Pojdi na vsebino

Kmetijstvo

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Kmetovanje)
Kmet v Nemčiji na tradicionalen način, s konjem in plugom, obdeluje svoje polje.

Kmetíjstvo ali agrikultúra je človekova dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem rastlin in živali za hrano in surovine, običajno udomačenih živali in kulturnih rastlin, ki jih je skozi generacije odbiral človek za čim večji pridelek.[1] Glavni panogi sta poljedelstvo in živinoreja. Znanstvena veda o kmetijstvu je agronomija, interdisciplinarna veda, ki združuje različna znanja biologije in družboslovja.

Poljedelstvo se je pojavilo pred približno 10.000 leti in je pomenilo velik korak v človekovem razvoju. Odkritje je omogočilo, da se je človek za stalno naselil na določenem območju. Osvajal je vedno nove površine, na katerih je gojil svoje rastline. S poljedelstvom se je zmanjšala človekova odvisnost od spontane narave. Človek je začel naravo spreminjati po svojih željah in potrebah. Z razvojem civilizacije so države pošiljale svoje ekspedicije v svet. Z njimi so iz drugih delov sveta prihajale tudi nove živali in rastline. Evropejci so v Ameriko pripeljali konje, govejo živino in svinje. Iz Amerike pa so se po vsem svetu razširila žita, ječmen, paradižnik, krompir in drugo. Tako se je obogatila prehrana vseh ljudi. V 18. stoletju so se v Evropi začela razvijati poljedelska znanja. V 19. stoletju se je s tehnološko revolucijo in predvsem z mehanizacijo kmetijstva povečala tudi učinkovitost kmetijstva. Vse več dela pri obdelavi polja so opravili stroji. Za isto količino pridelka je bilo potrebno čedalje manj delovne sile. Število zaposlenih v kmetijstvu se je začelo zmanjševati. Po koncu druge svetovne vojne se je z novimi načini obdelovanja zemlje, z novo tehnologijo z odkritjem pesticidov, herbicidov in z novimi načini intenzivnega kmetovanja proizvodnja hrane v razvitem svetu precej povečala. Danes je v razvitih deželah v navadi intenzivno kmetovanje z dognojevanjem in škropljenjem rastlin, z uporabo kemikalij, ki preprečujejo rast plevela in pomorijo škodljivce. Pri vzreji domačih živali se je namesto pašništva prav tako uveljavila intenzivna vzreja živali, s katero se poizkuša čim prej doseči čim večji prirast mesa.

Leta 2007 je Mednarodna organizacija dela objavila podatek, da kmetijstvo prvič v zgodovini civilizacije ni največji sektor globalne ekonomije.[2]

Vrste kmetijstva

[uredi | uredi kodo]
Črede severnih jelenov so temelj pastirstva več arktičnih in subarktičnih ljudstev

Pastirstvo je panoga, ki se ukvarja s pašno rejo udomačenih živali. Nomadski pastirji selijo črede živine v iskanju pašnikov, krme in vode. Ta vrsta kmetijstva je razširjena v suhih in polsuhih predelih Sahare, Srednje Azije in Indije.[3]

Pri požigalništvu kmetovalci izkrčijo zaplato gozda z izsekavanjem in požiganjem dreves. Očiščeno zemljišče uporabijo za pridelavo poljščin dokler čez nekaj let prst ni preveč osiromašena, nakar območje opustijo in izkrčijo drug del gozda. To vrsto kmetovanja izvajajo v delih sveta z obilnimi padavinami, kjer se gozd hitro obnavlja – v severovzhodni Indiji, Jugovzhodni Aziji in v porečju Amazonke.[4]

Ročno trosenje gnojila v Zambiji

Samooskrbno kmetijstvo zadovoljuje potrebe družine ali manjše lokalne skupnosti, le malo ostane za prodajo izven skupnosti. Intenzivno ga izvajajo v monsunski Aziji in Jugovzhodni Aziji.[5] Po oceni je bilo leta 2018 na svetu 2,5 milijardi samooskrbnih kmetovalcev, ki so obdelovali več kot polovico obdelovalne zemlje.[6]

Intenzivno kmetijstvo se osredotoča na maksimiziranje produktivnosti, z najmanjšim možnim deležem neobdelane zemlje in visokim vnosom (voda, gnojilo, pesticidi in avtomatizacija). Izvajajo ga v glavnem v razvitih državah.[7][8]

Položaj sodobnega kmetijstva

[uredi | uredi kodo]
Mehanizirano žetje pšenice s sodobnim kombajnom, ki ga spremlja traktor s prikolico

V 20. stoletju se je z vzponom intenzivnega kmetijstva močno povečala produktivnost. Po ekonomskim merilih je denimo kmetijstvo v Združenih državah Amerike zdaj približno 1,7-krat produktivnejše na enoto vloženega dela in kapitala kot leta 1948.[9] Največji delež kmetijske pridelave na svetu ima sicer Ljudska republika Kitajska, ki ji sledijo Evropska unija, Indija in ZDA.[10] Intenzivno kmetovanje temelji na uporabi sintetičnih gnojil, pesticidov in mehanizacije, kar zmanjšuje potrebo po delovni sili, hkrati pa povzroča onesnaževanje in povečuje odvisnost kmetijstva od trga ter državnih subvencij. Degradacija prsti in bolezni ter škodljivci so drug globalen problem; resno degradiranih naj bi bilo že 40 % vseh obdelovalnih površin na svetu.[11][12]

V zadnjih letih se v razvitih državah krepi odpor proti konvencionalnemu intenzivnemu kmetijstvu zaradi okoljskih posledic, kar je vodilo do vzpona gibanj za ekološko, regenerativno in trajnostno kmetijstvo.[13] Vodilno vlogo na tem področju ima Evropska unija, ki je leta 1991 prva začela certificirati ekološke kmetovalce in leta začela reformo sistema subvencij v skupni kmetijski politiki.[14] Proces je spodbudil raziskave alternativnih tehnologij, kot so integriran nadzor škodljivcev, selektivna vzreja[15] in pridelava v kontroliranih pogojih (rastlinjaki, hidroponika ipd.)[16][17] in genetsko spremenjeni organizmi.[18]

Po drugi strani povpraševanje po pridelkih za proizvodnjo biogoriv,[19] pozidava kmetijskih zemljišč, naraščanje prevoznih stroškov v globalizirani trgovini, podnebne spremembe in naraščanje števila prebivalstva ogrožajo prehransko varnost v mnogih delih sveta.[20][21][22]

Delovna sila

[uredi | uredi kodo]
Po modelu treh sektorjev se delež zaposlenih v kmetijstvu in drugih primarnih panogah (zeleni stolpec) zmanjšuje z razvojem gospodarstva

Po ekonomskem modelu treh sektorjev je lahko delež prebivalstva, ki se preživlja s kmetijstvom in drugimi primarnimi aktivnostmi, večji od 80 % v najmanj razvitih državah, v zelo razvitih pa manj kot 2 %.[23] Od industrijske revolucije ta delež vztajno pada, od 55–75 % v 16. stoletju v Evropi, 35–36 & v 19. stoletju[24] do manj kot 10 % danes.[23] V začetku 21. stoletja se je s kmetijstvom preživljala milijarda ljudi ali več kot tretjina vse svetovne delovne sile. Sektor predstavlja približno 70 % otroškega dela in v mnogih državah je v kmetijstvu precej večji delež žensk kot v drugih panogah.[25] Leta 2007 je kmetijstvo na globalni ravni prvič v zgodovini prehitel terciarni (storitveni) sektor.[2]

Kmetijstvo v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije.

V Sloveniji predstavljajo kmetijska zemljišča 32 % celotnega ozemlja, gozdovi okoli 59,9 %, 8,2 % površin pa predstavljajo ostala zemljišča. V strukturi rabe kmetijskih zemljišč zavzemajo največji delež trajni travniki in pašniki (54,6 %), sledijo jim njive (30,3 %) ter trajni nasadi (8,4 %). Slabih 7 % kmetijskih zemljišč predstavljajo ostala kmetijska zemljišča. To so opuščena zemljišča, ki se stihijsko zaraščajo.

Glavna poljščina je koruza, ki je s tega mesta po drugi svetovni vojni izrinila pšenico, v zadnjih desetletjih pa se povečuje tudi delež industrijskih in krmnih rastlin v pridelavi. V živinoreji prevladuje govedoreja.[1]

Slovenija se uvršča med države z nadpovprečnim deležem podeželskih območij v EU. Od skupno 12 statističnih regij v Sloveniji je kar osem pretežno podeželskih, štiri pa so značilno podeželske (po kriterijih OECD). Značilno podeželska območja predstavljajo 30,5 % celotnega ozemlja države in zajemajo 38,5 % vsega prebivalstva. Ostali del ozemlja in prebivalstva pa spada pod pretežno podeželska območja.[26] Delež prebivalstva, ki se primarno ukvarja s kmetijstvom, pa je padel že pod 5 %.[1]

Viri in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Ivanič, Martin, ur. (2011). »Kmetijstvo«. Slovenika. Zv. A–O. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 562–564. COBISS 257461504.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Services sector overtakes farming as world's biggest employer: ILO«. The Financial Express. Associated Press. 26. januar 2007. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2013. Pridobljeno 24. aprila 2013.
  3. ↑ Blench, Roger (2001). Pastoralists in the new millennium (PDF). FAO. str. 11–12. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 1. februarja 2012.
  4. ↑ »Shifting cultivation«. Survival International. Arhivirano iz spletišča dne 29. avgusta 2016. Pridobljeno 28. avgusta 2016.
  5. ↑ Waters, Tony (2007). The Persistence of Subsistence Agriculture: life beneath the level of the marketplace. Lexington Books.
  6. ↑ »Chinese project offers a brighter farming future«. Nature. 555 (7695): 141. 7. marec 2018. Bibcode:2018Natur.555R.141.. doi:10.1038/d41586-018-02742-3. ISSN 0028-0836. PMID 29517037.
  7. ↑ »Intensive Agriculture«. Britannica Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2006.
  8. ↑ »Intensive farming v organic farming«. BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2007.
  9. ↑ »Agricultural Productivity in the United States«. USDA Economic Research Service. 5. julij 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2013. Pridobljeno 22. aprila 2013.
  10. ↑ »UNCTADstat – Table view«. Konferenca Združenih narodov o trgovini in razvoju. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2017. Pridobljeno 26. novembra 2017.
  11. ↑ Sample, Ian (31. avgust 2007). »Global food crisis looms as climate change and population growth strip fertile land«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. aprila 2016.
  12. ↑ »Africa may be able to feed only 25% of its population by 2025«. Mongabay. 14. december 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2011. Pridobljeno 15. julija 2016.
  13. ↑ Scheierling, Susanne M. (1995). »Overcoming agricultural pollution of water: the challenge of integrating agricultural and environmental policies in the European Union, Volume 1«. Svetovna banka. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2013. Pridobljeno 15. aprila 2013.
  14. ↑ »CAP Reform«. European Commission. 2003. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2010. Pridobljeno 15. aprila 2013.
  15. ↑ Poincelot, Raymond P. (1986). »Organic Farming«. Toward a More Sustainable Agriculture. Towards a More Sustainable Agriculture. str. 14–32. doi:10.1007/978-1-4684-1506-3_2. ISBN 978-1-4684-1508-7.
  16. ↑ »The cutting-edge technology that will change farming«. Agweek. 9. november 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. novembra 2018. Pridobljeno 23. novembra 2018.
  17. ↑ Charles, Dan (3. november 2017). »Hydroponic Veggies Are Taking Over Organic, And A Move To Ban Them Fails«. NPR. Pridobljeno 24. novembra 2018.
  18. ↑ GM Science Review First Report Arhivirano 16 October 2013 na Wayback Machine., Prepared by the UK GM Science Review panel (July 2003). Chairman David King, p. 9
  19. ↑ Smith, Kate; Edwards, Rob (8. marec 2008). »2008: The year of global food crisis«. The Herald. Arhivirano iz spletišča dne 11. aprila 2013.
  20. ↑ »The cost of food: Facts and figures«. BBC. 16. oktober 2008. Arhivirano iz spletišča dne 20. januarja 2009. Pridobljeno 26. septembra 2013.
  21. ↑ Walt, Vivienne (27. februar 2008). »The World's Growing Food-Price Crisis«. Time. Arhivirano iz spletišča dne 29. novembra 2011.
  22. ↑ Watts, Jonathan (4. december 2007). »Riots and hunger feared as demand for grain sends food costs soaring«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2013.
  23. ↑ 23,0 23,1 »Labor Force – By Occupation«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2014. Pridobljeno 4. maja 2013.
  24. ↑ Allen, Robert C. »Economic structure and agricultural productivity in Europe, 1300–1800« (PDF). European Review of Economic History. 3: 1–25. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. oktobra 2014.
  25. ↑ »Safety and health in agriculture«. Mednarodna organizacija dela. 21. marec 2011. Pridobljeno 1. aprila 2018.
  26. ↑ »Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007–2013«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2008. Pridobljeno 24. julija 2008.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Faostat - statistika mednarodne organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) o kmetijski pridelavi v svetu
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kmetijstvo&oldid=6271407«