Papež Inocenc XIII.

Papež Inocenc XIII.
Papež Inocenc XIII. Portret neznanega slikarja iz 18. st.
Izvoljen	8. maj 1721 (izvoljen)
Začetek papeževanja	18. maj 1721 (umeščen in kronan)
Konec papeževanja	7. marec 1724 (umrl; vladal 2 leti, 304 dni)
Predhodnik	Klemen XI.
Naslednik	Benedikt XIII.
Redovi
Škofovsko posvečenje	16. junij 1695 posvečevalec Galeazzo Marescotti
Povzdignjen v kardinala	7. junij 1706 imenoval Klemen XI.
Položaj	244. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Michelangelo Conti 13. maj 1655({{padleft:1655|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[…] Poli, Papeška država
Smrt	7. marec 1724({{padleft:1724|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[…] (68 let) Rim
Pokopan	Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	Karel IV. (=Carlo IV), vojvoda od Polija in Guadagnola Izabela (=Isabella) Muti
Poklic	pravnik
Alma mater	La Sapienza
Insignije
Grb osebe Papež Inocenc XIII.
Drugi papeži z imenom Inocenc Catholic-hierarchy.org

Papež Inocenc XIII. (rojen kot Michelangelo dei Conti), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 13. maj 1655 Rim, † 7. marec 1724 Rim.

Papež je bil med letoma 1721 in 1724.

Življenjepis

Poreklo in družina

Družina Conti, znana tudi kot Conti di Segni, je bila italijanska plemiška družina, ki je pripadala skupini rimskega baronskega plemstva. Njeno poreklo lahko spremljamo že izza 11. stoletja. Začetnik je bil Trasmondo de Comitibus Signie, ugleden član škofijskega mesta Segni iz družine Conti di Tuscolo iz Frascatija.

Družina je imela v posesti velik fevd v Rimski Kampaniji, in so iz nje izšli štirje papeži: Inocenc III., Gregor IX., Aleksander IV. in Inocenc XIII.), številni kardinal in škofje, ter različne vrste in stopnje vojščakov. Njen vpliv so primerjali z drugimi znamenitimi družinami kot so bile: Colonna in Orsini v Laciju ter Berardi v Abrucih.

Papež Inocenc se je rodil kot prvorojenec z imenom Michelangelo dei Conti v mestecu Poliju v severnem Laciju. Kot omenjeno, je dala družina tri papeže in številne kardinale.

Njegov oče je bil gospod Karel IV. (=Carlo IV - po nekaterih virih Karel II.), vojvoda Polija in Guadagnola, njegova mati pa gospa Izabela (=Isabella) Muti.

Tako kot Inocenc III. (1198–1216), Gregor IX. (1227–1241) in Aleksander IV. (1254–1261) je tudi on izhajal iz veleposestniške družine Contijev, ki se je ponašala z grofovskim in vojvodskim naslovom Segni. V svoj papeški grb je vključil kar svoj družinski grb.

Šolanje in prve službe

Conti je začel študij v Anconi in nato pri jezuitih v Rimu na Collegio Romano (Rimskem zavodu), od koder je morda nosil neko zamero, da je pozneje kot papež proti njim trdo ukrepal; v njegovem poznejšem ravnanju je namreč čutiti odbojnost in nestrpnost do tega zaslužnega katoliškega reda.

Pozneje je študiral na vseučilišču La Sapienza. Ko je doktoriral iz kanonskega in civilnega prava, je prejel duhovniško posvečenje. Conti je bil leta 1691 tudi referendar (=apostolske poročevalec), imenovan za upravnika Ascolija do leta 1692. Pozneje je postal upravnik Kampanije in Maritime od 1692 do 1693, kakor tudi upravnik Viterba od 1693 do 1695.

Papež Inocenc XII. je imenoval Contija za naslovnega nadškofa Tarza 13. junija 1695, nakar je prejel škofovsko posvečenje 16. junija 1695 v Rimu.

Michelangelo je bil 1. julija 1695 imenovan za apostolskega nuncija v Švici in 24. marca 1698 za apostolskega nuncija na Portugalskem.

Zaporedje cerkvenih služb

• Hišni prelat Aleksandra VIII.
• 14. avgust 1691: poročevalec (referendarij) vrhovnega cerkvenega sodišča
• 17. avgust 1691: imenovan za upravnika (guvernerja) Ascolija
• 6. december 1692 - 6. maj 1693: upravnik Kampanije in Maritime
• 1693: postane vatikanski prelat
• 6. maj 1693 - junij 1695: upravnik Viterba
• (istega leta): imenovan nadarbeni opat pri Svetišču Mentorella blizu Guadagnola, v deželah njegove družine
• 13. junij 1695 - 7. junij 1706: naslovni škof oziroma nadškof nadškofije Tarso
• 28. junij 1695: imenovan za papeževega tajnika
• 1. julij 1695 - 24. marec 1698: apostolski nuncij med katoličani Švice v Luzernu
• 24. marec 1698 - 28. januar 1709: nuncij v Portugalski kraljevini
• 7. junij 1706: imenovan za kardinala-duhovnika.
• 28. januar 1709 - 1. avgust 1712: Osimski škof
• 23. februar 1711 - 8. maj 1721: prevzame kardinalski naslov pri Santi Quirico e Giulitta
• 1. avgust 1712: imenovan za viterbškega škofa. 14. marca 1719 je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil s profesorskega mesta in se vrnil v Rim
• 13. januar 1716 - 4. januarja 1717: kamerlengo oziroma kardinal komornik
• 8. maj 1721: izvoljen za papeža.

Papež

Papež Inocenc XIII.
Upodobil Johann Jakob Frey (1722)

Konklave z dvema „vetoma”

Konklave za izbor novega papeža v Kvirinalski palači v Rimu se je začel 31. marca 1721 in je trajal do 8. maja. Dekan kardinalskega zbora je bil tedaj Tanara. Sam zbor so pravzaprav sestavljale štiri stranke, oziroma štiri smeri navzočih kardinalov, od katerih dve politični in dve cerkveni: cesarska stranka (zastopajoča Nemčijo in Avstrijo, 20-25 glasov); burbonska stranka (zastopajoča interese Španije in Francije, 11-12 glasov); klementinska stranka, ki so jo sestavljali kardinali, ki jih je imenoval Klemen XI. (8-15 glasov); in končno gorečniki (=zelanti, 6-12 glasov), ki so pa nasprotovali posvetnemu vplivanju na Cerkev in papeške volitve. Nobena od teh strank ni bila dovolj močna, da bi bila lahko sama uspešna.

V konklave je vstopilo 27 kardinalov; do 9. aprila se je število povzpelo na 40. Dva kardinala sta prispela šele čisto na koncu, 7. maja. Kardinal Albani je želel hitro izvolitev svojega kandidata Paoluccija, ki je že bil državni tajnik pokojnega papeža Klemena XI.. Pri prvem glasovanju 1. aprila zjutraj je dobil 8 glasov, istega dne zvečer pa že 17 od 28-ih navzočih kardinalov, ter so mu manjkali le še 3 glasovi do potrebnih dvetretjinskih. Da bi preprečil njegovo izvolitev, je poskrbel veto svetorimskega cesarja Karla VI., ki ga je posredoval zoper Paoluccija edini "cesarski" navzoči kardinal Althan (1680-1734). Pri naslednjem glasovanju istega dne popoldne je Michelangelo dobil prvič dva glasova. Na naslednjih sejah se je njegovo ime zdaj pojavilo, zdaj ne; tako je na primer zjutraj 14. aprila dobil že sedem glasov. Od naslednjih možnih kandidatov nobenemu ni uspelo pridobiti pomembnejše podpore kardinalskega zbora.

Ko se je 1. maja zboru pridružil še kardinal Pignatelli – ki je užival podporo “cesarskih” in “gorečnikov” – a z lepimi možnostmi za uspeh, je prihrumel že drugi veto – tokrat Filipov od španske strani. Kardinal Conti, ki ga je začela podpirati francoska stranka, je 25. aprila dobil 7 glasov; sedaj sta ga začeli podpirati tudi cesarska in kurijska stranka..

8. maja zjutraj je na 75. seji dobil kardinal Michelangelo de' Conti 54 glasov. Edini nasprotni glas je bil njegov, ki ga je namenil kardinalu Tanaru. Izvolitev je sprejel in prodekan Pamphili je razglasil njegovo izvolitev zbranemu rimskemu ljudstvu s starodavnim vzklikom: Habemus Papam. Izbral si je ime Inocenc v spomin na slavnega istoimenega prednika Inocenca III., ki je tudi bil član slavne družine Conti.

18. maja so ga slovesno kronali in umestili na stopnicah patriarhalne Vatikanske bazilike. Lateransko baziliko je sprejel v posest 16. novembra istega leta.

Odnos do cerkvenih ustanov

Ta papež je svojo sorazmerno kratko vladavino izpolnil z vrsto strogih ukazov, od katerih so bili najhuje prizadeti jezuiti.

Ukaz jezuitom glede na Kitajske misijone

Inocenc XIII. je potrdil obsodbo malabarskih in kitajskih obrednih prilagoditev, ki so jih uvajali zlasti jezuitje. Jezuitskemu vrhovnemu predstojniku generalu Tamburiniju je v tem smislu poslal 13. septembra 1723 tajnik Družbe za širjenje vere Carafa (1677-1755) dopis, s katerim prepoveduje jezuitom sprejemanje novincev in pošiljanje misijonarjev v Vzhodne Indije (Indija, Indokina, Nova Gvineja, Kitajska), dokler ne bodo popolnoma prenehali s prilagajanji v smislu prepovedi Klemena XI.. Inocenc XIII. je namreč verjel poročilu papeškega legata Mezzabarba s Kitajskega, češ da so jezuitje bivajoči na cesarskem dvoru v Pekingu vplivali na cesarja Kangšija, da je dal zapreti misijonarje, ki jih je tja poslala družba “De propaganda fide”, ker so nasprotovali Riccijevim prilagoditvam.

Klemen XI. je kar s tremi zaporednimi listinami kratko malo prepovedal kakršnokoli tozadevno prilagajanje in je "kitajske obrede" celo obsodil kot praznoverne in poganske:

1. apostolska določba Cum Deus optimus z dne 20. novembra 1704;
2. apostolska določba iz 1710;
3. bula Ex Illa Die iz leta 1715.

Ukaz frančiškanom

Frančiškani že četrt stoletja niso imeli vrhovnega občnega zbora; zato ga je papež sklical sam v Rimu. Predsedoval je odprtju pri volitiva novega vrhovnega predstojnika in sicer v samostanu pri Ara Coeli; to zborovanje se je končalo 15. maja 1723.

Istega leta - 1723 - je posvetil Marijino cerkev Santa Maria della Presentazione v Vignanellu v Laciju.

Ukaz duhovnikom in redovnikom

23. marca 1723 je objavil apostolski odlok Apostolici ministerii o duhovniških opravilih in cerkveni disciplini. Povod je dala zaskrbljenost nekaterih španskih škofov, ki so se pritoževali nad popuščanjem discipline tako med škofijsko kot med redovno duhovščino..

Razveljavil je izvolitev novega utreškega nadškofa. Stolni kapitelj je bil sicer razpuščen že od 1704, vendar je izvolil brez soglasja Svetega sedeža Kornelija van Steenovena 27. aprila 1723 za novega nadškofa, česar pa kljub njegovi prošnji papež ni odobril.

Posvečenja

Inocenc XIII. je poblaženil oziroma beatificiral tri Božje služabnike in sicer so to bili:

1. Janez Nepomuk (1345-1393; 31. maj 1721)
2. Dalmazio Moner (1291-1341; 13. avgust 1721)
3. Andrea dei Conti (1240-1302; 11. december 1723).

Cerkveni učitelji

1722 je razglasil Svetega Izidora Seviljskega (560-636) za cerkvenega učitelja.

Dela

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno 6. decembra 2011.

Smrt in spomin

Papež Inocenc XIII.
Upodobil Artaud de Montor (1842)

Grob Inocenca XIII.

Bolezen, smrt, pogreb

Avgusta 1718, čeprav mu je njegovo zdravje začelo precej nagajati, so ga prosili, naj ne zapusti škofovske službe, a se je med letom 1719 stanje tako poslabšalo, da je 15. marca prosil papeža za oprostitev upravljanja škofije; to novico je prebivalstvo sprejelo z obžalovanjem.

Inocenc XIII. je hudo zbolel kot papež leta 1724. Mučila ga je kila, o kateri ni govoril z nikomer, razen s svojim služabnikom. Po nekem času se je kila razpočila, kar je povzročilo vnetje in vročino. Inocenc XIII. je prosil za svete zakramente umirajočih (spoved, obhajilo, maziljenje), izpovedal vero in umrl 7. marca 1724 v starosti 68 let.

Pokopali so ga v Baziliki sv. Petra, v Vatikanskih jamah.

Svetništvo

Ob 350-letnici rojstva papeža Inocenca XIII. so leta 2005 njegovi rojaki iz njegovega rojstnega mesteca Polija v severnem Laciju v srednji Italiji zaprosili Sveti sedež za začetek svetniškega postopka. Ni slišati, da bi kdo zadevo sprožil.

Ocena

Cesar Kangši z jezuitskim zvezdogledom Schallom.
"Tapisserie de Beauvais" 1690–1705.

Dober kot človek in "knjižni molj"

Za Contija veljajo Saint-Simonove besede, češ da je bil človek "doux, bon, timide, amait fort sa maison".

Navdušenec za literarne študije je bil član različnih akademij, vključno z Arkadijo, kjer je prevzel ime Aretolgo Argireo.

Nusmiljen do janzenistov, nestrpen do jezuitov

Odprto pismo cesarja Kangšija papežu Klemenu XI. v podporo prilagoditvam

Opazno je podpiral tiste razsvetljenske struje, ki bodo v Muratoriju našle svojega zastavonoša; obsodil je Giannoneja in njegovo delo; spet je obsodil janzeniste; izrazito pa je bil nenaklonjen Družbi Jezusovi.

Družba je začela misijonsko delo kmalu po ustanovitvi (15.VIII.1534), ko je Ignacij poslal na Vzhod Frančiška Ksaverija in tri tovariše. V osnovi je bila prva naloga nove družbe izobraževanje, takoj zatem pa zunanji misijoni. Družba se je bliskovito širila: 1556 je delovalo po svetu okrog 1000 jezuitov, do 1626 je njihovo število naraslo na 15.544, do leta 1749 pa na 22.589.

Riccijeve prilagoditve krščanstva miselnosti kitajskega ljudstva so spodbudile val spreobračanja na Kitajskem v najvišjih slojih; v mnogih Zahodnjakih pa so vzbudile sum, da niso v składu s krščanstvom. Čaščenje prednikov in Konfucijanska predanost naj bi bili po tem gledanju neločljivi prvini kitajskega poganskega verovanja.

Čeprav je sam cesar Kangši pisno zatrdil, da gre za zgolj civilne izraze, je prevladalo nasprotno mnenje. V tem smislu sta prepovedala kitajske obrede Klemen XI. 1704 in 1715 ter Benedikt XIV. leta 1742.

Cerkveni zgodovinar Franzen sicer meni, da je glede ”kitajskih obrednih prilagoditev” Inocenc XIII. za strogim Klemenom XI. ”ponovno dopustil omilitev”.. Res je sicer Inocenc kot mladenič študiral v Rimskem zavodu (na Collegio Romano), vendar je bil kot papež Inocenc XIII. z jezuiti zelo surov. Nikoli jim pravzaprav ni bil naklonjen, ker je vedno smatral tako imenovane kitajske obrede za neke vrste skrivnega malikovanja in verjel obtožbam misijonarjev drugih redovnih družb, češ da imajo jezuitje na misijonskem področju preveč samostojnosti; zato jim je svetoval ponižnost in pokorščino grozeč jim v primeru neubogljivosti z zatrtjem družbe (1723); ko da bi predvideval odlok, ki bo res izšel pol stoletja pozneje. Nedvomno je bila ta grožnja z zatrtjem ene od najbolj urejenih cerkvenih ustanov prava neumnost še posebej, če upoštevamo, da so (druge) cerkvene ustanove v tem času postajale vedno bolj nepomembne in obrobne.

De bona religione

Malahijeva prerokba pravi o Inocencu XIII., da je Od dobre vere (latinsko De bona religione; angleško From good religion). Geslo povezujejo z dejstvom, da je iz rodbine Conti izšlo kar nekaj papežev.

Predniki

16. Carlo Conti, signore di Poli

8. Torquato I Conti, I duca di Poli e Guadagnolo

17. Tarquinia Savelli

4. Lotario Conti, II duca di Poli e Guadagnolo

18. Galeazzo I Farnese, duca di Latera

9. Violante Farnese

19. Isabella dell'Anguillara

2. Carlo Conti, V duca di Poli e Guadagnolo

20. Vicino Orsini

10. Marzio Orsini, signore di Bomarzo

21. Giulia Farnese

5. Giulia Orsini

22. Vincenzo Vitelli, conte di Montefiore

11. Porzia Vitelli

23. Faustina Vitelli

1. Inocenc XIII.

24. Carlo Muti, I duca di Canemorto

12. Giacomo Muti, II duca di Canemorto

25. Faustina Muti

6. Michelangelo Muti, III duca di Canemorto

26. Marcantonio Altieri

13. Silvia Altieri

27. Olimpia Rustici

3. Isabella Muti di Rignano

28. Lelio Massimo

14. Pompeo Massimo

29. Girolama Savelli

7. Cecilia Massimo

15. Clelia Bebila

Glej tudi

• seznam italijanskih rimskokatoliških škofov
• seznam italijanskih rimskokatoliških nadškofov
• seznam italijanskih kardinalov
• seznam papežev
• Kitajski misijoni

Nadaljnje branje

(slovensko)

• M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
• Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).

(angleško)

• Frazee, Charles A. (2006) [1983]. Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521027007.
• Rendina, Claudio (1983). I papi. Storia e segreti. Rome: Netwon & Compton. str. 586–588.
• Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
• Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

• O'Malley, John W (2009). A History of the Popes: From Peter to the Present. Government Institutes.
• Kelly, J.N.D. (1986). The Oxford History of the Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-282085-3.
• George L. Williams: Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes. McFarland & Company 1998. p. 114
• John N.D. Kelly: Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p.700
• Ludwig von Pastor: "History of the Popes vol. XXXIV", London 1941

(nemško)

• Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
• Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
• A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
• August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).

(italijansko)

• Gaetano, Moroni (1811). »volume 2«. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
• Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
• Claudio Rendina: I papi. Roma, Ed. Newton Compton, 1990
• G. Cascioli: Memorie storiche di Poli. Roma, 1896, pp. 215 - 226.
• John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
• Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
• Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
• B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.

(francosko)

• John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.

Zunanje povezave

(italijansko)

• Innocènzo XIII papa Enciclopedia on line
• INNOCENZO XIII, papa di Gino Benzoni - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 62 (2004)
• INNOCENZO XIII di Gino Benzoni - Enciclopedia dei Papi (2000)
• INNOCENZO XIII papa di Giovanni Battista Picotti - Enciclopedia Italiana (1933)

(angleško)

• Papal States / Papa Innocentius XIII (Pope Innocent XIII; 8 May 1721 - 7 March 1724)
• Innocent XIII This article was most recently revised and updated by Adam Augustyn. Encyclopaedia Britannica
• The British Museum Pope Innocent XIII

Konklave 1721

• List of participant of conclave, 1721 (by S. Miranda)
• Sede Vacante 1721
• Papal Library

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Klemen XI.	Papež 1721–24	Naslednik:  Benedikt XIII.