Maroko

Kraljevina Maroko المملكة المغربية Al-Mamlakah al-Maghribīyyah
Zastava Grb
Geslo:  الله، الوطن، الملك  (arabsko) »Allāh, al Waţan, al Malik«  (prečrkovano) »Bog, narod, kralj«
Himna: Hymne Chérifien
Črtkano je prikazano ozemlje Zahodne Sahare, katere suverenost je sporna in kjer ima upravno oblast de facto večinoma Maroko.
Glavno mesto	Rabat 34°02′N, 6°51′W
Največje mesto	Casablanca
Uradni jeziki	arabščina
Demonim(i)	Maročan
Vlada	Ustavna monarhija
• kralj	Mohamed VI. Maroški
• predsednik vlade	Aziz Akhannouch
Neodvisnost
• od Francije	2. marca 1956
• od Španije	7. aprila 1956
Površina
• skupaj	446.550 km2 (57.)
• voda (%)	zanemarljivo
Prebivalstvo
• ocena 2005	33.241.259 (37.)
BDP (ocena 2010)
• skupaj (PKM)	153,8 milijarde USD (54.)
• na preb. (PKM)	4900 USD (2010) (109,)
HDI (2004)	0,640  · 123.
Valuta	maroški dirham (MAD)
Časovni pas	UTC +1 (CET)
Klicna koda	212
Internetna domena	.ma
Govorjeno narečje je maroška arabščina. Zelo razširjeni so tudi tamazigh, španščina in francoščina.
Vsi podatki izključujejo Zahodno Saharo, ki je de facto večinoma pod upravnim nadzorom Maroka.

Maroko (arabsko المغرب; uradno Kraljevina Maroko) je obmorska država v severozahodni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje in Gibraltarsko ožino, na zahodu na Atlantski ocean, na vzhodu na Alžirijo, s katero ima zaprto mejo, ter na jugozahodu na Zahodno Saharo, katere del sta okupirala skupaj z Mavretanijo, tako da ima prek zasedbenega območja dostop tudi do Mavretanije.

Maroko je edina afriška država, ki trenutno ni članica Afriške unije. Je pa članica Arabske lige, Unije arabskega Magreba, Organizacije islamskega sodelovanja, skupine 77 in je glavna ne-NATO-va zaveznica ZDA.

Polno arabsko ime Maroka je Al-Mamlaka al-Maghribiya, kar v prevodu pomeni »Zahodno Kraljestvo«. Pogosto se uporablja tudi ime Al Maghrib (v prevodu Zahod). Za zgodovinske reference, zgodovinarji navajajo tudi ime Al Maghrib al Aqşá (Daljni Zahod). Ime Maroko v mnogih drugih jezikih izvira iz imena nekdanjega glavnega mesta Marakeš.

Naravne razmere

Lega in površje

Maroko leži v Severni Afriki, v zahodnem delu Magreba, ob obalah Atlantskega oceana na zahodu in Sredozemskega morja na severu.

Nad večinoma strmo sredozemsko obalo 300 kilometrov dolgo gorovje Rif, po nastanku mlado nagubano gorstvo, zgrajeno iz fliša in apnenca (najvišji vrh Tidighine, 2456 m). Na skrajnem SV segajo v Maroko zahodni odrastki Šotskega višavja (1200 – 1300 m).

Med atlantsko obalo in Atlasom je v notranjosti Maroka okoli 200 km široka pokrajina obsežnih ravnikov, ki se stopničasto spuščajo od vznožja Atlasa (600 – 700 m) proti 20 – 50 km široki obalni ravnini. Nad njo se v smeri JZ – SV dviga mlado nagubano gorstvo Atlas, sestavljeno iz treh vzporednih gorskih hrbtov. Na SZ je Srednji Atlas, večinoma iz jurskih apnencev (najvišji vrh Jbel Bou Naceur, 3340 m). Proti notranjoosti sledi mogočni, okoli 750 km dolgi Visoki Atlas (najvišji vrh Jbel Toubkal, 4165 m) iz starih kristalnih kamnin, jurskih apnencev in mlajših vulkanskih kamnin. Trtji niz je Antiatlasna na JV strani(najvišji vrh Adrar-n-Aklim, 2531 m), ki se proti SV nadaljuje v podobno gorovje Saghro. Za razliko od Visokega Atlasa sta gorovji tektonsko dvignjen rob Afriškega ščita iz kriatalastih skrilavcev, granitov in gnajsov in s tem geološko že del bližnje Sahare. Od nje jo na JV loči okoli 500 km dolga dolina reke Draa, onstran nje pa sega Maroko z majhnim delom tudi na puščavske ravnike Sahare (Hamada du Draa).

Podnebje

Na severu je sredozemsko, v notranjosti stepsko in na skrajnem jugu puščavsko. Padavine so v glavnem od novembra do aprila (v Visokem Atlasu kot sneg), poletni meseci so skoraj brez padavin, z visokimi temperaturami v notranjosti, ob atlantski obali pa so temperature zaradi hladnejšega Kanarskega toka zmernejše. Na severu pade 800 – 1000 mm padavin, na atlantski obali in v osrednjih delih 250 – 500 mm, v Visokem Atlasu 600 – 1200 mm, onstran Atlasa in jugu manj kot 100 mm. Casblanca (jan. 12,5°C, avg. 22,5°C, 429 mm padavin), Markeš (jan. 11,6°C, jul. 27,9°C, 246 mm), Ouarzazete (jan. 8,8°C, jul. 29,7°C, 112 mm).

Vode

Največje reke izvirajo v Srednjem Atlasu in so pomembne za pridobivanje električne energije in umetno namakanje (okoli 100 zadrževalnikov – jezov, v katerih zadržujejo zimske viške padavin – 15,8 mrd. m3 vode). Največje reke so Moulouya (515 km), Seabu (450 km) in Oum er Rbia (555 km), na jugu vadi Oued Draa. Pretoki so največji spomladi, ko v gorah kopni sneg, poleti vse manjše reke presahnejo.

Tla in rastje

V obalnih ravninah in rečnih dolinah so temno rjava do črna tla (t. i. tirs), na apnenčastih tleh v sredozemskem delu je terra rossa, na osrednjih ravnikih so stepska tla, v hribovjih kamnita, marsikje prizadeta zaradi hude erozije tal, na JV so puščavska tla.

Rastje v sredozemskem delu je makija, nekdanji listnati gozdovi so se ohranili le ponekod v Rifu. Na osrednjih ravnikih je stepa, v Atlasu se je le ponekod ohranilo nekaj gozda (alepski bor, atlaška cedra), na JV je puščava. V predgorju Atlasa in v dolini Draa so številne oaze z bujnejšim rastjem, zlasto dateljnovo palmo (Markeš, v oazi doline Draa). V nižih delih so ponekod obsežni umetno zasajeni evkaliptovi gozdovi. Gozdovi in grmičevje pokrivajo 18% površja

Prebivalstvo in poselitev

Prebivalstvo

Hitra rast prebivalstva (1970: 15,31 mio.; 1980: 19,33 mio.) povzroča velike socialne probleme, kopičenje prebivalcev v mestih (1996: 48,9% mestnega prebivalstva), brezposelnost in močno izseljevanje na začasno delo v EU (okoli 1,8 mio.: največ v Franciji).

• Rodnost (2004) 21,1 promila
• Smrtnost (2004) 5,6 promila
• Naravni prirastek (2004) 15,5 promila
• Smrtnost dojenčkov (2004) 39,7 promila
• Povprečna letna rast preb. (1999 – 2004) 1,6%
• Pričakovana življenjska doba (2004) M 70,3 l.; Ž 74,4 l.
• Delež preb. mlajših od 15 let (2002) 30,9 %
• Delež preb. starejših od 60 let (2002) 7,5 %
• Delež mestnega prebivalstva (2002) 56,6 %
• Število in delež aktivnih preb. (2001) 10.230.000 (35,4%)
• Delež nepismenih (2000) 51,1 %

Večina prebivalcev je berberskega rodu, vendar so v mestih in osrednjih delih skoraj povsem arabizirani (65%), v gorskem svetu in na JV pa so Berberi (sami se imenujejo Amazih) ohranili svoj jezik in kulturo (33%). Najštevilčnejši so Rifi v istoimenskem gorovju (okoli 2 mio.), Tamazigti v Srednjem Atlasu (3 mio.) in Šlehi v Visokem Atlasu (3 mio.). V šolskem letu 2003/2004 so prvič poskusno uvedli jezik tamaziht v 317 osnovnih šolah, v vse šole ga bodo uvedli do 2013. Za oživitev berberske kulture in jezika so 1999 v Rabatu ustanovili tudi Kraljevi inštitut za amazighško kulturo (IRCAM).

Po veroizpovedi so prebivalci suntski muslimani (98%; državna vera), poleg njih je še 23.000 katoličanov in 6000 judov.

Poselitev

Najpogosteje sta poseljeni ravnina ob atlantski obali in dolina reke Sebou, kjer na 10% površine živi 60% prebivalcev. Močno je preseljevanje s podeželja v mesta, predvsem v Casablanco, kjer so velika barakarska naselja (fr. Bidonviles). Južni deli in Atlas so redko poseljeni, značilne so z obzidjem strnjene vasi s hišami iz na soncu sušene opeke (berbersko ksar).

Večja mesta (št. prebivalcev, 2004)

• Casablanca (ad-Dar al-Bayda) 3.610.000
• Rabat (ar- Ribat) 1.894.000
• Fes (Faz) 1.160.000
• Marakeš (Marrakush) 943.000
• Tanger (Tanjah) 825.000
• Agadir (Agadir) 656.000
• Meknes (Miknas) 583.000
• Oujda (Ujdah) 434.000
• Kenitra (al-Q'nitra) 420.000
• Tetouan (Titwan) 365.000
• Safi (Asfi) 329.000
• Khouribga (Huribgah) 166.000
• Beni Mellal (Bani Mallal) 163.000

Državna ureditev

Po ustavi, sprejeti na referendumu 4. septembra 1992, je Maroko parlamentarna monarhija. Volilno pravico imajo vsi maroški državljani, starejši od 20 let.

Vodja države je kralj, ki je posvetni in duhovni vladar. Imenuje predsednika vlade in ministre ter predseduje sejam vlade, je vrhovni poveljnik oboroženih sil in lahko razpusti parlament.

Dvodomni parlament je sestavljen iz predstavniškega doma in senata. Predstavniški dom (Majlis al-Mustaharin) ima 270 članov, ki jih za devet let izvolijo občinski sveti (162), delodajalci in poklicna združenja (91) ter sindikati (27); vsaka tri leta zamenjajo tretjino članov.

Zgodovina

Starejša zgodovina

Od 6 st. pr. n. š. so Kartežani ustanavljali trgovske postojanke ob obali, medtem ko so v notranjosti živela berberska plemena. Severni del današnjega Maroka je 42 pr.n.š. postal rimska provinca Mauritania Tingitana, 429–533 je ta del spadal k vandalski državi. Med 682 in 705 so Maroko zasedli Arabci in prinesli islam.

Arabski voditelj Idris bin Abdullah (789–791) je združil arabska in berberska ozemlja v enotno državo in ustanovil rodbino Idrisidov (789–721), ki so imeli prestolnico v Fesu in so prevzeli naslov imam.

Po propadu Idrisidov so se za ozemlje Maroka bojevali egiptovski Fatimidi in omajadski kalifi iz Cordobe, nato pa so zaporedoma vladale tri berberske dinastije. Almoravidi iz južnega Maroka (1054–1147) s prestolnico v Markešu (od 1062) so osvojili velik del muslimanske Španije in zahodne Alžirije; v tem časo je v Maroko doživel gospodarski in kulturni razcet. Sledila je rodbina Almohadov z Atlasa (1147–1269) in dosegla vrhunec pod vladavino Abu Yusufa al-Mansurja (1184–1199), nato pa popolnoma propadla zaradi notranjih sporov in španske reconquiste. Njihovo oblast je zlomila dinastija Merinidov (1269–1469) in prestolnico prestvila v Fes. Portugalci so 1415 osvojili Ceuto, nato še Tanger, Safi in Agadir, španci pa Melillo (1497).

Potomci preroka Mohameda iz rodbine Saaditov, ki so se sredi 14. st. naselili v dolini Draa, so 1510 začeli sveto vojno proti Evropejcem, do 1550 osvojili ves Maroko in zavladali kot sultani in kalifi (1554–1659). Višek so dosegli pod vladavino Ahmeda al-Mansurja (1578–1603), nato pa je država spet razpadla.

Sultan Ali ar-Rashid (1666–1672) iz vrsta arabskih alavitov, ki so se v 12. st. preselili iz Arabije, je v nekaj letih osvojil ves Maroko in ustanovil novo centralizirano državo, ki ji še danes vladajo alavitski vladarji. Najmočnejši med njimi, sultan Moulay Ismail (1672–1727), je s pomočjolastne vojske iz črnskih sužnjev pregnal Evropejce iz Maroka in deželo obranil pred turškimi osvajalci. 1673 je prestolnico prestavil v Meknes in deželo povsem zaprl pred Evropejci.

Kolonialno obdobje

Sultan Moulay Abd ar- Rahman (1822–1859) je podpiral boj Abd el-Kaderja v Alžiriji proti francoskim osvajalcem, po porazu maroške vojske (14. avgust 1844) pa je moral dovoliti trgovino z evropskimi izdelki in s sporazumom iz 1856 povsem odpreti maroški trg. Sledil je hud boj med Španijo, Francijo in VB za prevlado v Maroku, 1890 pa se mu je pridružila še Nemčija. Postopoma je prevladala Francija, spor z Nemčijo so rešili na konferenci v Algecirasu (1906), kjer so potrdili formalno suverenost maroškega sultana in enake pravice vseh velesil do gospodarskega delovanja.

Francija je z vstajo berberskih plemen proti sultanu Moulay Abd ar-Hafizu (1908–1912) izkoristila kot povod za vojaško zasedbo Fesa ter sultana prisilila, da je podpisal feški sporazum (30. marec 1912), po katerem je Maroko postal francoski protektorat. Španija je dobila protektorat nad severom Maroka in območjem Tarfaya na jugu, Tanger je postal mednarodno območje in je s pariško konvencijo (18. februar 1923) dobil notranjo avtonomijo in trajno nevtralnost, dokler ga ni zasedla španska vojska (14. junij 1940).

Julija 1921 je v Španskem Maroku izbruhnil upor pod vodstvom Abd el-Krima, ki je razglasil neodvisno Rifsko republiko (19211926). Razširitev upora v Francoski Maroko je bila povod za francoski poseg proti upornikom in združene francosko-španske sile so jih 1926 premagale.

Neodvisni Maroko

V 30. letih je več skupin Maročanov zahtevalo politične spremembe, med njimi najmočnejša stranka Istiglal, ki jo je 1947 podprl tudi sultan Mohamed V. (1927–1953). Zaradi zahtev po neodvisnosti so Francozi sultana 1953 izgnali, voditelji Istiklala pa so začeli oborožen upor proti Francozom. Ti so bili zaradi krize v Indokini in začetka osvodilne vojne v Alžiriji prisiljeni sprejeti politično rešitev. Sultan se je vrnil na prestol, 2. marca 1956 pa so razglasili konec francoskega protektorata in neodvisnost Maroka. 7. aprila 1956 so preklicali še španski protektorat nad severnim delom Maroka, 14. avgusta 1957 pa razglasili neodvisno Kraljevino Maroko s kraljem Mohamedom V. (1957–1961). Oktobra 1957 so k Maroku priključili Tanger, v zaćetku 1958 pa dotlej špansko Tarfayo. Po smrti kralja Mohameda V. Je politiko modernizacije Maroka nadaljeval njegov sin Hassan II. (26. junij 1961). Prvo ustavo je Maroko dobil 7. decembra 1962, vendar je kralj Hassan ostro nastopil proti opoziciji, zlasti proti socialistično usmerjeni Nacionalni zvezi ljudskih sil.

Španija je 1969 prepustila Maroku eksklavo Ifni ob atlantski obali, 1976 pa se je z madridskim sporazumom (14. november 1975) odpovedala Španski Sahari, ki sta jo razdelila Maroko in Mavretanija (14. aprila 1976). Ko se je Mavretanija 1979 odpovedala svojemu deležu je maroška vojska zasedla tudi južni del nekdanje španske kolonije.3.3. 1994 je kralj Hassan uradno zahteval še priklučitev španskih eksklav Ceuta in Melilla maroški državi.

4. septembra 1992 so na referendumu sprejeli novo ustavo, s katero je kralj ohranil večino svojih obsežnih pristojnosti. Po njegovi smrti (23. julija 1999) je prestol nasledil njegov sin Mohamed VI. In začel s postopno modernizacijo maroške družbe, vendar se pri tem spopada z odporom radikalnih islamistov (teroristični napad v Casablanci 16. maja 2003), pa tudi rešitve zahodnosaharskega problema še vedno niso našli.

Gospodarstvo

Maroško gospodarstvo ima vse značilnosti držav v razvoju, vendar z nekaterimi uspešnimi panogami in razmeroma stabilno gospodarsko rastjo. Po 1990 so s pomočjo IMF izpeljali obsežne strukturne spremembe, vključno z liberalizacijo cen in privatizacijo državne lastnine.

Gospodarstvo temelji predvsem na fosfatih (velika nihanja cen na svetovnem trgu), kmetijstvu (odvisno od količine padavin) in turizmu. Vse večje socialne razlike stopnjujejo politične napetosti, razmeroma draga delovna sila pa zmanjšuje konkurenčno sposobnost gospodarstva. Proračun je obremenjen z velikimi izdatki za vojsko (zasedba zahodne Sahare), problem je tudi precejšnja brezposelnost (2004; 12,1%) in velika zadolženost v tujini (2004; 18,4 mrd. USD). Za Maroko so tudi značilne tudi velike razlike med gospodarsko razvitim obalnim pasom ob Atlantskem oceanu in nerazvito notranjostjo, pa tudi med mesti in podeželjem.

Kmetijstvo

Maroko ima 8,62 mio. ha njiv (18,8% površine), 970.000 ha trajnih nasadov (2,1%) ter 21 mio. ha sušnih pašnikov (45,8%); umetno namakajo 1,31 mio. ha. Večina obdelovalne zemlje je v ravnini ob atlantski obali na severu in v osrednijh delih. Večji del zemlje je v zasebni lasti, prevladujejo majhne in srednje velike kmetije (povprečna velikost 5,84 ha), vendar ima 71,1% kmetij manj kot 5 ha zemlje. V kmetijstvu dela 38% delovne sile (15,8% BDP).

Največ pridelajo pšenice 5,54 mio ton, ječmena 2,76 mio ton, sladkorne pese 4,56 mio ton, krompirja 1,43 mio ton, paradižnika 1 mio ton, pomaranče, mandarine, klementine jabolka, banane, grozdje, olive (6. na svetu), jagode, mandlji, datelni, mleko, meso, volna in sladkor.

Za izvoz je najpomembnejše pridelovanje južnega sadja, zlasti pomaranč, mandarin in klementin, paradižnika in drugih povrtnin ter krompirja, za domačo porabo pridelujejo pšenico, ječmen, sladkorno peso in sladkorni trs. Pridelujejo še druge vrste sadja (jabolka, hruške, slive, marelice, breskve, banane), olive, mandlje, grozdje okoli Casablance in dateljne v puščavski notranjosti.

Živinoreja

Živinoreja pokrije vse domače potrebe po mesu in mlečnih izdelkih. V obalnih delih prevladuje perutninarstvo in govedoreja (2,7 mio. glav), v sušni notranjosti pa reja ovac (16,7 mio.), koz (5,2 mio.) in goveda.

Ribolov

Ribolov je zelo pomemben, saj ima Maroko bogata lovišča v Atlantskem oceanu, na katerih lovijo tudi španski, portugalski in ruski ribiči. Letni ulov je 914.000 ton (2003), največ sardin. Glavna ribiška pristanišča so Agadir, Safi, Casablanca in Mohammedia ob atlantski obali in al-Hoceima ob Sredozemskem morju.

Rudarstvo in energetika

Maroko ima dve tretjini svetovnih zalog fosfatov (10,6 mrd. t.); največja nahajališča so v srednjem Maroku, izkoriščajo tudi nahajališča v zahodni Sahari. Pridobivajo še svinec in cink, kobalt in baker, od nekovin pa barit, sadro, fluorit in kuhinjsko sol.

Rudarstvo (2003)

• fosfati P2O5 7.400.000 ton (3. na svetu)
• barit 470.000 ton (4. na svetu)
• sadra 600.000 ton
• kuhinjska sol 236.000 ton
• cink 70.000 ton
• svinec 38.000 ton

Zaloge fosilnih energijskih virov so skromne; pridobivajo nekaj nafte in zemeljskega plina, pri Tarfayi na jugu je še neizkoriščeno veliko nahajališče oljnih skrilavcev. Instalirana moč elektrarn je 4100 MW; 95% električne energije pridobijo v TE iz uvoženega premoga in nafte (največja je Jorf Laster, 1400 MW), 4% v HE. Pri Tetuanu deluje prva vetrna elektrarna (50 MW), v načrtu so številne nove pri Tangerju in Agadirju.

Industrija

Maroko ima razmeroma močno industrijo, ki zaposluje 11% delovne sile in prispeva 16,9% BDP. Več kot polovica industrije je na širšem območu Casablance, druga večja središča so Safi, Rabat in Meknes.

Za izvoz je najpomembnejša predelava fosfatov s središčema v Safi in Jorf Lastar južno od Safija (fosforna kislina, umetna gnojila, natrijev fosfat), od bazične industrije pa so pomembne zlasti železarni v Nadorju pri Medelilli in v Casablanci, talilnica svinca, cinka, bakra in kobalta Guemassa pri Marakešu, rafineriji nafte v Mohammedi in Sidi Kacem ter cementna industrija (Tetuan, Meknes, Casablanca, Safi in Agadir).

Živilska industrija proizvaja za domači trg in izvoz sadne, zelenjavne in ribje konzerve ter sladkor. Zelo uspešno sta razviti tekstilna in usnjarska industrija, ki temeljita na stari obrtni tradiciji in saposljujeta okoli 200.000 delavcev (30% vrednosti izvoza).

Pomembna je še strojna, kovinska (dizelski motorji v Fesu, montaža osebnih in dostavnih avtomobilov v Casablanci) in elektrotehnična industrija (elektromotorji v Fesu, elektronski sestavni deli v Casablanci).

Turizem

Zelo uspešno se je razvijal zlasti v 80. letih, v 90. letih pa se število turistov zmanjšalo, po letu 2000 zopet hitro narašča (2004; 5,5 mio.). Najpomembnejša turistična središča so Casablanca, Agadir, Tanger in Restinga pri Tetouanu.

Promet

Cestni promet

Cest je 57.700 km (56% je asfaltiranih), v gradnji je avtocesta Tanger – Casablanca.

Železniški promet

Imajo 1907 km železniških prog z razmikom med tiri 1435 mm (1003 km je elektrificiranih). Glavna proga je Tanger – Rabat – Casablanca – Marakeš. V začetni fazi načrtovanja je gradnja 38 km dolgega železniškega predora pod Gibraltarskim prelivom.

Ladijski promet

Najpomembnejša pristanišča so Casablanca, Jorf Lasfar, Safi in Mohammedia, manjša Tan-Tan, Agadir, Kenitra, Tanger (za prevoz preko Gibraltarskega preliva in Nador ob sredozemski obali.

Letalski promet

Imajo 15 letališč z rednim potniškim prometom, mednarodna letališča so Casablanca, Marakeš, Rabat-Sale, Fes, Tanger, Agadir, Nador Ouarzazate. Nacionalni prevoznik je Royal Air Maroc (RAM), V večinski državni lasti.

Naravne in kulturne znamenitosti

Ait Benhaddou

Z obzidjem obdana berberska vas na južni strani Visokega Atlasa. Del svetovne dediščine UNESC-a.

El Jadida

(al-Jadidah, do 1960 Mazagan), mesto ob atlantski obali JZ od Casablance, ustanovljeno 1514 kot portugalska trgovska naselbina (1769). Trdnjava nad pristaniščem (1513), obzidje z obrambnimi stolpi, Velika mošeja s podzemno cisterno za vodo. Del svetovne dediščine UNESC-a.

Essaouria

(as-Sawirah; starejše ime Mogador), mesto na nizkem polotoku ob atlantski obali JZ od Safija. Mogočno obzidje s petimi vrati, znotraj njega stari del mesta z Veliko mošejo, ob pristanišču trdnjava Skala iz portugalskega obdobja (15.–16. stol.). Del svetovne dediščine UNESC-a.

Fes

Fes oz. Faz, najstarejše od štirih kraljevskih mest ter pomembno versko in kulturno središče vsega arabskega sveta. Z obzidjem obdani Stari Fes z labirintom ozkih ulic (del svetovne dediščine UNESC-a) in številnimi pomembnimi stavbami, med drugim verska šola Bou Inania (1350–55), mošeji Qarawiyin (857–862; sedež islamske univerze) in Cherabliyin (1342), grobna mošeja Moulay Idrissa II. (18 stol.), andaluzijska četrt z Andaluzijsko mošejo (859–860). Zunaj medine je Muzej maroške umetnosti v nekdanji palači Dar al-Batha (1897), zahodno od Starega Fesa z obzidjem obdana palača merinidskih vladarjev v 13.st. (Fez el-Jedid).

Marakeš

Glavni trg

Marakeš (Marrakush), eno od štirih kraljevskih mest v veliki oazi ob severnem vznožju Visokega Atlasa, prestolnica vladarskih rodbin Almoravidov in Almohadov. S 16 km dolgim in 6–9 m visokim obzidjem obdano staro mesto (medina; del svetovne dedišine Unesca), se znotraj njega nahaja veliki trg Djemaa al-Fna, mošeja Koutoubia s 77 m visokim minaretom (1153), verska šola Ali ben Youssef (1565) z mošejo, mošeja Ben Salah (1318–21), palača El Bahia (1894–1900) in slikovite trgovske ulice (suki). V južnem delu mesta Mansourjeva mošeja (1190), ob njej grobnice vladarske rodbine Saaditov (1590–1600). V njem se nahaja Muzej maroške umetnosti in obrti.

Meknes

Meknes (Miknas), eno od štirih kraljevskih mest v notranjosti. Z obzidjem obdano staro mestno jedro (del svetovne dediščine UNESC-a) se v njem nahajajo mestna vrata Bab al-Mansour (17 stol.), verska šola Bou Inanina (1345) in Velika mošeja (1276). Zunaj medine leži mavzolej sultana Moulay Ismaila (1672–1727).

Moulay Idriss

Moulay Idris (Mulay Idris), manjše mesto severno od Meknesa. Je pomembna muslimanska pot k mavzoleju Moulaya Idrissa, Mohamedovega pravnuka, utemeljitelja prve maroške vladarske rodbine Idrisidov.

Ouzoud

Okoli 100 m visok slap na gorskem potoku SZ od Marakeša.

Rabat

Rabat (ar-Ribat) je glavno mesto države ob izlivu reke Bou Regreg v Atlantski ocean. Nad ustjem je slikovita, z obzidjem obdana Kasbah des Oudaias s Trdnjavsko mošejo (ok. 1150) in palačo sultana Moulay Ismaila (17. stol.; danes je v njej etnografski muzej). 45 m visok Hasanov stolp in ostanki nedokončane mošeje, ki naj bi bila največja na svetu (180x140 m; začetek gradnje 1195), ob njej mavzoleja kralja Mohammeda V. In Hassana II. Južno od starega mesta stoji sedanja kraljeva palača, v bližini na vzpetini Chellah ostanki rimske naselbine in nekropola merinidskih vladarjev ter arheološki muzej.

Tetouan

Tetouan (Titwan) je mesto v notranjosti severa Maroka, središče Španskega Maroka (1913–56). Z okoli 5 km dolgim obzidjem obdani stari del mesta (medina), v slikovitem špansko-maroškem slogu z Veliko mošejo (1808), kraljevsko palačo (17. stol) in arheološkim muzejem je del svetovne dediščine UNESCO.

Toubkal

Narodni park v najvišjem delu Visokega Atlasa (1000 km²). Močno razčlenjen gorski svet z obsežnimi gorskimi tratami ter številnimi avtohtonimi rastlinami.

Volubilis

Izkopanine rimskega mesta v hribovju Jbel Zerhoun severno od Meknesa. Karakalov slavolok zmage (217), forum iz 1. stol. z rimsko baziliko in glavnim svetiščem (217), stanovanjske hiše s talnimi mozaiki (2.–3. stol.). Del svetovne dediščine UNESC-a.

Viri

• Države sveta (Mladinska knjiga 2006)
• https://www.cia.gov/