Pojdi na vsebino

Erehtejon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Erehtej)
Erehtejon
Ἐρέχθειον
Zemljevid
Splošni podatki
Tip
  • antični tempelj (antična Grčija in rimska doba)
  • cerkev
    (bizantinska doba)
  • palača
    (frankokracija)
  • rezidenca turškega poveljnika harema
    (otomanska doba)
Arhitekturni slogjonski slog
LokacijaAtene, Grčija
Koordinati37°58′19.5″N 23°43′35.5″E / 37.972083°N 23.726528°E / 37.972083; 23.726528
Trenutni najemnikimuzej
Začetek gradnje421 pr. n. št.[1]
Dokončano406 pr. n. št.
Lastnikgrška vlada
Projektiranje in gradnja
Arhitektmogoče Mnezikles

Erehtejon ali Erehteum (stara grščina: Ἐρέχθειον, moderna grščina: Ερέχθειο) je antični grški tempelj na severni strani Akropole v Atenah v Grčiji, ki je bil posvečen Ateni in Pozejdonu.

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Erehtejon, detajl

Tempelj, kot ga vidimo danes, je bil zgrajen med letoma 421 in 406 pred našim štetjem. Njegov arhitekt je bil morda Mnezikles. Ime izvira iz svetišča, posvečenega legendarnemu grškemu junaku Erehteju. Kipar in kamnosek strukture je Fidija, ki je bil zaposlen pri Perikleju in skrbel za gradnjo Erehtejona in Partenona. Nekateri menijo, da je bi bil zgrajen v čast legendarnega kralja Erehteja, ki naj bi bil pokopan v bližini. Erehtej je bil omenjen v Homerjevi Iliadi kot velik kralj in vladar Aten v antičnem obdobju. Erehtej in junak Erehtonij sta pogosto sinkretični imeni. Domnevajo, da je današnji tempelj zamenjava za Pejzistratov tempelj Atene Palade, ki so ga uničili Perzijci 480 pred našim štetjem. [2]

Potreba, da se ohrani več sosednjih svetišč, verjetno pojasnjuje zapleteno obliko. Glavna struktura je sestavljena iz do štirih predelkov, največji med njimi je cela na vzhodu z jonskim portikom na vzhodni strani. Drugo razmišljanje [3] je, da bi morala biti celotna notranjost na nižji ravni in vzhodni portik, ki se uporablja za dostop do velikega oltarja Atene Palade čez balkon in po stopnicah, tudi javna razgledna ploščad.

Tempelj leži na pobočju, tako sta zahodna in severna stranica približno 3 m nižji od stranic na jugu in vzhodu. Zgrajen je bil iz marmorja z gorovja Pentelik s frizi iz črnega apnenca iz Elevzine, ki so nosili skulpture, izvedene v reliefu v belem marmorju. [4] Imel je dokončno izoblikovana izrezljana vrata in okna, njegovi stebri so bili bogato okrašeni (bolj kot je danes vidno); bili so poslikani, pozlačeni in poudarjeni s pozlačenim bronom in večbarvnimi vložki steklenih biserov. Stavba je znana po prvih primerih ornamentov jajčevnika (jonski kimation) in s črtnimi okrasnimi letvami (pleteničasti friz). [5] Theory of Mouldings, stran 22, J. H. Janson 1926 ima podrobne risbe nekaterih dekoracij.

Portik s kariatidami

[uredi | uredi kodo]

Na severni strani je še en velik portik s šestimi jonskimi stebri, na jugu pa znameniti "portik deklet" s šestimi draperiranimi ženskimi figurami (kariatidami) kot podpornimi stebri. Portik je bil zgrajen, da bi prikril velikanski 15 čevljev velik nosilec, potreben za podporo jugozahodnemu kotu nad Kekropsom, a je bila stavba močno zmanjšana, ker so potrebovali denar za peloponeško vojno.

Religiozna vloga

[uredi | uredi kodo]

Erehtejon je bil povezan z nekaterimi najstarejšimi in svetimi relikvijami Atencev: paladij, ki je bil hoanon (lesena podoba, ki je padla z neba in je ni naredil človek) Atene Palade (zaščitnice mesta); oznake Pozejdonovega trizoba in slane vode ("slano morje"), ki je izhajala iz Pozejdonovega udarca; sveto oljčno drevo, ki je kalilo, ko je Atena udarila ob skalo s svojim kopjem, ko je s Pozejdonom tekmovala za mesto; domnevno grobišče mitoloških kraljev Kekropsa in Erehteja; sveto območje treh Kekropsovih hčera: Herse, Pandrozos in Aglavros in plemenitih junakov Pandarja in Butesa. Drevo oljka je ostalo na zahodni strani Erehtejona, čeprav je ta del v sodobnem času posadila Sofija Pruska, vnukinja kraljice Viktorije, v čast Atencev. [6] Vzhodni del zgradbe je bil posvečen Ateni Paladi, zahodni del pa kultu Pozejdona in Erehteja. Ima oltarje Hefajsta in Vutosa, Erehtejevega brata. Po mitu je tam živela Atenina sveta kača. Atenina svečenica iz starodavne družine Eteobutad, njeni člani so domnevno potomci junaka Butesa, jo je krmila z medenim pecivom kanefora. Kača je občasno zavrnila pecivo, kar je bil poguben omen (preroško znamenje). [7][8]

Pozna antika in srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Erehtejon z juga

Erehtejon je bil obsežno popravljen in spremenjen prvič v 1. stoletju pred našim štetjem po katastrofalnem požaru, ki ga je povzročil rimski general Sula. Nedotaknjen Erehtejon je obširno opisal rimski geograf Pavzanias (1.26.5 - 27,3), stoletje po tem, ko je bil obnovljen. [9] Zgradba je bila v zgodnjem bizantinskem obdobju močno spremenjena, ko se je preoblikovala v cerkev, posvečeno Teotoku (Marija Božja mati). S to spremembo je bilo veliko arhitekturnih značilnosti antične gradnje izgubljenih, tako da je naše vedenje o notranji ureditvi objekta omejeno. Pod Franki je postala palača in v otomanskem obdobju rezidenca harema turškega poveljnika. [10] [11]

Sodobni čas

[uredi | uredi kodo]
Portik s kariatidami

Leta 1801 je eno od kariatid in severni steber na vzhodnem portiku skupaj z delom ogredja odstranil lord Elgin, da bi okrasil svoj škotski dvorec, pozneje pa prodal britanski vladi, ta pa dala Britanskemu muzeju (skupaj s pedimentom in kipi iz friza, vzetih iz Partenona - Elginov marmor).[12][13] Legenda pravi, da se lahko ponoči sliši jok preostalih petih kariatid, ki jočejo za svojo izgubljeno sestro. Elgin je poskušal odstraniti še drugo kariatido, a so nastale tehnične težave, ko jo je hotel razžagati na koščke. Kip se je razbil in njegove dele so pustili na tleh. Pozneje so ga obnovili s cementom in železnimi palicami. Med grško vojno za neodvisnost so zgradbo bombardirali Turki in jo hudo poškodovali, strop severnega portika je bil uničen in velik del stranskih sten celo razrušen.

Erehtejon so obnavljali od leta 1977 do leta 1988. [14]

Leta 1979 je bilo pet kariatid preseljenih v stari muzej na Akropoli in so bile nadomeščene in situ z natančnimi replikami. Znanstveniki so leta 2005 popravljali škodo s pomočjo laserskega čiščenja.

Obnova Erehtejona je prejela nagrado Europa nostra. [15]

Nedavni dogodki

[uredi | uredi kodo]

Ena od teh prvotnih šestih figur, ki jo je lord Elgin odstranil v začetku 19. stoletja, je zdaj v Britanskem muzeju v Londonu. Muzej Akropola ima drugih pet kipov, ki so na kraju samem nadomeščeni z replikami. Pet izvirnih kipov, ki so v Atenah razstavljeni v Novem muzeju Akropole na posebnem balkonu, omogoča obiskovalcem, da si jih ogledajo z vseh strani. Podstavek kariatide, preseljene v London, je še vedno prazen. Od leta 2011 jih čistijo s posebej izdelanim laserskim žarkom, ki odstrani nakopičene saje in umazanijo, ne da bi škodoval marmorni patini. Vsako kariatido očistijo na kraju samem s televizijskim prenosom v živo, ki si ga lahko ogledajo obiskovalci muzeja. Čeprav so kariatide enako visoke in grajene, podobno oblečene in imajo podobne pričeske, se razlikujejo: njihovi obrazi, drža, drapiranje in pričeske so izrezljane različno; tri na levi stojijo na desni nogi, medtem ko tri na desni stojijo na levi nogi. Njihove zapleteno urejene pričeske zagotavljajo statično podporo vratu, ki je najtanjši in strukturno najšibkejši del.

Mednarodni inštitut za konservatorstvo (International Institute for Conservation of Historic and Artistic Works - IIC) na Dunaju je Muzej Akropola nagradil za njihov inovativni program ohranjanja in restavriranja kariatid s Keckovo nagrado 2012.[16][17]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Donald Langmead; Christine Garnaut (1. december 2001). Encyclopedia of Architectural and Engineering Feats. ABC-CLIO. str. 110–112. ISBN 978-1-57607-112-0. Pridobljeno 24. julija 2012.
  2. ↑ Robert Garland (1992). Introducing New Gods: The Politics of Athenian Religion. Cornell University Press. str. 175–. ISBN 978-0-8014-2766-4. Pridobljeno 24. julija 2012.
  3. ↑ Lesk (2004) A Diachronic Examination of the Erechtheion and Its Reception Arhivirano 2012-02-25 na Wayback Machine. - erechtheion.org
  4. ↑ David Watkin (Julij 2005). A History of Western Architecture. Laurence King Publishing. str. 39–. ISBN 978-1-85669-459-9. Pridobljeno 24. julija 2012.
  5. ↑ Lewis, Philippa & Gillian Darley (1986) Dictionary of Ornament, NY: Pantheon
  6. ↑ Emily Mieras and Alexandra M. Tyler (1990). Let's Go: The Budget Guide to Greece. New York : St. Martin's Press. str. 50. Pridobljeno 6. oktobra 2015.
  7. ↑ Jeffrey M. Hurwit (1999). The Athenian Acropolis: History, Mythology, and Archaeology from the Neolithic Era to the Present. CUP Archive. str. 200–. ISBN 978-0-521-41786-0. Pridobljeno 24. julija 2012.
  8. ↑ »Hellenic Ministry of Culture and Tourism«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. oktobra 2012. Pridobljeno 28. novembra 2015.
  9. ↑ Ian Jenkins (2006). Greek Architecture And Its Sculpture. Harvard University Press. str. 118. ISBN 978-0-674-02388-8. Pridobljeno 24. julija 2012.
  10. ↑ orbitlab. »ACROPOLIS RESTORATION SERVICE«. ysma.gr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2016. Pridobljeno 28. novembra 2015.
  11. ↑ Hellenic Ministry of Culture and Tourism Arhivirano 2012-10-15 na Wayback Machine. "In the Early Christian period it was converted into a church dedicated to the Theotokos (Mother of God)"
  12. ↑ Arthur Hamilton Smith (1892). A catalogue of archaic Greek sculpture in the British Museum. Printed by Order of the Trustees. str. 6–7. Pridobljeno 24. julija 2012.
  13. ↑ Acropolis Restoration Service Arhivirano 2016-02-10 na Wayback Machine. "The serious catastrophes suffered by the monument include its plundering by Lord Elgin, whose cohorts made off with the north column of the east porch together with the overlying section of the entablature and one of the Caryatids."
  14. ↑ Hans Rupprecht Goette (13. april 2001). Athens, Attica and the Megarid. Psychology Press. str. 28–29. ISBN 978-0-415-24370-4. Pridobljeno 24. julija 2012.
  15. ↑ Hellenic Ministry of Culture and Tourism Arhivirano 2012-10-15 na Wayback Machine. "Its restoration received the Europa Nostra award."
  16. ↑ Acropolis Museum Arhivirano 2016-02-21 na Wayback Machine. "The Acropolis Museum was awarded for this innovative program by the International Institute for Conservation (IIC) in Vienna, with the Keck Award 2012"
  17. ↑ »press release keck award 2012 acropolis museum« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 28. novembra 2015.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Charles Weller (1913) Athens and Its Monuments, Macmillan Publishers.
  • G. P. Stevens and J. M. Paton (1927) The Erechtheum.
  • I. T. Hill (1953) The Ancient City of Athens.
  • J. J. Pollitt, Art and Experience in Classical Greece, Cambridge University Press. ISBN 0-521-09662-6

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Erehtejon.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Erehtejon&oldid=6276201«