Pojdi na vsebino

Opičji T-celični limfotropni virusi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Humani T-limfotropni virus tipa III)
Opičji T-celični limfotropni virus
Mikrograf, ki prikazuje Človeški T-celični limfotropni virus 1 in HIV
Mikrograf, ki prikazuje Človeški T-celični limfotropni virus 1 in HIV
Znanstvena klasifikacijaUredi to klasifikacijo
(nerangirano): Virus
Realm: Riboviria
Kraljestvo: Pararnavirae (revtraviricetes)
Deblo: Artverviricota (revtraviricetes)
Razred: Revtraviricetes
Red: Ortervirales
Družina: Retroviridae (retrovirusi)
Poddružina: Orthoretrovirinae
Rod: Deltaretrovirus
Vključene skupine

Opičji T-celični limfotropni virusi (Primate T-lymphotropic viruses, kratica PTLVs) je skupna onkogenih retrovirusov, ki lahko okuži primate. Razmnožuje se v limfocitih T.[2] Vrsta, ki okuži človeka, se imenuje človeški T-celični limfotropni virus (HTLV).[3]

Povezujejo ga s T-celičnimi levkemijami in limfomi pri odraslih ter demielizinirajočo boleznijo, imenovano s HTLV-I povezana mielopatija/tropska spastična parapareza. Do danes so poznani 4 tipi virusa (HTLV-I, HTLV-II, HTLV-III in HTLV-IV). V isto skupino spadajo sorodni virusi, ki povzročajo bolezni pri opicah starega sveta, opičji T-celični limfotropni virusi, in tudi pri njih so doslej poznani 4 tipi (STLV-I, STLV-II, STLV-III in STLV-V). Velja, da je HTLV vzniknil s pomočjo medvrstnega prenosa opičjih virusov iz te skupine. Prvotno je bil virus HIV, ki povzroča aids, poimenovan HTLV-III, vendar se izraz več ne uporablja[4].

Genom HTLV-I je diploiden in je sestavljen iz dveh kopij enovijačne RNK, ki se nato prepiše v dvovijačno DNK, le-ta pa se vgradi v genom gostiteljeve celice.

HTLV-I

[uredi | uredi kodo]

Humani T-celični limfotropni virus (Human T-lymphotropic virus) je prvi odkriti tumorotvoren človeški retrovirus. Povezan je z levkemijo in limfomi pri odraslih ter demielizinarijočo boleznijo, imenovano s HTLV-1 povezana mieolopatija oziroma tropska spastična parapareza.

Pogostost pojavljanja

[uredi | uredi kodo]

Če pogledamo svetovni zemljevid, bomo prenašalce našli predvsem na Japonskem (jugovzhod), Karibskih otokih in v Južni Ameriki, ter v centralni Afriki, na Papui Novi Gvineji in Salomonovih otokih. Na teh območjih je zanimivo, da seropozitivni odrasli variirajo od okrožja do okrožja, celo od vasi do vasi, saj je prenos odraz stikov med družino, spolnih odnosov in dojenja.

Pogostost pojavljanja narašča po dvajsetem letu in doseže svoj maksimum nekje med štiridesetim in šestdesetim letom, medtem ko je pri ženskah višja za okoli 63 %, kar lahko pripišemo spolnemu prenosu.

V družini večinoma velja, da okužena mati prenese infekcijo na svoje otroke.

HTLV-II

[uredi | uredi kodo]

HTLV-II je zelo soroden virus, ki si s HTLV-I deli okoli 70 % strukturnih podobnosti.

HTLV-III in HTLV-IV

[uredi | uredi kodo]

Leta 1984, ko sta Robert Gallo[5] in Luc Montagnier odkrila virus HIV, so ga prvotno poimenovali HTLV-III. HTLV-III se trenutno uporablja kot naziv za opis drugega virusa, sorodnega HTLV-I in HTLV-II. Poimenovanje HTLV-IV so uporabili za nedavno odkrite viruse.[6][7][8] Te viruse so odkrili leta 2005 v ruralnih predelih Kameruna; gre za viruse, ki se prenašajo iz opic na ljudi, in sicer na lovce opic v divjini, če opica lovca opraska ali ugrizne.

Prenašanje

[uredi | uredi kodo]

Iz mame na otroka

[uredi | uredi kodo]

Okoli 30% otrok, rojenih seropozitivni mami, je seropozitivnih, okužene celice T v mleku so vir okužbe s prenašajočim virusom. Ta vrsta prenašanja je bila dokazana, ko so seropozitivne matere prenehale z dojenjem svojih otrok, kar je drastično reduciralo odstotek seropozitivnosti pri njihovih otrocih.

S spolnim odnosom

[uredi | uredi kodo]

Žene, ki imajo seropozitivnega moža, so praviloma seropozitivne. Nasprotno pa, frekvenca okuženih moških, ki so s pozitivnimi ženskami ni večja, kot frekvenca okuženih ostalih moških, kar kaže, da se okužba prenese iz moškega na žensko, ne pa obratno. Predvideva se, da so posrednik okužbe okužene celice T v semenu, kar razloži večjo pogostost pojavljanja okužbe pri ženskah.

Transfuzije krvi

[uredi | uredi kodo]

Transfuzije krvi prenesejo HTLV-1 na 60-70% prejemnikov. Ta način prenašanja je kritičen za okužene celice in na ta način lahko pride le do HAM/TSP in nikoli do ATL.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Mahieux, R; Gessain, A (Julij 2011). »HTLV-3/STLV-3 and HTLV-4 viruses: discovery, epidemiology, serology and molecular aspects«. Viruses. 3 (7): 1074–90. doi:10.3390/v3071074. PMC 3185789. PMID 21994771.
  2. ↑ »Recommendations for counseling persons infected with human T-lymphotrophic virus, types I and II. Centers for Disease Control and Prevention and U.S. Public Health Service Working Group«. MMWR Recomm Rep. 42 (RR-9): 1–13. 1993. PMID 8393133. Arhivirano iz spletišča dne 29. avgusta 2017. Pridobljeno 9. septembra 2017.
  3. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=virus[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 10. 11. 2011.
  4. ↑ [1]
  5. ↑ [2]
  6. ↑ Mahieux, R; Gessain, A (2005). »Les nouveaux rétrovirus humains HTLV-3 et HTLV-4« [New human retroviruses: HTLV-3 and HTLV-4] (PDF). Médecine tropicale (v francoščini). 65 (6): 525–528. PMID 16555510.
  7. ↑ Calattini, S.; Chevalier, S. A.; Duprez, R.; Afonso, P.; Froment, A.; Gessain, A.; Mahieux, R. (2006). »Human T-Cell Lymphotropic Virus Type 3: Complete Nucleotide Sequence and Characterization of the Human Tax3 Protein«. Journal of Virology. 80 (19): 9876–88. doi:10.1128/JVI.00799-06. PMC 1617244. PMID 16973592.
  8. ↑ Mahieux, R.; Gessain, Antoine (2009). »The human HTLV-3 and HTLV-4 retroviruses: New members of the HTLV family«. Pathologie Biologie. 57 (2): 161–6. doi:10.1016/j.patbio.2008.02.015. PMID 18456423.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Opičji T-celični limfotropni virusi.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Opičji_T-celični_limfotropni_virusi&oldid=6386031«