Severni jelen
| Severni jelen Fosilni razpon: pleistocen do sedanjosti[1] | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Severni jelen na Norveškem
| ||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Rangifer tarandus (Linnaeus, 1758) | ||||||||||||||||
 Območje razširjenosti severnih jelenov: severnoameriški (zeleni), evrazijski (rdeči) in uvedeni aljaški (oranžni)
|
Severni jelen ali karibu (znanstveno ime Rangifer tarandus) je vrsta jelena s cirkumpolarno razširjenostjo, ki izvira iz Arktike, subarktike, tundre, borealnih in goratih območij Severne Evrope, Sibirije in Severne Amerike. To vključuje stalne in selitvene populacije. Je edini predstavnik rodu Rangifer. Velikost črede se v različnih geografskih regijah zelo razlikuje. Novejše študije kažejo na razdelitev severnih jelenov in karibujev na šest različnih vrst v njihovem območju.
Severni jeleni se pojavljajo v selitvenih in stalnih populacijah, velikost njihove črede pa se v različnih regijah zelo razlikuje. Podvrste tundre so prilagojene na ekstremen mraz, nekatere pa so prilagojene na selitev na dolge razdalje.
Severni jeleni se zelo razlikujejo po velikosti in barvi od najmanjšega, svalbardskega severnega jelena (R. (t.) platyrhynchus), do največjega, Osbornovega karibuja (R. t. osborni). Čeprav je severnih jelenov precej, so nekatere vrste in podvrste v zatonu in veljajo za ranljive. Med jeleni (Cervidae) so edinstveni po tem, da imajo lahko samice rogovje, čeprav se razširjenost samic z rogovjem razlikuje glede na vrsto in podvrsto.
Severni jeleni so edini uspešno delno udomačeni jeleni v velikem obsegu na svetu, divji in domači severni jeleni pa so bili skozi zgodovino pomemben vir hrane, oblačil in zatočišča za ljudi na Arktiki in jih redijo in lovijo še danes. Divji severni jeleni so »morda najpomembnejša vrsta v celotni antropološki literaturi o lovu.«[3] V nekaterih tradicionalnih božičnih legendah Božičkovi jeleni vlečejo sani po nočnem nebu, da bi Božičku pomagali dostaviti darila dobrim otrokom na Božični večer.
Opis
[uredi | uredi kodo]Imena sledijo mednarodni konvenciji[4][5] pred nedavno revizijo[6]. Severni jelen/karibu (Rangifer) sega po velikosti od najmanjšega, svalbardskega severnega jelena (R. (t.) platyrhynchus), do največjega, Osbornovega karibuja (R. t. osborni). Razlikujejo se tudi po barvi dlake in arhitekturi rogovja.
Severnoameriško območje razširjenosti karibujev se razteza od Aljaske preko Jukona, Severozahodnih teritorijev in Nunavuta skozi tundro, tajgo in borealni gozd ter južno skozi kanadsko Skalno gorovje.[7] Od osmih podvrst, ki jih je Harding (2022) razvrstil v arktičnega karibuja (R. arcticus), so selitveni celinski karibu na Arktiki Aljaske in Kanade (R. t. arcticus), poleti v tundri in zimi v tajgi, prehodno v gozdnem pasu med borealnim gozdom in tundro; nomadski karibu Peary (R. t. pearyi) živi v polarni puščavi visokoarktičnega arhipelaga, Grantov karibu (R. t. granti) pa živi na zahodnem koncu polotoka Aljaska in sosednjih otokih; vse ostale štiri podvrste, Osbornov karibu (R. t. osborni), Stoneov karibu (R. t. stonei), skalnati karibu (R. t. fortidens) in karibu gorovja Selkirk (R. t. montanus). Izumrli karibu otokov kraljice Charlotte (R. t. dawsoni) je živel na otoku Graham v Haida Gwaii (prej znan kot Otok kraljice Charlotte).
Borealni gozdni karibu (R. t. caribou) živi v borealnem gozdu severovzhodne Kanade: labradorec ali ungava karibu (R. t. caboti) v severnem Quebecu in severnem Labradorju ter novofundlandski karibu (R. t .terranovae) na Novi Fundlandiji. Zanje je bilo ugotovljeno, da pripadajo genetski liniji gozdnih karibujev.
V Evraziji so divji in domači severni jeleni razširjeni po tundri in v tajgi. Evrazijski gorski severni jelen (R. tarandus tarandus) je genetsko in anatomsko blizu severnoameriškemu karibuju, vendar z zadostnimi razlikami, da je upravičena delitev na dve vrsti. Edinstven, otoški svalbardski severni jelen naseljuje arhipelag Svalbard. Finski gozdni severni jelen (R. t. fennicus) je pegasto razširjen v območjih iglastih gozdov od Finske do vzhoda od Bajkalskega jezera: sibirski gozdni severni jelen (R. t. valentinae, prej imenovan severni jelen iz gorovja Busk (R. t. buskensis ameriških taksonomov) zavzema gorovje Altaj in Ural.
Samcu ("bik") in samici ("krava") severnega jelena lahko vsako leto zraste rogovje, čeprav se delež samic, ki jim zraste rogovje, med populacijami zelo razlikuje. Rogovje je običajno večje pri samcih. Arhitektura rogovja se razlikuje glede na vrsto in podvrsto in se lahko skupaj z razlikami v dlaki pogosto uporablja za razlikovanje med vrstami in podvrstami (glej ilustracije v Geist, 1991[8] in Geist, 1998).[9]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]
Prvotno je bil severni jelen najden v Skandinaviji, vzhodni Evropi, Grenlandiji, Rusiji, Mongoliji in severni Kitajski severno od 50. zemljepisne širine. V Severni Ameriki so ga našli v Kanadi, na Aljaski in v severnih sosednjih Združenih državah od Maina do Washingtona. V 19. stoletju je bil še vedno prisoten v južnem Idahu. Celo v zgodovinskih časih se je verjetno naravno pojavljal na Irskem, na Škotskem pa naj bi živel do 12. stoletja, ko so na Orkneyju ulovili zadnjega severnega jelena.[10] V obdobju poznega pleistocena so se severni jeleni pojavili južneje v Severni Ameriki, na primer v Nevadi, Tennesseeju in Alabami, [170] in vse do Španije v Evropi. Danes je divji severni jelen izginil s teh območij, predvsem iz južnih predelov, kjer je izginil skoraj povsod. Velike populacije divjih severnih jelenov še vedno najdemo na Norveškem, Finskem, v Sibiriji, Grenlandiji, Aljaski in Kanadi.
Po Grubbu (2005) je severni jelen razširjen v »cirkumboreal v tundri in tajgi« od »Svalbarda, Norveške, Finske, Rusije, Aljaske (ZDA) in Kanade, vključno z večino arktičnih otokov, ter Grenlandije, južno do severne Mongolije, Kitajske (notranja Mongolija), otok Sahalin in ZDA (severni Idaho in regija Velikih jezer).« Severni jeleni so bili predstavljeni in so divji na Islandiji, otokih Kerguelen, otoku Južna Georgia, otokih Pribilof, otoku sv. Mateja; na Škotskem je prisotna tudi prosto paseča delno udomačena čreda.[11]
Obstajajo velike regionalne razlike v velikosti črede. Med posameznimi čredami so velike razlike v populaciji in velikost posameznih čred se od leta 1970 zelo razlikuje. Največja od vseh čred (v Tajmirju v Rusiji) se giblje med 400.000 in 1.000.000; druga največja čreda (na reki George v Kanadi) se je gibala med 28.000 in 385.000.
Medtem ko je severni jelen razširjen in številčen rod v severni Holarktiki, ki je prisoten tako v tundri kot v tajgi (borealnem gozdu), so imele številne črede do leta 2013 »nenavadno nizko število« in zlasti njihova zimska območja so bila manjša, kot so jih uporabljali. Število karibujev in severnih jelenov je skozi zgodovino nihalo, vendar so številne črede v upadu na njihovem območju. Ta globalni upad je povezan s podnebnimi spremembami za severne selitvene črede in industrijskimi motnjami habitata za neselitvene črede.[12] Neplodni karibuji so dovzetni za učinke podnebnih sprememb zaradi neskladja v fenološkem procesu med razpoložljivostjo hrane v obdobju telitve.
Novembra 2016 so poročali, da je zaradi podnebnih sprememb v Rusiji poginilo več kot 81.000 severnih jelenov. Daljše jeseni, ki so povzročile povečano količino ledenega dežja, so ustvarile nekaj centimetrov ledu nad lišaji, zaradi česar je veliko severnih jelenov umrlo od lakote.[13]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Kurtén, Björn (1968). Pleistocene Mammals of Europe. Transaction Publishers. str. 170–177. ISBN 978-1-4128-4514-4. Pridobljeno 6. avgusta 2013.
- ↑ Gunn, A. (2016). »Rangifer tarandus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T29742A22167140. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-1.RLTS.T29742A22167140.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
- ↑ "In North America and Eurasia the species has long been an important resource — in many areas the most important resource — for peoples inhabiting the northern boreal forest and tundra regions." (Banfield 1961:170; Kurtén 1968:170) Ernest S. Burch Jr. (1972). »The Caribou/Wild Reindeer as a Human Resource«. American Antiquity. 37 (3): 339–368. doi:10.2307/278435. JSTOR 278435. S2CID 161921691.
- ↑ Predloga:MSW3 Grubb
- ↑ Mattioli, S. (2011). "Caribou (Rangifer tarandus)", pp. 431–432 in: Handbook of the Mammals of the World Vol. 2: Hoofed Mammals. Lynx Edicions, Barcelona. ISBN 978-84-96553-77-4
- ↑ Harding, Lee E. (26. avgust 2022). »Available names for Rangifer (Mammalia, Artiodactyla, Cervidae) species and subspecies«. ZooKeys (1119): 117–151. doi:10.3897/zookeys.1119.80233. ISSN 1313-2970. PMC 9848878. PMID 36762356.
- ↑ Eder, Tamara; Kennedy, Gregory (2011). Mammals of Canada. Edmonton, Alberta: Lone Pine. str. 81. ISBN 978-1-55105-857-3.
- ↑ Geist, Valerius (1991). »On an objective definition of subspecies, taxa as legal entities, and its application to Rangifer tarandus Lin. 1758«. V C. E. Butler; S. P. Mahoney (ur.). Proceedings 4th North American Caribou Workshop, 1989. St. John’s, Newfoundland. str. 1–76.
- ↑ Geist, Valerius (1998). Deer of the world: their evolution, behavior, and ecology. Mechanicsburg, PA: Stackpole Books. ISBN 9780811704960.
- ↑ Watson, Jeremy (12. oktober 2006). »Sea eagle spreads its wings ...«. Scotland on Sunday. Edinburgh.
- ↑ »Home – The Cairngorm Reindeer Herd«. Cairngormreindeer.co.uk. Pridobljeno 16. februarja 2022.
- ↑ Vors, L. S.; Boyce, M. S. (2009). »Global declines of caribou and reindeer«. Global Change Biology. 15 (11): 2626–2633. Bibcode:2009GCBio..15.2626V. doi:10.1111/j.1365-2486.2009.01974.x. ISSN 1354-1013. S2CID 86111815.
- ↑ Gurino, Ben (16 January 2016) Starvation killed 80,000 reindeer after unusual Arctic rains cut off the animals' food supply Arhivirano 6 December 2016 na Wayback Machine.. The Washington Post
Literatura
[uredi | uredi kodo]- »Designatable Units for Caribou (Rangifer tarandus) in Canada« (PDF). COSEWIC. Ottawa, Ontario: Committee on the Status of Endangered Wildlife in Canada. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2016. Pridobljeno 18. decembra 2013.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- »Caribou Census Complete: 325,000 animals« (PDF), Caribou Trails: News from the Western Arctic Caribou Herd Working Group, Nome, Alaska: Western Arctic Caribou Herd Working Group, Avgust 2012 – the 2011 census results of the WACH, which is Alaska's largest caribou herd.
- The Reindeer Portal, Source of Information About Reindeer Husbandry Worldwide
- 1935 Reindeer Herding in the Northwest Territories
- General information on Caribou and Reindeer
- Human Role in Reindeer/Caribou Systems
- Reindeer hunting as World Heritage – a ten-thousand-year-long tradition
- Reindeer Research Program – Alaska reindeer research and industry development
- Adaptations To Life In The Arctic – Instructional slide-show, University of Alaska
- Rangifer – world's only scientific journal dealing exclusively with husbandry, management and biology of Arctic and northern ungulates
Karibu-specifične povezave (Severna Amerika)
[uredi | uredi kodo]- Frequently Asked Questions about Caribou from the Arctic National Wildlife Refuge
- Caribou and You – Campaign by Canadian Parks and Wilderness Society (CPAWS) to protect the boreal woodland caribou, a subspecies at risk in Canada
- Newfoundland Five-Year Caribou Strategy Seeks to Address Declining Populations
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
