrozelene cepljivke)
Redovi[3]

Klasifikacija je bila leta 2014 predmet revizije[1][2]

Sinonimi
Seznam
  • Chloroxybacteria Margulis & Schwartz 1982
  • "Cyanophycota" Parker, Schanen & Renner 1969
  • "Cyanophyta" Steinecke 1931
  • "Diploschizophyta" Dillon 1963
  • "Endoschizophyta" Dillon 1963
  • "Exoschizophyta" Dillon 1963
  • Gonidiophyta Schaffner 1909
  • "Phycobacteria" Cavalier-Smith 1998
  • Phycochromaceae Rabenhorst 1865
  • Prochlorobacteria Jeffrey 1982
  • Prochlorophycota Shameel 2008
  • Prochlorophyta Lewin 1976
  • Chroococcophyceae Starmach 1966
  • Chamaesiphonophyceae Starmach 1966
  • "Cyanobacteriia"
  • Cyanophyceae Sachs 1874
  • Cyanophyta Steinecke 1931
  • Hormogoniophyceae Starmach 1966
  • Myxophyceae Wallroth 1833
  • Nostocophyceae Christensen 1978
  • Pleurocapsophyceae Starmach 1966
  • Prochlorophyceae Lewin 1977
  • Scandophyceae Vologdin 1962
  • Phycochromaceae Rabenhorst 1865
  • Oxyphotobacteria Gibbons & Murray 1978
  • Schizophyceae Cohn 1879

Modrozelene cepljivke ali cianobakterije (znanstveno ime Cyanobacteria), tudi modrozelene alge, modrozelene bakterije, cianofiti (Cyanophyta) pogosto tudi uporabljena okrajšava MZC, je deblo bakterij, ki dobijo svojo energijo s pomočjo fotosinteze. Veljajo za najstarejše fotoavtotrofne organizme. Odgovorne so za pojav kisika v atmosferi in nastanek aerobnih organizmov. Pojavile naj bi se pred 3 milijardami let.

Njihov organizacijski tip je prokariontske alge oziroma aerobne fototrofne bakterije. Imajo pigment klorofila a in druga fotosintetska barvila kot na primer beta-karoten, ksantovile in fikobiline (fikocian in fikoeritrin). Ta barvila večkrat prevladujejo, zato so njihove kolonije, kot tudi okolje v katerem živijo, pogosto obarvane zeleno, modrozeleno, rdeče, vijoličasto ali celo črno. Zanje je značilen pojav kromatična adaptacija (sposobnost spreminjanja razmerja med fotosintetskimi barvili v odvisnosti od svetlobnih razmer v okolju). S tem si zagotovijo visok izplen svetlobe v različnih okoljih.

Modrozelene cepljivke so enocelične (kokalne, kapsalne) ali večcelične (nitaste ali trihalne). Celice so pogosto povezane v skupnem želatinastem ovoju - galerti. Galertast ovoj je lahko tanek, mehak in brez strukture ali pa čvrst, debel in slojevit. Lahko je debelejši od celice, včasih tudi obarvan. Razmnožujejo se vegetativno s preprosto delitvijo celic - cepitvijo, s fragmentacijo in tvorbo hormogonijev (nekajcelični gibljivi kosci niti). Nespolno se razmnožujejo s tvorbo endospor (beocit), eksospor (brstenje) in trajnih celic (akinet). Spolno razmnoževanje ni poznano, obstaja pa paraseksualnost.

Modrozelene cepljivke naseljujejo zelo različna življenjska okolja. Največ predstavnikov je v sladkih vodah in v prsti. Sicer pa se pojavljajo še v morju, toplih vrelcih, na kamenju, na skorji dreves, v jamah, itd. Z ekološkega vidika so modrozelene cepljivke pomembne kot simbionti z drugimi organizmi (z glivami tvorijo lišaje, praprotnicami, semenkami, enoceličarji, spužvami,...). S fiksacijo dušika pripomorejo k naravnem gnojenju (atmosferski dušik zreducirajo v amonijak, ki je lažje dostopen ostalim organizmom). Rod Spirulina je pomemben za prehrano, predvsem v Afriki. Ob ugodnejših razmerah pride do množičnega namnoževanja bakterij in večjega razkrojevanja organskih hranil. Pojavu pravimo cvetenje vode (cvetenje lahko povzročajo tudi alge). Zaradi anoksije (zmanjšana koncentracija kisika v vodi) in izločanja toksinov pride do pomora drugih živečih osebkov v okolju (rastline in živali, ki živijo v vodi, živali, ki pijejo vodo,...).

Klasifikacija

[uredi | uredi kodo]

Razred Cyanophyceae je edini poznani razred. Modrozelene cepljivke so tradicionalno razdeljene morfološko (oblika in zgradba organizmov) na pet redov, ki jih označujemo s številkami I-V. Prve tri redove Chroococcales (kokalne modrozelene cepljivke), Pleurocapsales in Oscillatoriales (nitaste modrozelene ceplivke) filogenetske študije ne podpirajo. Zadnja dva redova - Nostocales (tudi Hormogonales, modrozelene cepljivke s heterocistami) and Stigonematales - sta monofiletska.

Člani Chroococales so enoceličarji in se običajno združujejo v kolonije. Klasično taksonomsko merilo je bila morfologija celice in delitev celice. V Pleurocapsales imajo celice imajo sposobnost, da oblikuje notranje trose (endospore). Ostali redovi vključujejo nitaste vrste. V Oscillatoriales, so celice urejene v eni sami vrsti in ne tvorijo specializiranih celic. V Nostocales in Stigonematales imajo celice v določenih pogojih sposobnost razvijanja heterocist (celice z debelejšo celično steno, kjer poteka fiksacija dušika v anaerobnih pogojih). Stigonematales, za razliko od Nostocales, vključuje vrste z resnično razvejani nitkami (trihome).

Večina taksonov je vključena v deblo ali divizijo cianobakterij in še niso bile objavljene v skladu z veljavnim Mednarodnim kodeksom botanične nomenklature. Razen:

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Silva PC, Moe RL (december 2019). »Cyanophyceae«. AccessScience. McGraw Hill Education. doi:10.1036/1097-8542.175300. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2022. Pridobljeno 21. aprila 2011.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. Oren A (september 2004). »A proposal for further integration of the cyanobacteria under the Bacteriological Code«. International Journal of Systematic and Evolutionary Microbiology. 54 (Pt 5): 1895–1902. doi:10.1099/ijs.0.03008-0. PMID 15388760.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  3. Komárek J, Kaštovský J, Mareš J, Johansen JR (2014). »Taxonomic classification of cyanoprokaryotes (cyanobacterial genera) 2014, using a polyphasic approach« (PDF). Preslia. 86: 295–335.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]