Pojdi na vsebino

Papež Pij IX.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Papež Pij IX)
Blaženi Pij IX. 
Papež Pij IX.
Papež Pij IX.
Začetek papeževanja16. junij 1846
Konec papeževanja7. februar 1878 (31 let, 236 dni)
Predhodnik Gregor XVI.
Naslednik Leon XIII.
Redovi
Duhovniško posvečenje10. april 1819
Škofovsko posvečenje21. maj 1827 nadškof Spoleta; 10. april 1819; 3. junij 1827 škofovsko posvečenje; Papež Pij VIII.
Povzdignjen v kardinala23. december 1839 kardinal in pectore; 14. december 1840 kardinal-duhovnik Ss. Marcellino e Pietro
Položaj253. papež
Osebni podatki
RojstvoGiovanni Maria Battista Pietro Pellegrino Isidoro Mastai-Ferretti
13. maj 1792({{padleft:1792|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1][2][…]
Senigallia[d], Papeška država[4]
Smrt7. februar 1878({{padleft:1878|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…] (85 let)
Apostolska palača, Kraljevina Italija
PokopanRim cerkev svetega Petra
Narodnostitalijanska)
StaršiGirolamo Mastai-Ferretti
Caterina Sollazzi
Prejšnji položajkardinal
Alma materRimska univerza
Podpis
Insignije
Grb osebe Papež Pij IX.
Svetništvo
God7. februar
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
Beatifikacija3. september 2000
Vatikan, Rim
razglašalec
Janez Pavel II.
Atributipapeška obleka, tiara, kip Brezmadežne
Zavetnikpapeži, begunci
Drugi papeži z imenom Pij
Catholic-hierarchy.org

Pij IX., blaženec, rimski škof, (papež) rimskokatoliške Cerkve, * 13. maj 1792, Senigallia (Papeška država); † 7. februar 1878, Rim, Italija.
Bil je prvi papež, ki je po izgubi Papeške države živel kot "vatikanski jetnik" samo v Vatikanu.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]
Papež Pij IX. je kljub izgubi papeške države dvignil ugled papeštva

Otroštvo in mladost

[uredi | uredi kodo]

Mestece Senigallia [6]leži na vzhodni obali Apeninskega polotoka ob Jadranskem morju ob ustju reke Mise. Konec XVIII. stoletja je štelo deset tisoč prebivalcev in je pripadalo k Papeški državi ki jo imenujejo tudi "Patrocinium Sancti Petri" (slovensko: "Nadarbina svetega Petra"). Rodovina Mastai je bila lombardskega porekla in je tukaj živela že od 16. stoletja. V 17. stoletju je rodovina od piacenškega vojvoda dobila grofovski naslov; po poroki z rodovino Ferretti, ki izhaja iz Ancone, si je privzela dvojni priimek. Med francosko revolucijo in med Napoleonovimi vojnami je bil Geronimo Mastai-Ferretti mestni župan. Poročil se je z grofico Catherino Solozzi, ki mu je rodila štiri deklice in štiri dečke. Najmlajši sin je bil Giovanni-Maria-Giovanni-Battista-Pietro-Pellegrino-Isidorio – prihodnji papež, ki se je rodil 13. maja 1792. Pozneje so ga klicali le Giovannino, Janezek. Osnovno izobrazbo mu je posredovala kar mati, nakar je 1803 vstopil v daljnem mestu Volterra pri piaristih v srednjo šolo. 1808 pa se je moral zaradi bolezni (božjast) vrniti v rojstno mesto. Od 1810 pa je vseeno že nadaljeval študij matematike, modroslovja, prava in bogoslovja v Rimu; stanoval je pri enem od svojih stricev. Leta 1815 se je podal na romanje v Loretto, nakar ni imel več božjastnih napadov; ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Ko se mu je zdravje popravilo, je zaprosil za sprejem pri papežu Piju VII. Njegove spodbudne besede so mu pomagale k dokončni odločitvi: odpotoval je domov in razložil staršem, da bo postal duhovnik.

Duhovništvo

[uredi | uredi kodo]

Star dvaindvajset let se je vrnil v Rim, kjer je stanoval v sirotišnici Tatagiovanni od 1817. Čeprav je bil le gojenec, je postal ravnateljev namestnik. Zdravje se mu je popolnoma popravilo. 18. decembra 1818 je sprejel subdiakonat, 6. marca 1819 diakonat; 10. aprila 1819 je bil posvečen v duhovnika, nakar je postal kanonik pri kapitlju cerkve Santa Maria in Via Lata, kar je pomenilo napredovanje. On pa se za to ni dosti menil, ampak je nadaljeval vzgojno-vodstveno dejavnost do 1823.

Sveti sedež mu je tedaj zaupal diplomatsko nalogo: papež ga je zadolžil za ustanovitev čilske apostolske nunciature. Med potovanjem so se morali boriti z viharji in gusarskimi napadi; pomorska pustolovščina se je končala šele 5. januarja 1824 v buenosaireškem pristanišču; od tod so nadaljevali potovanje po suhem dva meseca do čilskega glavnega mesta Santiaga. Poslanstvo pa je vlada nove republike sprejela z nezaupanjem, celo s sumničenjem; tako so se po dveh mesecih morali vrniti nazaj v Rim. Giovannija je novi papež Leon XII. imenoval za ravnatelja dobrodelne ustanove San Michele v Ripi, kjer je bila obenem sirotišnica, poboljševalnica, kaznilnica za moške in ženske ter dom onemoglih. Ustanova za več sto oseb je bila v pravem kaosu; po nekaj mesecih je novi ravnatelj napravil red in dosegel, da so uslužbenci začeli vestno opravljati svoje humanitarno delo. Že po dvajsetih mescih si je zaslužil Giovanni Mastai-Ferreti priznanje odličnega organizatorja.

Nadškof in kardinal

[uredi | uredi kodo]

Papež Leon XII. ga je imenoval 21. maja 1827 za spoletskega nadškofa; (škofovsko posvečenje je prejel 3. junija istega leta). S svojim prijateljskim, milim in dobrodelnim delovanjem si je pridobil splošno naklonjenost in mnenje, da je celo on sam svobodomislec. 17. decembra 1832 ga je papež Gregor XVI. (1831–1846) imenoval za nadškofa (osebni naziv) Imole. Že tedaj so ga predložili papežu za kardinala; vendar je le-ta imel pomisleke, češ da je preveč liberalno usmerjen rekoč: „V hiši Mastaijevih so še mačke liberalne.” [7] 23. decembra 1839 je postal kardinal in pectore; 14. decembra 1840 pa je papež to imenovanje objavil in je bil javno imenovan za kardinala-duhovnika pri Ss. Marcellino e Pietro.

Papeževanje

[uredi | uredi kodo]
Pij IX. s kraljem Dveh Sicilij Ferdinandom II. (na njegovi desni) med obiskom na Kvirinalu leta 1859
Garibaldi in Cavour izdelujeta Italijo v šaljivi risanki iz leta 1861

Najdaljši pontifikat (1846–1878)

[uredi | uredi kodo]

Papež je bil med letoma 1846 in 1878; za apostolom Petrom je imel najdaljši pontifikat. Ko je 1. junija 1846 umrl papež Gregor XVI., je bila večina kardinalov prepričana, da je treba spremenit enostransko strogo in konzervativno usmeritev rajnega papeža. Zato so že drugega dne konklava izvolili za novega papeža kardinala Giovannija Mastai-Ferettija, ki je bil na glasu po svoji svobodomiselnosti. Privzel si je ime Pij IX.. Pij IX. je bil že zgodaj v službi kurije, imel je velike diplomatske izkušnje v Čilu, pozneje pa je bil kot nadškof na glasu po svojih organizacijskih sposobnostih in praktični pobožnosti. Z naklonjenostjo je spremljal gibanje za zedinjenje Italije, s katerim naj bi sodelovala tudi Papeška država. Po eni strani je zavračal brezbožni radikalizem Garibaldija, po drugi strani pa je nasprotoval avstrijskemu cerkevnemu jožefinizmu zlasti v Lombardiji. Sicer se pa ni veliko razumel na zapletene politične zadeve. 17. julija 1846 je s politično pomilostitvijo izpustil iz zaporov množico političnih zapornikov. Oktobra 1847 je ustanovil nov državni svet, 14. marca 1848 novo ministrstvo; poleg tega je omogočil svobodo tiska in združevanja.

[uredi | uredi kodo]

V Papeški državi in po vseh italijanskih pokrajinah je zavladalo nepopisno navdušenje in papeževa priljubljenost je silno porastla. Menili so, da bo papež v Papeški državi ne le zajamčil državljanske svoboščine, ampak da bo vodilna osebnost pri zedinjenju Italije.
Don Bosko je tudi vlival svojim fantom veliko in sinovsko ljubezen do njega; vendar svetnik ni hotel, da bi vzklikali: Živel Pij IX.!, ampak: Živel papež!. Čemu? Da ne bi ločevali vladarja Rima od vrhovnega pastirja krščanstva; da ne bi ločevali človeka od njegovega dostojanstva; mnogi so, pravzavprav, hvalili osebo, ne pa službo. Ko so jih svobodomisleci hoteli pregovoriti, naj vzklikajo Živel Pij IX.!, so zaslišali mladi zbor, ki je vzklikal iz več kot petsto grl: Živel papež! Tega so se naučili pri don Bosku.[8] Tako so fantje zadovoljno korakali po turinskih ulicah in polni navdušenja prepevali Verdijevo himno Papež Pij IX. (Papa Pio IX):

Pozdravljamo sveto zastavo, / ki jo je dvignil Kristusov namestnik.[9]

Beg iz Rima

[uredi | uredi kodo]
Papež Pij IX. je zgradil prvo železnico v Papeški državi in se je rad vozil z vlakom

.

V tem duhu je izzvenel poziv Savojske vlade, naj napove vojno Avstriji, ki je imela pod oblastjo nekatere pokrajine na Apeninskem polotoku. Čeprav se je večina kardinalov s tem predlogom strinjala, ga je papež 29. aprila 1848 zavrnil. Razočaranje italijanskih rodoljubov je bilo neizmerno: Pija, ki so ga prej imenovali za očeta domovine, so odslej zmerjali kot izdajalca domovine. Papeževo popularnost kot da je odpihnil veter. „Kakor so prej papeža primerjali z velikimi heroji antične dobe, so ga zdaj primerjali z najbolj črnimi izdajalci.” [10] Njegov položaj se je hitro slabšal. Maja 1848 je nerad imenoval ministrski svet, ki je imel laično večino; njegov predsednik je bil modri in izkušeni politik grof Pellegrino Rossi. Ko je 15. novembra, čeprav vnaprej opozorjen, mirno in hrabro vstopil v palačo na otvoritvi predstavniškega doma, je padel pod bodežem nekega zarotnika. Nihče se ni našel, ki bi se postavil na stran reda. Podivjana drhal je slavila strahopetni umor kot herojstvo. Naslednjega dne so nemiri dosegli vrhunec.[11] Vstajniki so oblegali tudi papeževo zatočišče Kvirinalsko palačo; zato je papež 24. novembra preoblečen v duhovniško obleko pobegnil v Gaeto, kjer je v Neapeljskem kraljestvu prebil 17 mesecev. V Rimu so oklicali republiko. Šele s pomočjo zaveznikov [12] so vzpostavili red. Papež se je vrnil v Rim. Po teh neljubih dogodkih je Pij IX. spremenil svoje dotlej naklonjeno stališče do revolucionarjev in nacionalistov v odklonilno.[13]

Ko je papež Pij IX. zasedel sedež Svetega Petra, je bil star komaj 54 let. Z mladostnim poletom se je lotil naloge, da bi rešil vprašanja Cerkvene države; vendar je ravno na tem področju doživel največ razočaranj in porazov. Ko se je vrnil v Rim leta 1850, je in s pomočjo državnega tajnika Giacoma Antonellija sicer uvedel nekatere reforme; vendar nasprotniki niso bili zadovoljni. Papež bi se namreč strinjal s konfederacijo, v kateri bi imela Papeška država osrednje mesto z Rimom kot glavnim mestom; vendar je predlog propadel, ko so ga nekatere države zavrnile. Tako je dobivala unitaristična opcija vse večjo podporo zlasti med revolucionarji in nacionalisti. Piemontska vlada s kraljem na čelu je pravzaprav hotela razširiti svoje področje na cel Apeninski polotok pod vodstvom savojskega kralja Viktorja Emanuela II. [14] in ministrskega predsednika grofa Cavourja.[15] Papeška država je tako 1859 izgubila Romagno, 1860 pa Umbrijo in Marke. Francoske čete so večkrat odbile vpade Garibaldijevih (1807–1882) vstajnikov; ko pa so se zaradi nemško-francoske vojne (1870–1871) Francozi vrnili domov, so 20. septembra 1870 revolucionarji napadli tudi Rim. Da bi preprečil prelivanje krvi, je papež izobesil belo zastavo. Umaknil se je v Vatikan; tam je ostal kot »Vatikanski ujetnik« le še duhovni pastir vseh kristjanov. Od tega dne papeži ne bodo več odšli iz Vatikana vse do Janeza XXIII.[16]. To neugodno razmerje je načelno rešila šele Lateranska pogodba, sklenjena 11. februarja 1929. Papež se je odpovedal Cerkveni državi, v zameno pa mu je bila priznana suverenost na področju Vatikana, svetoletnih bazilik [17] in letne rezidence Castel Gandolfo.

Francesco Podesti (1800–1895)
Pij IX. razglaša dogmo[18]

8. decembra 1854 je papež razglasil versko dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju z bulo „Ineffabilis Deus”. Nezmotljiva definicija papeža Pija IX. je nauk razglasila za versko resnico. Vsebina te izjave pravi, da Marija niti en sam trenutek svojega obstajanja ni bila pod gospostvom greha, da jo je Kristusovo vnaprejšnje odrešenje kot edino izmed ljudi odtegnilo postavi izvirnega greha.

Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu - to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati. [19]

Papež je s tem rešil stoletja trajajoči spor med teološko šolo dominikanskih in frančiškovskih filozofov v korist poslednjih. Zadeva torej ni bila nova: nov je bil le način razglasitve. To namreč ni bil kak koncilski odlok, ampak je to rešil papež sam, »ex cathedra«. S tem je bila že dana snov za eno od tem, s katerimi se bo ukvarjal koncil: koliko lahko odloča in razglaša verske in nravne resnice nezmotljivo papež sam, brez koncila?

Papež je pred razglasitvijo povprašal za mnenje vse škofe po svetu: 536 škofov je bilo za, 4 so bili proti, 36 pa »iuxta modum« (niso bili proti, ampak so menili, da čas ni primeren). Med slovesno razglasitvijo je bilo navzočih 54 kardinalov in 140 škofov; odločil pa je papež sam. V Cerkvi nihče ni ugovarjal.[20]

Veliko prahu in ugovorov je dvignil »Syllabus«, s katerim je Pij IX. obsodil zmote »modernizma«. Med katoličani, zlasti pa med protestanti, so očitali papežu in katoliški Cerkvi, da je nazadnjaška[21].

Zmote o možnosti naravnega spoznanja Boga, o razodetju, o dolžnosti, sprejemati razodetje s pokorščino vere, so vedno močneje izzivale, naj cerkveno učiteljstvo zavzame odločno stališče do njih. Dokončni odgovor na ta vprašanja je dal l. vatikanski cerkveni zbor. Še prej pa je papež Pij IX. objavil seznam osemdesetih stavkov (“Syllabus”), ki so formulacije najpomembnejših zmot. Ta seznam je priprava na veliki odgovor, ki so ga na 1. vatikanskem cerkvenem zboru dali škofje vsega sveta. To so stavki, ki so načeti od naturalizma in racionalizma.

V Syllabus-u je Pij IX. obsodil poglavitne modernistične zmote svojega časa: panteizem, naturalizem, racionalizem, indiferentizem, socializem in komunizem kakor tudi napačen nauk o krščanskem zakonu.

Prva dva stavka zbirke zmot, ki nosi ime »Syllabus«, vsebujeta obsodbo panteizma in deizma:[22]

  1. Nikakršno najvišje, najmodrejše in za blagor stvari kar najbolj skrbno božje bitje ne obstoji, ki bi bilo različno od celote stvarstva. Bog je istoveten z naravo (prirodo) reči in torej podvržen spreminjanju. Bog v resnici nastaja v človeku in v svetu; vse je Bog in ima prav Bogu lastno podstat. Bog je prav isto kakor svet in zato duh s tvarjo (materijo), nujnost s svobodnostjo, resnično z lažnim, dobro z zlom, pravično s krivičnim.
  2. Treba je tajiti vsako delovanje Boga na ljudi in svet. [23]
  3. Vse krščanske verske resnice so brez vsake razlike predmet naravne vede ali filozofije. Če je človeški razum izveden v zgolj zgodovinskem razvoju, more s svojimi naravnimi močmi in načeli doseči resnično razumevanje vseh, tudi skrivnostnejših verskih resnic. Pogoj je edinole ta, da se mu te verske resnice predlože za predmet.[24]

Drugi stavki obsojajo vdiranje državne oblasti na cerkveno področje, pa tudi povzdigovanje države nad Cerkev - ter omejevanje cerkvenega delovanja.

Dogma o papeževi nezmotljivosti

[uredi | uredi kodo]
Kip apostola Petra je dal postaviti v baziliko sv. Petra Pij IX.
Prvi Vatikanski koncil je vodil papež Pij IX.

Med katoličani nihče ni dvomil, da ima papež kot Petrov naslednik [25] posebno učiteljsko oblast. Vpraševali so se le, ali je ta oblast odvisna od koncila in ali jo lahko opravlja celo neodvisno od škofovskega zbora.

Slovesno razglasitev so zagovarjali zlasti v Franciji. Glavni urednik časopisa „Universe” Louis Veuillot (1813–1883) je v tem pretiraval; s tem je zapadel v ultramontanizem, ki razširja nezmotljivost na vsa področja papeškega delovanja.

V drugo skrajnost pa je zapadel nemški cerkveni zgodovinar Ignaz von Döllinger (1799-1890). Do leta 1860 je bil najodločnejši zagovornik Cerkve v nemški javnosti. Po tem času je papeško nezmotljivost začel napadati: najprej pod psevdonimom »Janus«, nato pa, že med zasedanjem koncila, pod psevdonimom »Quirinus«.

Na 37 sejah generalne kongregacije so koncilski očetje izgovorili 140 govorov: za ali proti nezmotljivosti. Zoper sta nastopala zlasti Hefele, škof iz Rottenburga, in đakovski škof Josip Juraj Strossmayer meneč, da bi to oviralo ekumenizem. Večina nemških škofov sicer ni bila proti dogmi, ampak je menila, da razmere za razglasitev še niso zrele.

Med preizkusnim glasovanjem, 13. julija 1870, je glasovalo 451 koncilskih očetov za razglasitev, 62 pogojno, a zoper jih je bilo 88. Pri končnem glasovanju, 18. julija, je 55 škofov s papeževim dovoljenjem zapustilo koncil, da jim ne bi bilo treba izraziti svojega mnenja. Na slovesni četrti koncilski seji so sprejeli odlok »Pastor Aeternus«, ki je vseboval tudi nauk o primatu in papeževi nezmotljivosti:

V slavo Boga, našega Odrešenika, v povišanje katoliške vere, v zveličanje krščanskih narodov s soglasjem cerkvenega zbora učimo in dokončno določamo kot od Boga razodeto resnico: Kadar rimski škof govori z najvišjo učiteljsko oblastjo [ex cathedra], to se pravi, kadar pri izvrševanju službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo apostolsko oblastjo dokončno določa, da se mora celotna Cerkev držati kakega verskega ali nravnega nauka, tedaj ima na osnovi božje pomoči, ki mu je obljubljena v svetem Petru, tisto nezmotljivost, s katero je božji Odrešenik hotel obdariti svojo Cerkev pri dokončnih odločitvah v verskih in nravnih naukih. Zato so takšne dokončne odločitve rimskega škofa nespremenljive po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve. [26]

533 očetov je glasovalo za, dva pa proti. Takoj po izglasovanju, 19. julija, se je začela nemško-francoska vojna, naslednjega dne pa so Piemončani zasedli Rim. Od 51 načrtov so mogli obravnavati le dva.[27]

Prekinitev koncila »za nedoločen čas«

[uredi | uredi kodo]

Pij IX. si je zelo veliko prizadeval za poglabljanje verskega življenja. S številnimi okrožnicami ob različnih priložnostih je vedno znova opozarjal na krščanska načela in družbo spodbujal h krščanski prenovi. Sklical je Prvi vatikanski koncil, ki je svoje zasedanje začel 8. decembra 1869. Čeprav je ta koncil najbolj znan po razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti, pa ni nič manj pomemben zaradi dokumenta o katoliški veri, s katerim je jasno razložil katoliško vero in mišljenje na temelju razodetja. Zaradi vojnih razmer je papež prekinil koncil, ki se ni več nadaljeval. Na neki način je dokončal in razširil postavljene teze šele Drugi vatikanski koncil (1962–1965).

Papeževo delovanje

[uredi | uredi kodo]

Delo na diplomatskem področju

[uredi | uredi kodo]
Papež Pij IX. graja ruskega poslanca pri Svetem sedežu Felixa von Meyendorffa zaradi žalitve katoliške vere in preganjanja katoličanov

Sklenil je konkordate z Rusijo (1847), Španijo (1851), Avstrijo (1855) in z več latinskoameriškimi državami. Ob tem je bila zelo značilna vse močnejša centralizacija, ki je skušala izbrisati vse težnje po kakršnihkoli posebnih pravicah krajevnih Cerkva. Ta razvoj, ki seveda ni potekal brez odpora, je osrednje vodstvo Cerkve podpiralo. Pri tem je posebno vlogo imela sama osebnost papeža, ki je v širokih katoliških krogih po svetu užival izredno močan ugled.

Pretirano poudarjanje vloge osrednjega vodstva Cerkve in predvsem samega papeža ni izzvalo ostrih polemik samo v Cerkvi, ampak je, predvsem po letu 1870, vse bolj vznemirjalo vlade posameznih držav. V Nemčiji je to privedlo do ostrih nastopov proti katoliški Cerkvi (Kulturkampf). Avstrija je razveljavila konkordat; do težav je prišlo v nekaterih latinskoameriških državah. Razna demokratična in socialistična gibanja po Evropi – ki so bila takrat že itak zelo prežeta s proticerkvenimi idejami – so poleg tega zamerila Cerkvi, da je po letu 1848 podpirala le tiste stranke, ki so se osrednjemu vodstvu Cerkve zdele zadosti katoliško usmerjene.

Versko in misijonsko delovanje

[uredi | uredi kodo]

Najvidnejše sadove so Pijeva prizadevanja za ohranjanje zdravega cerkvenega nauka in za poglabljanje verskega življenja obrodila v pravem razcvetu ljudskih pobožnosti v celotni Cerkvi. V zavesti odgovornosti za celotno Cerkev je nastopal proti vsemu, kar bi po njegovem prepričanju lahko ogrožalo versko življenje vsakega vernika. Pij VII. je po raznih misijonskih deželah, predvsem v Ameriki, ustanovil 206 novih škofij oziroma misijonskih vikariatov; 1850 je ponovno vzpostavil katoliško hierarhijo v Angliji in 1853 na Nizozemskem.

Odnos do Judov

[uredi | uredi kodo]

Kakor hitro je postal papež, je Pij IX. napravil konec različnim žaljivim navadam zoper judovsko skupnost v Rimu: proti-judovske komedije in zahtevo, da predstavniki skupnosti poslušajo govore, ki so jih nagovarjali na spreobrnjenje v katolištvo. Zidove, ki so omejevali geto, so podrli. Judom se je svobodnjaško vladanje Pija IX. zdelo kot kak čudež. [28]

Papež Pij IX. in Slovenci

[uredi | uredi kodo]
Blaž Höfel - Pij IX.
Kmetijske in rokodelske novice 1847

Anton Martin Slomšek; podoba v Mariborski škofiji

Pod papežem Pijem IX. se je zelo poživila misijonska dejavnost Cerkve ne le med drugimi, zlasti evropskimi narodi, ampak tudi med Slovenci. Leta 1847 je tako odšel v Sudan, v kraje ob gornjem Nilu, slovenski misijonar in znanstvenik Ignacij Knoblehar. Slovenski duhovnik Friderik Baraga je odšel med Indijance v Ameriko že leta 1830 pod papežem Pijem VIII. (1829–1831). Njegovo versko, prosvetno in kulturno delovanje je bilo tako uspešno, da je leta 1853 Pij IX. za to obsežno področje Baragovega misijonskega delovanja ob Velikih jezerih med Indijanci Očipvejci v Kanadi ustanovil apostolski vikariat in Friderika Baraga imenovat za vikarja in naslovnega škofa. Tri leta kasneje je papež vikariat povzdignil v škofijo in Baraga imenoval za rednega škofa s sedežem v Sault Ste. Marie (Sault Lake City). 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v Marquette. Za njegovega prvega naslednika je Pij IX. 1868 imenoval Ignacija Mraka s Hotavelj v Poljanski dolini.

Lavantinski škof Anton Martin Slomšek je 1856 po dolgotrajnih pogajanjih dosegel premestitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in novo razmejitev med krško, lavantinsko in sekovsko škofijo. Pij IX. je 16. in 20. maja 1857 oboje potrdil. Slomšek se je preselil v Maribor leta 1859. Krški (celovški) škofiji je oddal koroške kraje, od sekovske (graške) pa je dobil predel mariborskega okrožja, kjer so bivali Slovenci. Škofijska meja na severu se je od tedaj v glavnem krila z narodno, na jugozahodu pa je imela za mejo štajersko-kranjsko deželno mejo.[29]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Spomin

[uredi | uredi kodo]

Crux de cruce

[uredi | uredi kodo]

Prerokbe o papežih, ki jih pripisujejo svetemu Malahiju, vsebujejo seznam 112 vrstic v latinščini, ki opisujejo rimske papeže. Pij IX. je opisan kot „Crux de Cruce” („križ od križa”). Njegov pontifikat je bil v resnici poln križev in preizkušenj, če omenimo samo beg iz Rima (1848) in izgubo papeške države (1870). Med njegovim pontifikatom je Savojska kraljevska hiša, ki ima za grb bel križ na rdečem ozadju, odvzela papežu njegovo državo. Papež Pij XII. je označil postopek za beatifikacijo papeža Pija IX. z besedami: „Per crucem ad lucem” („Po križu do luči”).

  • Pij IX. je opravljal papeško službo v zelo zapletenih okoliščinah. V tem času, je med drugim, prenehala obstajati Papeška država, sklican in prekinjen je bil Prvi vatikanski koncil, on sam pa je moral večkrat bežati iz Rima. Zgodovinske razmere so ga prisilile, da je večinoma deloval obrambno, kar pogosto pomeni enostransko; to je opazno v številnih njegovih listinah, zlasti v znanem Syllabu. [30]
  • Pij IX. je spodbudil rast bratovščin in pobožnih družb po celem katoliškem svetu. Bil je velik Marijin častilec in zato je v dobi brezboštva in nihilizma, anarhizma in materializma razglasil versko resnico o Brezmadežnem spočetju. Pij IX. si je zelo veliko prizadeval za poglabljanje verskega življenja.[31]
  • S svojimi nasveti je pomagal don Bosku ustanoviti salezijansko družbo, da ga imenujejo tudi „don Boskov papež”.[32]
  • Dvignil se je nad ozke interese italijanskih nacionalistov in kljub izgubi zemeljske oblasti utrdil duhovno oblast. Kardinalski zbor je postal iz italijanskega mednaroden. Ob smrti papeža Gregorja XVI. je od 62 kardinalov bilo 54 italijanov; ob smrti Pija IX. pa jih je od 64-tih bilo italijanske narodnosti samo še 39. V katoliških deželah je utrdil vero tudi z ustanavljanjem novih škofij: skupno je ustanovil 206 škofij; zelo je spodbujal tudi misijonsko dejavnost. V njegovem času sta delovala velika slovenska misijonarja vikar ob Gornjem Nilu v Sudanu Ignacij Knoblehar in škof Friderik Baraga v Severni Ameriki.
  • Prvi vatikanski koncil je ostal sicer nedokončan; vendar je z razglasitvijo dogme o papeževi nezmotljivosti Cerkev notranje utrdil. Po drugi strani je pa razglasitev tako razburila duhove, da je prišlo v več državah do preklica konkordata in celo do razkola - starokatoličanov.
  • Papež Pij IX. (1846–1878) je znal v svojem dolgem in blagoslovljenem pontifikatu papeštvo zopet pripeljati na vrhunec njegovega cerkvenega vpliva; celo zguba cerkevne države, ki so jo zasedle leta 1870 z oboroženo silo prevratniške stranke Italije v zvezi s politiko piementskega kraljestva, ni mogla bistveno oslabiti cerkvenega položaja papeštva.[33]

"Bellijeva papeža" Gregor in Pij

[uredi | uredi kodo]

Ko Belli piše sonet 1846, ob izvolitvi novega papeža Pija IX., mu spomini letijo na njegovega predhodnika, starega rajnega papeža Gregorja XVI., ki mu vendarle daje prednost pred prihajajočim. Verjetno bistroumno predvideva, da bo Pij s svojo usmiljenostjo, odprtostjo in preproščino pokopal samega sebe in svojo zemeljsko vladavino, kar se je kmalu res začelo dogajati v vsej surovosti.

Giuseppe Gioachino Belli:
Er papa novo
(rimščina) [34]
Giuseppe Gioachino Belli:
Il Papa nuovo
(italijanski prevod)[35]
Jožef Joahim Belli:
Novi papež
(slovenski prevod, Stebunik 20. marec 2023)

Che cce faressi? è un gusto mio, fratello:2 [36]
Su li gusti, lo sai, nun ce se sputa.3 [37]
Sto Papa che cc’è mmó rride, saluta,
È ggiovene, è a la mano,4 [38] è bbono, è bbello...5 [39]

Eppuro, er genio mio, si nun ze muta,
Sta ppiù pp’er papa morto, poverello!:
Nun fuss’antro pe’ avé mess’in castello,6 [40]
Senza pietà, cquella gginìa futtuta.

 Poi, ve pare da papa, a sto paese,
Er dà ccontro a pprelati e a ccardinali,
E l’usscì a ppiede7 [41] e er risegà le spese?8 [42]

Guarda la su’ cuscina e er rifettorio:
Sò ppropio un pianto. Ah cqueli bbravi ssciali,9 [43]
Quele bbelle maggnate de Grigorio!

21 ottobre 1846

Che vorresti dire? È un mio gusto:
e sui gusti non si discute.
Questo Papa di adesso ride, saluta,
è giovane, è alla mano, è buono, è bello ...

eppure il gusto mio, se non cambia,
sta più per il Papa morto, poverello!
non fosse altro per aver messo in prigione,
senza pietà, quella categoria maledetta.

Poi vi pare un comportamento da Papa,
in questo paese, il dare contro a prelati e cardinali,
l' uscire a piedi e il ridurre le spese?11

Guarda la sua cucina e il refettorio:
sono proprio un pianto. Ah quelle grandi abbondanze,
quelle belle mangiate di Gregorio!

21 ottobre 1846

Kaj bi rekel? To je moj okus:
in o okusih se ne da prepirati.
Zdajšnji papež se smeje, pozdravlja,
mlad je, lahkoten je, dober je, lep je ...

vendar moj okus, če se ne spremeni,
stoji bolj na strani mrtvega papeža, revež!
če samo zato, ker so ga dali v zapor,
neusmiljeno, ta prekleta vrsta.

Potem se vam zdi vedenje (primerno za) papeža,
v tej državi? Zoperstavljati se prelatom in kardinalom,
hoditi peš in zmanjševati stroške?

Oglejte si njegovo kuhinjo in jedilnico:
Jaz sem samo planil v jok. Ah, to veliko obilje,
tiste čudovite Gregorjeve jedi!

21. oktober 1846


Za okrožnice glej Seznam papeških okrožnic.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Record #118594729 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. Martina G. Dizionario Biografico degli Italiani — 2015. — Vol. 84.
  4. Archivio Storico Ricordi — 1808.
  5. Find a Grave — 1996.
  6. »Comune di Senigalia«. Comuni-Italiani.it. Pridobljeno 19. aprila 2012.
  7. Franz Xaver Seppelt – Klemens Löffle: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart, str. 407.
  8. Memorie Biografiche III, 240–242; nel: Catechismo di Pio X, Illustrato con fatti, detti e sogni di San Giovanni Bosco, str. 200. Istituto Teologico Salesiano Chieri 1940, 2. izd. Prim. Tudi: Lemoyne-Vodeb: Življenje svetega Janeza Boska, Ljubljana-Rakovnik 1934, 160.
  9. Giuseppe Verdi, Papa Pio IX (parte): »Salutiamo la santa bandiera, che il Vicario di Cristo innalzò.«
  10. Seppelt –Löffle: Papstgeschichte, str. 414.
  11. Seppelt –Löffle: Papstgeschichte, str. 416.
  12. francoskih, španskih in avstrijskih sil, po gaetski konferenci od 30. marca do 22. septembra 1849
  13. August Franzen, Pregled povijesti Crkve, str. 279.
  14. (1820–1878; od 13. 3. 1849 kralj Piemonta, Sardinije in Savoje; od 17 .3. 1861–9. 1. 1878 kralj Italije)
  15. (1810–1861)
  16. Papež Janez XXIII. (1958–1963) je prvi zapustil Vatikan, ko je obiskoval bolnike po bolnicah ali jetnike v jetnišnicah v mestu Rimu. Tudi je poromal na znano božjo pot v Lorettu
  17. Sveti Janez Lateranski, Marija Snežna, Sveti Pavel zunaj obzidja
  18. Papež je razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju 8. decembra 1854 Dvorana Brezmadežne v Vatikanu (1857) - imenovana tudi Dvorana Jana Sobieskega
  19. Strle 478, Denzinger 2324 (gl. Anton Strle: Vera Cerkve, str. 272 in 273)
  20. Franzen, Pregled, 281
  21. Franzen, Pregled str. 281.
  22. Anton Strle, Vera Cerkve, str. 22
  23. [Strle 314, Denzinger 2901 in 2902]; Anton Strle, Vera Cerkve, str. 155
  24. [Strle 25, Denzinger 2906]; Anton Strle, Vera Cerkve, str. 29
  25. gl. Mt 16, 18.19; Lk 22,32 ter Jn 21, 15-17
  26. /Strle 454, Denzinger 3073 in 3074/ v: Strle, Vera Cerkve str. 246
  27. Franzen, Pregled, str. 281–184
  28. »Pope Pius IX and Syllabus from Robert P. Lockwood«. Catholic Education Resource Center. 1996–2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2016. Pridobljeno 17. aprila 2016.
  29. M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 242 in 254
  30. »Mladen Parlov«. Marija (Split). 12 (1331–1476): 372. december 2016.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  31. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 253.
  32. IX. Piusz, don Bosco pápája, v: Don Bosco Kalendárium 2011, Szalézi Szent Ferenc Társasága Budapest 2010, str. 8.
  33. F. X. Seppelt–K. Löffle: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart, str. 406.
  34. Edizione: Giuseppe Gioachino Belli. Sonetti romaneschi. A cura di Luigi Morandi. Città di Castello, S. Lapi Tipografo - Editore, 1887. Fonte: Internet Archive
  35. »Giuseppe Gioachino Belli – Er papa novo«. DoctorJoJo v: lyrics Italian translation. 8. september 2019. Pridobljeno 19. marca 2023.
  36. [Amico, amico caro, ecc.]
  37. De gustibus non est diputandum.
  38. È facile, accessibile.
  39. ["Molte cose in lui piacquero, e furono cagione di speranza e nel popolo e nei liberali. Bello della persona, la sua fisonomia era dolce ed amabile, non senza una certa maestà che proveniva dalla regolarità dei lineamenti; il sorriso frequente, naturale e quasi ingenuo, dava alle labbra un movimento che incantava. Facile avea la parola, franca ed assennata, i modi eleganti e di gentiluomo. Le qualità esteriori eran tutte in suo favore.„ GUALTERIO, Op. cit., voi. IV, pag, 377.]
  40. [Propriamente, "Castel Sant'Angelo,„ dove per solito erano i detenuti politici; ma qui, scritto con l'iniziale minuscola, pare che valga "prigione in genere.„ E così sarebbe più vero, perchè alla morte di Gregorio tutte le prigioni dello Stato erano piene di liberali.]
  41. ["Ricorrendo nei 2 di luglio (1846) la festa della Visitazione della Vergine, Pio IX uscì a piedi dal Quirinale con pochi cortigiani, per recarsi a celebrare la messa nella chiesa dell'Umiltà, posta allo falde del colle. Sorprese questa singolare novità, perchè le presenti generazioni avevano sempre visto il Papa percorrere in carrozza le vie della città, circondato da scelta coorte di guardie nobili e quasi chiuso alla vista del pubblico. Onde diffusasi presto la notizia, accorse gran folla sul suo passaggio, al ritorno che fece dalla chiesa al palazzo. E gli applausi cordiali e fragorosi lo accompagnarono per tutto il cammino. Incominciò da quel dì la popolarità di Pio IX.„ POGGI, Op. e vol. cit., pag. 412.]
  42. ["Ottimo segno fu la riformazione che il nuovo papa fece della propria casa, togliendo alcuni eccessi di lusso.„ Eanalli, Le Istorie Italiane; pag. 39.]
  43. Sfoggi.

Fotografije in slike papeža Pija IX.

[uredi | uredi kodo]

Fotografska umetnost se je začela razvijati ravno za časa pontifikata Pija IX. Tako je bil on prvi papež, ki so ga sploh kdaj fotografirali, zlasti v svojih poznejših letih. Nekateri njegovi sodobniki, npr. kardinal Giuseppe Pecci, so imeli fotografijo za manjvredno v primeri s slikanjem in se niso pustili fotografirati. Pij IX. pa je bil zelo odprt za to novo obliko umetnosti.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • H. Denzinger – A. Schönmetzer: Enchyridion Symbolorum, Definitionum et Declarationum, Freiburg i. Br. 33, 1965.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • Die katholischen Missionen, Illustrierte Monatschrift, im Anschluss an die Lyoner Wochenschrift des Vereins der Glaubensverbreitung herausgegeben von einigen Priestern der Gesellschaft Jesu, Herder Verlag, Freiburg im Breisgau, Januar 1902 – Dezember 1904, 30–32. Jahrgang.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968–1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930–1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • F. Spirago, Példatár (Zgledi iz življenja, po 6. nemški izdaji prevedel Bezerédj László), Szent István-Társulat, [Budapest 1927.
  • A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977
  • Tolnai világtörténelme (VII részben), Budapest. Izhajalo okrog 1900.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
(angleško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Mario Ancaiani
Nadškof Spoleta
1827–1832
Naslednik: 
Ignazio Giovanni Cadolino
Predhodnik: 
Giacomo Giustiniani
Škof Imole
1832–1846
Naslednik: 
Gaetano Baluffi
Predhodnik: 
Gregor XVI.
Papež
1846–1878
Naslednik: 
Leon XIII.