Higgsov bozon
 | |
| Sestava: | osnovni delec |
| Statistika: | bozonska |
| Status: | opazovan poskusno – opazovali so bozon »skladen« s Higgsovim, do julija 2012 si znanstveniki še niso enotni ali gre res za Higgsov bozon.[1] |
| Simbol(i): | H0 |
| Predpostavil: | R. Brout, F. Englert, P. W. Higgs, G. Guralnik, C. R. Hagen in T. W. B. Kibble (1964) |
| Odkril: | z detektorjema ATLAS in CMS so opazovali združljivi delec (2012) |
| Število tipov: | 1 v standardnem modelu; 5 ali več v supersimetričnih modelih |
| Masa: | 125,3 ± 0,6 GeV/c2,[2] ∼126 GeV/c2[3] |
| Električni naboj: | 0 |
| Barvni naboj: | 0 |
| Spin: | 0 |
Higgsov bozon [híksov- bozón] je domnevni osnovni delec, ki ga napoveduje standardni model fizike delcev. Njegova vloga je precej osnovna: Higgsovi bozoni so nosilci Higgsovega polja, za katero se predvideva, da prežema vse Vesolje in daje vsem drugim delcem maso. Ker je Higgsovo polje skalarno, mora imeti Higgsov bozon (notranji) spin enak nič. Higgsov bozon nima električnega in barvnega naboja. Je tudi zelo nestabilen in po nastanku skoraj takoj v času 1 zeptosekunde razpade v druge delce. Če se bo izkazalo, da Higgsovi bozoni ne obstajajo, bo treba upoštevati brezhiggsovske modele. V nekaterih različicah standardnega modela lahko obstajajo različni Higgsovi bozoni.
Domnevo o obstoju takega bozona je leta 1964 postavil škotski fizik Peter Ware Higgs. Do leta 2002 so v pospeševalnikih po svetu prečesali energije do 115 GeV. Čeprav so zaznali nekaj posamičnih dogodkov, ki bi jih lahko pripisali Higgsovemu bozonu, odkritja niso mogli dokončno potrditi. Predvidevajo, da bo njegov obstoj dokočno potrdil Veliki hadronski trkalnik (LHC) v raziskovalnem središču CERN. Do konca leta 2011 je vrsta eksperimentov v trkalniku pokazala, da bi Higgsov bozon lahko imel maso približno 125 GeV/c2. 4. julija 2012 sta znanstveni skupini detektorjev CMS in ATLAS neodvisno sporočili, da sta potrdili formalno odkritje prej neznanega bozona z maso med 125–127 GeV/c2, katerega vedenje se s standardno deviacijo 5 sigma »ujema« s Higgsovom bozonom. Kljub temu pa so znanstveniki previdni pri izjavah, ali gre res za Higgsov bozon. Na podlagi nadaljnjih raziskav bodo lažje definirali odkritje.[4]
V medijih Higgsov bozon pogosto imenujejo »božji delec«, kar naj bi ponazarjalo njegovo osnovno vlogo v našem razumevanju vesolja.[b]
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Takšen dogodek se lahko zgodi tudi zaradi drugih procesov. Detekcija vključuje statistično pomembni presežek takšnih dogodkov pri določenih energijah.
- ↑ Poimenovanje izvira iz angleškega izraza God particle, ki ga je vpeljal fizik Leon Max Lederman v svoji poljudnoznanstveni knjigi na to temo. Pošalil se je, da je izraz uporabil tudi zato, ker mu založnik ni pustil napisati goddamn particle (»prekleti delec«), poimenovanja, ki se nanaša na težavnost njegovega iskanja.[5]. Številni raziskovalci to ime zavračajo, saj vloga Higgsovega bozona ni tako vseobsegajoča kot nakazuje.[6] Imajo ga bolj za hiperbolo.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »CERN experiments observe particle consistent with long-sought Higgs boson« (v angleščini). CERN press release. 4. julij 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2012. Pridobljeno 4. julija 2012.
- ↑ Taylor, Lucas (4. julij 2012). »Observation of a New Particle with a Mass of 125 GeV«. CMS Public Website (v angleščini). CERN.
- ↑ »Latest Results from ATLAS Higgs Search« (v angleščini). ATLAS. 4. julij 2012. Pridobljeno 4. julija 2012.
- ↑ Odkrili nov delec, ki "ustreza Higgsovemu", MMC RTV SLO
- ↑ Lederman; Teresi (1993).
- ↑ Evans, Robert (14. november 2011). »The Higgs boson: Why scientists hate that you call it the 'God particle'«. National Post (v angleščini). Pridobljeno 4. julija 2012.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Lederman, Leon Max; Teresi, Dick (1993). The God Particle: If the Universe is the Answer, What is the Question. Houghton Mifflin Company.
