Pojdi na vsebino

Irska

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Republika Irska)
Za druge pomene glej Irska (razločitev).
Irska
Éire
Ireland
Zastava Irske
Zastava
Grb Irske
Grb
Himna: Amhrán na bhFiann
(»Pesem vojaka«)
Lega Irske (temno zeleno) na Evropski celini (temno sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Lega Irske (temno zeleno)
na Evropski celini (temno sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Glavno mestoDublin (Baile Átha Cliath)
53°26′N, 6°15′W
Uradni jezikiirščina, angleščina
Demonim(i)Irec, Irka
Vladaparlamentarna republika
Michael D. Higgins
• taoiseach
Simon Harris
• tánaiste
Micheál Martin
Donal O'Donnell
Neodvisnost 
od Združenega kraljestva
• razglašena
21. januarja 1919
• priznana
6. decembra 1921
Površina
• skupaj
70.273 km2 (120.)
• voda (%)
2,00
Prebivalstvo
• ocena 2016
4.757.976 (122.)
BDP (ocena 2023)[1]
• skupaj (nominal.)
589,57 mrd. USD (30.)
• skupaj (PKM)
722,93 mrd. USD (40.)
• na preb. (nominal.)
112.247 USD (2.)
• na preb. (PKM)
137.638 USD (3.)
Gini (2022)Negative increase 27,9[2]
nizek
HDI (2021)Rast 0,945[3]
zelo visok · 8.
Valutaevro (€)1 (EUR)
Časovni pasUTC +0 (GMT)
• poletni
UTC +1 (IST)
Klicna koda353
Internetna domena.ie2
1 Pred 2002: irski funt.
2 Uporablja se tudi domena .eu, skupna vsem državam članicam Evropske unije.

Irska (irsko Éire; tudi Republika Irska, Poblacht na hÉireann[a]) je parlamentarna republika in otoška država v Britanskem otočju na skrajnem zahodu Evrope, ki pokriva približno pet šestin otoka Irske ob severozahodni obali Evrope, preostala šestina irskega otoka je znana kot Severna Irska in je del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske.

Državno ustavno ime je Éire ali slovensko Irska. Republika Irska je uradni opis države (v tem članku se Irska nanaša na državo, če ni posebno označeno, da je mišljen otok).

Notranjost države sestavljajo širne planjave, porasle pretežno z bujnimi travniki in pašniki, zaradi česar je otok dobil ime »zeleni otok«. Gozdovi pokrivajo le 9,6 % površine države, kar je najmanj v Evropi, takoj za Islandijo z 0,3 %. Leta 2021 je Irska imela 5,033 milijona prebivalcev.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Država iz leta 1922, ki jo sestavlja 26 od 32 irskih grofij, je bila "zasnovana in znana kot Irska svobodna država".[4] Irska ustava, sprejeta leta 1937, določa, da je ime države Éire ali v angleškem jeziku Irska. 2. člen Zakona o republiki Irski iz leta 1948 navaja: »S tem se razglasi, da je opis države Republika Irska«. Zakon iz leta 1948 določa, da ime države ni »Republika Irska«, ker bi bilo to v nasprotju z ustavo.[5]

Vlada Združenega kraljestva je uporabila ime "Eire" (brez naglasnega znamenja) in od leta 1949 "Republika Irska" za državo;[6] šele po Belfastskem sporazumu leta 1998 pa ime "Irska".

Tako kot "Irska", "Éire" ali "Republika Irska" je bila država imenovana tudi "Republika", "Južna Irska" ali "Južna". V irskem republikanskem kontekstu se pogosto imenuje "svobodna država" ali "26 grofij".[7]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Irske.

Prve sledi naselitve datirajo v mezolitik (okoli 6000 pr. n. št.). V 2. tisočletju pr. n. št. so otok naselili Kelti, ki so bili organizirani v klanih. Ti so se do zgodnjega srednjega veka združili v pet kraljestev, imenovanih Pet petin (irsko Cuig Cuigi): Ulaidh (Ulster), Midhe (Meath), Laighin (Leinster), Mumhain (Munster) in Connacht (Connaught). Rimljani niso nikoli osvojili Irske (latinsko Hibernia), čeprav se je njihov vpliv čutil.

Irska kraljestva leta 1014

Predkrščansko obdobje irske zgodovine je opisano v junaških pesnitvah, zbranih v cikluse, od katerih je najbolj znan Ulstrski ciklus o kralju Conchobaru, junaku Cú Chilainnu in tovariših.

S preostalo Evropo se je Irska povezala s prevzemom krščanstva, o katerem je v 5. stoletju prvi pridigal sveti Patrik, kasnejši svetnik in zaščitnik Irske. Hitro so se razvijale številne opatije in samostanske šole, irski misionarji (sveti Kolumban, sveti Galen, sveti Kilijan ter drugi) so razvijali široko misijonsko dejavnost v zahodni in srednji Evropi.

Od konca 8. stoletja je bila Irska stalno ogrožena zaradi napadov Vikingov, ki so v 9. stoletju ustanovili svoje kraljestvo s sedežem v Dublinu. Napade je končno ustavil visoki kralj celotne Irske in kralj Muhmaina Brian Boru, ko jih je premagal leta 1014 v bitki pri Clontarfu.

Delitev Irske

[uredi | uredi kodo]

Nesposobnost kasnejših irskih vladarjev pri združevanju otoka in medsebojne boje irskih kraljestev je izkoristil angleški kralj Henrik II., ki je leta 1171 vdrl na Irsko in prisilil del irskih knezov, da so ga priznali za svojega kralja. Uvedba angleškega fevdalnega reda in razdelitev velikih posestev angleškim plemičem je pripeljala do upora kralja Connachta Roryja O'Conorja (1171), ki se je končala z dejansko delitvijo otoka na dva dela (zahodni pod Roryjevo oblastjo in vzhodni pod oblastjo kraljevega namestnika v Dublinu). Rory O'Conor je bil leta 1175 prisiljen odstopiti od naslova visokega kralja in zadržati samo naslov kralj Connachta. V 13. stoletju Je bil v angleškem delu otoka vzpostavljen parlament.

Angleška Irska leta 1300

Poskus Ircev, da se osvobodijo angleške oblasti pod vodstvom škotskega princa Edwarda Bruca (1315−1318) se je končal z neuspehom, območje pod angleško upravo pa je bilo razširjeno za tri nove grofije (Kildare, Desmond in Ormonde).

Angleška Irska

[uredi | uredi kodo]

Oblast irskega parlamenta je zelo omejil kralj Henrik VII. leta 1494, njegov naslednik Henrik VIII. pa je leta 1542 zavladal celemu otoku in prevzel tudi naslov kralja Irske. Spopadi Ircev in Angležev so se zaostrili ob koncu 16. stoletja, ko so Ircem poskušali vsiliti protestantizem. Pomembna upora sta bila pod vodstvom Shana O'Neilla (1559−1567) in Hugha O'Neilla (1595−1601).

Močno utrjeno mesto Galway (1651) je bilo zadnje irsko oporišče, ki se je predalo vojski parlamentarcev leta 1652

Leta 1649−1650 je upor v Irski okrutno zatrl Oliver Cromwell, ki je začel tudi naseljevati škotske protestante, zato so se napetosti v državi še povečale. Poskus vreči s prestola angleškega kralja Jakoba II., ki so ga Irci kot katolika z navdušenjem sprejeli, je onemogočila vojska Viljema III. Oranskega (1648−1691). Kot kaznovanje so angleške oblasti množično zaplenile posesti in načrtno uničevale irsko gospodarstvo. Katoliki so bili v celoti izključeni iz javnih služb, zato so bili pogosti nemiri in močno izseljevanje.

Irska v Veliki Britaniji

[uredi | uredi kodo]
Irski spodnji dom parlamenta 1780 (Francis Wheatley)
Daniel O'Connell

Prve organizacije za boj proti angleški zasedbi so nastale v 18. stoletju tudi zaradi spodbude francoske revolucije. Leta 1791 je nastala zveza Zedinjeni Irci (angleško United Irishmen) pod idejnim vodstvom Wolfa Tona. Neuspela vstaja leta 1798 je izkoristila britanska vlada in izdala Zakon o zedinjenju (Act of Union), podoben zakonu o zvezi med Anglijo in Škotsko iz leta 1707. Leta 1801 je bilo razglašeno Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (ki bo trajalo vse do leta 1914) in postavljen skupen parlament, v katerem je imela Irska 32 poslancev v zgornjem in 100 v spodnjem domu; volilna pravica je ostala omejena na sloj največjih veleposestnikov. Irski odgovor na združitev je bil upor Roberta Emmeta leta 1803, ki je bil zatrt z neusmiljenimi nasilnimi ukrepi in gospodarskim izkoriščanjem.

Leta 1823 je bilo na pobudo Daniela O'Connella ustanovljeno Katoliško društvo (Catholic Association), leta 1829 pa v Britanskem parlamentu izglasovan Zakon o politični emancipaciji katolikov (Emancipation Act), s katerim so tudi katoliki dobili pravico biti izvoljeni v parlament in dostop do javnih služb. Leta 1840 je bilo ustanovljeno Nacionalno društvo za razveljavitev unije (National Repeal Association), ki ga je vodil D. O'Connell in je težilo k iskanju političnih rešitev s pogajanji z britansko vlado.

Sredi 19. stoletja se je gospodarsko stanje v Irski zelo poslabšalo, britanski veleposestniki so priganjali kmete in zahtevali razvoj živinoreje. Posebej težak udarec siromašnim slojem prebivalstva je prinesla bolezen krompirja (1845−1849), ki je bil skoraj edina hrana kmečkega prebivalstva. Nastala je velika lakota. Umrlo je več kot milijon ljudi, okoli 1.250.000 pa se jih je izselilo v Ameriko. Od tedaj do leta 1851 se je število prebivalcev Irske zmanjšalo za okoli tretjino (z 8.400.000 na 6.600.000). Taka negativna smer razvoja se je nadaljevala do konca stoletja, ko je število prebivalcev padlo na 4.500.000.[8]

Boj za neodvisnost

[uredi | uredi kodo]
Irsko parlamentarno stranko je leta 1882 ustanovil Charles Stewart Parnell (1846–1891)

Leta 1872 je bila ustanovljena Liga za avtonomijo (Home Rule League), ki se je leta 1877 preimenovala v Irsko agrarno zvezo (Irish Land League), prvo množično stranko na Irskem pod vodstvom Charlesa Stewarta Parnella. Z bojkotom so se borili za reforme veleposestnikov. Da bi Gladstone pridobil glasove irskih poslancev v spodnjem domu, je 1886 in 1893 zgornjemu domu predlagal zakon o omejeni avtonomiji Irske in je bil zavrnjen.

Leta 1900 so se sile, ki so se s političnimi sredstvi borile za neodvisnost Irske, združile v Združeno irsko zvezo (United Irish League) pod vodstvom Johna Redmonda, ki je deloval v parlamentu pod imenom Združena irska nacionalna stranka. Leta 1903 je bil sprejet Zakon o nakupu zemlje (Wyndham Land Purchase Act) in izvedena agrarna reforma s katero so zakupniki dobili zemljo. Od leta 1905 se je republikansko gibanje za popolnoma neodvisno Irsko osredotočilo v organizaciji Sinn Féin (slovensko Mi sami), pod vodstvom Arthura Griffitha. 1912 je liberalna vlada britanskega premierja Herberta Henryja Asquitha tretjič predložila parlamentu zakon o avtonomiji Irske, ki je bil po dolgi razpravi leta 1914 sprejet s pridržkom uvedbe do leta 1918. Zaostrovale so se notranje napetosti med katoliki in protestanti na Irskem, ki so začeli ustanavljati svoje oborožene enote (protestantski Ulstrski prostovoljci in katoliški Irski prostovoljci) in se spopadati.

Člani Irskega republikanskega bratstva in organizacije Sinn Féin so v Dublinu 23. aprila 1916 začeli velikonočno vstajo in razglasili Republiko Irsko. Vstajo je krvavo zadušila britanska vojska po šestih dneh, nad vstajniki pa izvedli grobe ukrepe. Januarja 1919 so se irski poslanci v britanskem parlamentu in člani organizacije Sinn Féin sestali v Dublinu in razglasili Irsko nacionalno skupščino (Dáil Éireann), ki je razglasila neodvisnost in ustoličila vlado na čelu z Eamonom de Valerom. Sledila je angleško-irska vojna, v kateri se je na strani Irske borila Irska republikanska armada, sestavljena iz pristašev gibanja Sinn Féin. Premirje je bilo sklenjeno 23. decembra 1920, ko je britanski parlament sprejel nov zakon o Irski upravi (Government of Ireland Act), s katerim se je od Irske odcepilo 6 severnih grofij s protestantsko večino in se združilo pod imenom Severna Irska, preostali del pa je dobil status dominiona. Tako rešitev je nejevoljno prevzela Irska narodna skupščina julija 1921 in 1922 ustanovila Irsko svobodno državo (irsko Saorstát Éireann, angleško Irish Free State) z avtonomno vlado in priznanjem angleške krone, ki jo je zastopal generalni guverner. Prvi predsednik vlade je bil Arthur Griffith (1922).

Neodvisna Irska

[uredi | uredi kodo]
Republika Irska

Neodvisnost je Irska dobila z novo ustavo 29. decembra 1937, ko je zamenjala ime v Irska (Éire) in ostala članica Commonwealtha. Za prvega predsednika je bil izbran Douglas Hyde (1938−1945).

Med veliko gospodarsko krizo leta 1937 in 1938 je bilo v Irski organiziranih več sindikalnih organizacij in val štrajkov. Med drugo svetovno vojno je Irska razglasila nevtralnost.

Iz Commonwealtha je izstopila leta 1949 in prevzela ime Republika Irska (Poblacht na h'Éireann). Od leta 1955 je članica Združenih narodov. Na oblasti se na Irskem menjata stranki Združena irska partija (Fine Gael) in Republikanska stranka (Fianna Fáil). Med letoma 1970 do 1972 je bila članica EFTE, od 1987 pa članica Evropske ekonomske zveze (od leta 1973 EU).

Od 1970-ih je terorizem vzdrževal irski nacionalizem v Severni Irski. Čeprav so se napetosti nadaljevale (bombni napad IRE v Omaghu v Severni Irski), je bil leta 1998 dosežen politični dogovor o ožjem sodelovanju med republikanci in unionisti.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Geografija Irske.
Moherski klifi na obali Atlantika

Država se razteza na območju približno petih šestin (70.273 km²) irskega otoka (84.421 km²), preostanek je Severna Irska. Otok je na severu in zahodu omejen z Atlantskim oceanom, na severovzhodu s Severnim kanalom in Hebridskim morjem. Na vzhodu se Irsko morje povezuje z Atlantskim oceanom s kanalom svetega Jurija in Keltskega morja.

Zahodno pokrajino večinoma sestavlja razčlenjena obala s številnimi riasi in strmimi klifi (8 km dolgi in visoki več kot 200 m). Osrednja rahlo valovita nižinska pokrajina (60 do 120 m nmv), zgrajena na karbonatnih apnencih, je v veliki meri prekrita z ledeniškimi sedimenti gline in peska, tu so tudi pomembna območja barij in več jezer. Najvišja točka je Carrauntoohil (1038 m), ki leži v Armorikanskem gorstvu na jugozahodu. Reka Shannon, ki prečka osrednje nižine, je najdaljša reka na Irskem, dolga 386 kilometrov. Zahodna obala je bolj robustna od vzhodne, z mnogimi otoki, polotoki, rti in zalivi.

Dolina Glendalough v grofiji Wicklow

Pred prihodom prvih naseljencev na Irsko pred približno 9000 leti je bilo ozemlje v glavnem prekrito z gozdovi hrasta, jesena (Fraxinus excelsior), bresta, leske, tise (Taxus baccata) in drugih avtohtonih dreves.[9] Rast barjanskih površin in obsežno sekanje gozdov za kmetijstvo so bili glavni vzroki za krčenje gozdov v naslednjih stoletjih. Danes je približno 12 % Irske prekrite z gozdovi, od teh je velika večina sestavljena predvsem iz neavtohtonih iglavcev za komercialno uporabo [10]. Idealne razmere tal, veliko padavin in blago podnebje omogočajo Irski največjo stopnjo rasti gozdov v Evropi. Žive meje, ki se tradicionalno uporabljajo za določitev kopenske meje, so pomemben nadomestek za gozdni habitat, ki zagotavlja zatočišče domorodnim prostoživečim živalskih vrstam in številnim žuželkam, pticam in sesalcem.[11]

Macgillycuddy's Reeks, pogorje v grofiji Kerry z najvišjim vrhom Irske

Obdelovalne površine predstavljajo približno 64 % celotnega ozemlja.[12] To povzroča omejene površine za ohranitev naravnih habitatov, zlasti za večje divje sesalce z več ozemeljskimi zahtevami. Dolga zgodovina kmetovanja v povezavi s sodobnimi kmetijskimi metodami, kot so pesticidi in uporaba gnojil, ogroža biotsko raznovrstnost.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Podnebje je na Irskem izrazito oceansko. Atlantski ocean na zahodu s stalnim in močnim vetrom in topel Zalivski tok vplivata na vremenske vzorce. Temperature se razlikujejo glede na območje, srednja in vzhodna območja pa so skrajnejša. Zaradi zmernega oceanskega podnebja so temperature redko nižje od −5 °C v zimskem ali višja od 26 °C poleti.[13] Padavine so bolj razširjene v zimskih mesecih in manj v prvih mesecih poletja. Na jugozahodnih območjih je največ padavin zaradi jugozahodnega vetra (2000 do 3000 mm), medtem ko jih Dublin dobi najmanj (okoli 750 mm). Sonca je največ na jugovzhodu države. Sever in zahod sta najbolj vetrovna v Evropi, kar daje veliko možnosti za pridobivanje vetrne energije.[14] Irska običajno dobi med 1100 in 1600 sončnih ur na leto, na večini območij v povprečju med 3,25 in 3,75 ure dnevno.

Lokalna samouprava

[uredi | uredi kodo]
Vladna palača

Zakon o lokalni samoupravi iz leta 1898[15] je temeljni dokument sedanjega sistema lokalne uprave, 20. sprememba ustave iz leta 1999 pa je predvidela njegovo ustavno priznanje. 26 tradicionalnih okrožij − grofij Irske ni vedno povezano z upravno delitvijo, čeprav se na splošno uporabljajo kot geografski okvir prebivalstva Irske. Zakon o reformi lokalne uprave za leto 2014 je predvidel sistem 30 lokalnih oblasti − 26 svetov grofij, dva mestna in grofijska sveta ter tri mestne svete. Pod temi (razen Dublinske regije in treh mestnih svetov) so občinska okrožja, ki nadomeščajo prejšnji sistem mestnih svetov.

  1. Fingal
  2. Dublin City
  3. Dún Laoghaire–Rathdown
  4. Južni Dublin
  5. Wicklow
  6. Wexford
  7. Carlow
  8. Kildare
  9. Meath
  10. Louth
  11. Monaghan
  12. Cavan
  13. Longford
  14. Westmeath
  15. Offaly
  16. Laois
  1. Kilkenny
  2. Waterford
  3. Cork City
  4. Cork
  5. Kerry
  6. Limerick
  7. Tipperary
  8. Clare
  9. Galway
  10. Galway City
  11. Mayo
  12. Roscommon
  13. Sligo
  14. Leitrim
  15. Donegal

Lokalne oblasti so odgovorne za vprašanja, kot so načrtovanje, lokalne ceste, komunala in knjižnice. Volilne enote morajo čim bolj slediti mejam grofij. Območja z večjim številom prebivalcev imajo več volilnih enot, nekatere več kot eno grofijo, vendar na splošno ne prečkajo meja grofij. Grofije so združene v osem regij, vsaka z regionalno oblastjo, ki jo sestavljajo člani, ki jih delegirajo različni sveti v regiji. Regije nimajo nobene neposredne upravne vloge, ampak so pomembne za načrtovanje, usklajevanje in statistiko.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Razvoj

[uredi | uredi kodo]

Irsko gospodarstvo se je od 1980-ih let dalje preoblikovalo iz pretežno kmetijstva v sodobno gospodarstvo znanja, osredotočeno na visokotehnološke industrije in storitve. Irska je leta 2002 sprejela evro skupaj z enajstimi državami članicami EU. Država je močno odvisna od neposrednih tujih naložb in je pritegnila številne multinacionalke zaradi visoko izobražene delovne sile in nizke davčne stopnje.[16]

Podjetja, kot je Intel, so vlagala na Irskem v poznih 1980-ih, sledila sta Microsoft in Google. Po indeksu ekonomske svobode je Irska uvrščena med devet ekonomsko najsvobodnejših gospodarstev na svetu. Irska je glede na BDP na prebivalca ena najbogatejših držav v OECD in EU, vendar je država pod povprečjem OECD v smislu BNP na prebivalca. BDP je bistveno višji od BNP zaradi velikega števila večnacionalnih korporacij s sedežem na Irskem. V začetku 1990-ih je država doživela izjemno gospodarsko rast, dramatično so se povečali potrošnja, gradbeništvo in investicije, kar je postalo znano kot obdobje keltskega tigra. Hitrost rasti se je v letu 2007 upočasnila in povzročila vdor velikega nepremičninskega balona, ki se je sčasoma razvijal.[17] Dramatičen padec cen nepremičnin je poudaril čezmerno izpostavljenost gospodarstva gradnji in prispeval k irski bančni krizi. Irska je uradno začela recesijo leta 2008 po zaporednih mesecih gospodarskega krčenja. BNP se je v letu 2009 zmanjšal za 11,3 %, največji letni upad BNP od leta 1950.

Država je uradno izstopila iz recesije leta 2010 s pomočjo močne rasti izvoza, vendar pa je zaradi precejšnjega povečanja stroškov javnega zadolževanja zaradi državnih jamstev zasebnega bančnega dolga irska vlada sprejela program 85 milijard evrov pomoči EU, Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in dvostranskih posojil Velike Britanije, Švedske in Danske. Po treh letih krčenja se je gospodarstvo v letu 2011 povečalo za 0,7 % in leta 2012 0,9 %. Stopnja brezposelnosti je v letu 2012 znašala 14,7 %, med njimi 18,5 % med nedavnimi priseljenci. Marca 2016 je bila stopnja brezposelnosti po poročanju centralnega statističnega urada Irske 8,6 %.

Trgovina

[uredi | uredi kodo]
Mednarodni finančni center (International Financial Services Centre) v Dublinu

Čeprav večnacionalne korporacije prevladujejo nad irskim izvoznim sektorjem, izvoz iz drugih virov prav tako pomembno prispeva k nacionalnemu dohodku. Dejavnosti multinacionalnih družb s sedežem na Irskem so med največjimi izvozniki farmacevtskih sredstev, medicinskih pripomočkov in izdelkov, povezanih s programsko opremo in storitvami na svetu. Izvoz Irske se nanaša tudi na dejavnosti velikih irskih podjetij (kot so Ryanair, Kerry Group in Smurfit Kappa Group) in izvoz mineralnih surovin. Irska je sedmi največji proizvajalec cinkovih koncentratov in dvanajsti največji proizvajalec svinčevih koncentratov. Država ima tudi pomembne zaloge sadre, apnenca, ter manjše količine bakra, srebra, zlata, barita in dolomita. Turizem na Irskem prispeva približno 4 % BDP in je pomemben vir zaposlitve.

Irska izvaža tudi hrano, govedo in goveje meso, mlečne izdelke in aluminij, uvaža pa v glavnem opremo za obdelavo podatkov, kemikalije, nafto in naftne derivate, tekstil in oblačila.

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Genetske raziskave kažejo, da so se prvič naselili z Iberskega polotoka po zadnji ledeni dobi. Po mezolitiku, neolitiku in bronasti dobi so priseljenci uvedli keltski jezik in kulturo. Migranti iz zadnjih dveh obdobij še vedno predstavljajo gensko dediščino večine irskih ljudi. Gelska tradicija se je razširila in sčasoma postala prevladujoča oblika. Irci so kombinacija gelskega, norveškega, anglo-normanskega, francoskega in britanskega rodu.

Leta 2011 je na Irskem živelo 4.588.252 prebivalcev. Letna stopnja rasti prebivalstva je v obdobju med letoma 2002 in 2006 presegla 2 %, kar je posledica visoke stopnje naravnega povečanja in priseljevanja. Ta stopnja se je v obdobju med letoma 2006 in 2011 nekoliko zmanjšala s povprečnim letnim odstopanjem v višini 1,6 %.

Največji urbani centri s številom prebivalcev (stanje 2016)


Dublin

Limerick

 # naselje št. preb. # naselje št. preb.


Cork

Galway

1 Dublin 1.173.179 11 Kilkenny 26.512
2 Cork 208.669 12 Ennis 25.276
3 Limerick 94.192 13 Carlow 24.272
4 Galway 79.934 14 Tralee 23.691
5 Waterford 53.504 15 Newbridge 22.742
6 Drogheda 40.956 16 Portlaoise 22.050
7 Swords 39.248 17 Balbriggan 21.722
8 Dundalk 39.004 18 Naas 21.393
9 Bray 32.600 19 Athlone 21.349
10 Navan 30.173 20 Mullingar 20.928

Po popisu leta 2011 je bilo neirskih državljanov 544.357 ali 12 % celotnega prebivalstva. To je skoraj 2,5-krat več kot po popisu leta 2002 (224.261). Pet največjih neirskih skupin so Poljaki (122.585), Britanci (112.259), Litovci (36.683), Latvijci (20.593) in Nigerijci (17.642).

Jeziki

[uredi | uredi kodo]
Odstotki govorcev irščine zunaj šolskega sistema, stanje 2011

Irska ustava opisuje irščino kot »nacionalni jezik«, vendar je angleščina prevladujoča. V popisu leta 2006 se je 39 % prebivalcev štelo za govorce irščine. Irščina se govori kot jezik skupnosti v le majhnem številu pretežno podeželskih območij na zahodu in jugu države, skupaj znane kot regije gelskega jezika. Razen v Gaeltachtu so cestni znaki običajno dvojezični.[18] Večina javnih obvestil in tiskanih medijev je samo v angleščini. Medtem ko je država uradno dvojezična, se državljani pogosto borijo za dostop do državnih storitev v irščini. Večina državnih publikacij ni na voljo v obeh jezikih, čeprav imajo državljani pravico, da se izražajo v irščini. Mediji, ki vključujejo irščino, so TV-kanal TG4, radijske postaje RTE Raidió na Gaeltachta in spletni časopis Tuairisc.ie. V irski vojski so vsi v irskem jeziku.

Večina srednješolcev se odloča za učenje enega ali dveh tujih jezikov. Jeziki, ki so na voljo za Junior Certificate in Leaving Certificate, so francoščina, nemščina, italijanščina in španščina. Študentje lahko študirajo tudi arabščino, japonščino in ruščino. Študij irščine je obvezen z redkimi upravičenimi izjemami.[19]

Religija

[uredi | uredi kodo]
Stolnica svetega Finbarra v Corku je irska stolnica
Kristusova cerkev v Dublinu je stolnica

Verska svoboda je na Irskem ustavno določena. Krščanstvo je prevladujoča vera in medtem ko Irska ostaja pretežno katoliška, je bil odstotek prebivalstva, ki se je opredelil kot katolik na popisu 2011, 84,2 %, je strmo padel na 78,3 % v najnovejšem popisu 2016. Drugi rezultati popisa 2016 so: 4,2 % protestantov, 1,3 % muslimanov in 9,8 % brez vere. Leta 2011 so poročali, da se tedensko udeležuje obredov v Dublinu samo 18 %, pri čemer je delež nižji pri mlajših generacijah.

Irska cerkev, 2,7 % prebivalstva, je druga največja krščanska veroizpoved. Članstvo se je v 20. stoletju zmanjšalo, vendar se je v 21. stoletju povečalo, kakor tudi druge majhne krščanske veroizpovedi. Pomembni protestantski veroizpovedi sta prezbiterijanska in metodistična cerkev. Priseljevanje je prispevalo k porastu hindujskega in muslimanskega prebivalstva. V odstotkih sta pravoslavno krščanstvo in islam najhitreje rastoči religiji s 100-odstotnim oziroma 70-odstotnim povečanjem.

Irski svetniki zavetniki so sveti Patrik, sveta Brigita in sveti Kolumb. Svetnik Patrik je edini, ki je navadno znan kot pokrovitelj. Dan svetega Patrika se praznuje 17. marca na Irskem in v tujini kot irski državni dan s parado in drugimi praznovanji.

Podobno kot v drugih pretežno katoliških evropskih državah je bila v poznem 20. stoletju tudi za Irsko značilna pravna sekularizacija. Leta 1972 je bil na referendumu izbrisan člen ustave, ki je imenoval posamezne verske skupine. 44. člen ostaja v ustavi; določa svobodo veroizpovedi, prepoveduje dodeljevanje katere koli vere, prepoveduje državno versko razlikovanje in od države zahteva, da verske in nereligiozne šole obravnava neškodljivo.

Verske študije so leta 2001 uvedli kot izbirni predmet za srednješolsko spričevalo (Junior Certificate). Čeprav številne šole vodijo verske organizacije, je med mlajšimi generacijami pogosta svobodomislenost.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Irska kultura je bila stoletja v glavnem gelska in ostaja ena od šestih glavnih keltskih narodov. Po anglo-normanskem vdoru v 12. stoletju in postopnem britanskem osvajanju in kolonizaciji, ki se je začela v 16. stoletju, je bila Irska pod vplivom angleške in škotske kulture. Nato je irska kultura, v številnih vidikih raznovrstna, delila značilnosti z angleško, katoliško Evropo in drugimi keltskimi regijami. Irska diaspora, ena največjih in najbolj razširjenih na svetu, je prispevala h globalizaciji irske kulture, ki je ustvarjala številne ugledne osebnosti v umetnosti, glasbi in znanosti

Literatura

[uredi | uredi kodo]
Jonathan Swift (1667–1745)
W. B. Yeats (1865–1939)

Irska je pomembno prispevala k svetovni literaturi v angleškem in irskem jeziku. Sodobna irska fikcija se je začela z objavo romana Guliverjeva potovanja Jonathana Swifta leta 1726. Znana pisca iz 18. stoletja sta Laurence Sterne z romanom Tristram Shandy in Oliver Goldsmith z Wakefieldskim župnikom. Številni irski romanopisci so iz 19. stoletja (Maria Edgeworth, John Banim, Gerald Griffin, Charles Kickham, William Carleton, George Moore, Somerville in Ross. Bram Stoker je znan kot avtor romana Drakula iz leta 1897.

James Joyce (1882−1941) je objavil svoje najbolj znano delo Ulikses (Ulysses) leta 1922, ki je razlaga Odiseje, postavljene v Dublin. Edith Somerville je nadaljeval pisanje po smrti svojega partnerja Martina Rossa leta 1915. Dublinčanka Annie M. P. Smithson je bila ena številnih avtoric, ki so skrbeli za ljubitelje romantične fikcije v letih 1920 in 1930. Po drugi svetovni vojni so bili priljubljeni romani, ki jih je med drugim objavil Brian O'Nolan. V zadnjih desetletjih 20. stoletja so bili v ospredju romanopisci, kot so Edna O'Brien, John McGahern, Maeve Binchy, Joseph O'Connor, Roddy Doyle, Colm Tóibín, John Banville.

Patricia Lynch (1898−1972) je bila plodovita otroška avtorica, medtem ko je bil Eoin Colfer še posebej uspešen v tej zvrsti v zadnjih letih. Kratke zgodbe so pisali Seán Ó Faoláin, Frank O'Connor in William Trevor. Znani irski pesniki so Patrick Kavanagh, Thomas McCarthy, Dermot Bolger in Nobelova nagrajenca za književnost William Butler Yeats in Seamus Heaney (rojen v Severni Irski, živel pa je v Dublinu). Ugledni pisatelji v irskem jeziku so Padraic Ó Conaire, Máirtín Ó Cadhain, Séamus Ó Grianna in Nuala Ní Dhomhnaill.

Zgodovina irskega gledališča se začne s širitvijo angleške uprave v Dublinu v zgodnjem 17. stoletju in od takrat je Irska pomembno prispevala k angleški drami. Zgodnje gledališče je bilo na Irskem večinoma namenjeno političnim idejam, bolj ko so se gledališča odprla in postala priljubljena, raznovrstnejše so bile predstave. V 18. stoletju sta bila Oliver Goldsmith in Richard Brinsley Sheridan dva izmed najuspešnejših dramatikov na odru v Londonu v tistem času. Sledeč tradiciji priznanih avtorjev, predvsem Oscarju Wildu, Nobelovima nagrajencema Georgeu Bernardu Shawu (1925) in Samuelu Beckettu (1969), so bili uspešni tudi dramatiki, kot so Seán O'Casey, Brian Friel, Sebastian Barry, Brendan Behan, Conor McPherson in Billy Roche.

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Ruševine Monasterboica v grofiji Louth so zgodnje krščansko naselje

Na Irskem je veliko zgradb, ohranjenih v različnem stanju, od neolitika, kot so Brú na Bóinne, Poulnabrone dolmen, kamen v Castlestrangeu, Turoeski kamen in kamniti krog Drombeg. Ker Rimljani nikoli niso osvojili Irske, je arhitektura grško-rimskega izvora zelo redka. Namesto tega je za državo značilno daljše obdobje arhitekture železne dobe. Irski okrogli stolp izvira iz obdobja zgodnjega srednjega veka.

Krščanstvo je uvedlo preproste samostanske hiše, kot so Clonmacnoise, Skellig Michael in Scattery Island. Med temi dvojnimi samostani in samostani egiptovskih koptov je bila ugotovljena slogovna podobnost. [20] Gelski kralji in plemiči so gradili okrogle trdnjave ali crannóge (delno ali povsem umeten otok, podoben kolišču, zgrajen v jezerih, rekah in estuarijih Škotske, Walesa in Irske). Cerkvene reforme v 12. stoletju so s cistercijani prinesle celinski vpliv z romansko oblikovanimi samostani Mellifont, Boyle in Tintern. Gelska naselja so bila omejena meniška prvotna mesta, kot je Kells, kjer ulice ohranjajo izviren krožen vzorec naselja. Pomembna mestna naselja so se razvijala šele po vdorih Vikingov. Glavna gelsko-normanska pristanišča so bila na obali, vendar z manjšimi rečnimi naselji, kot je Longford.

Dublinska carinarnica je neoklasicistična zgradba iz poznega 18. stoletja

Gradove so zgradili Anglo-Normani v poznem 12. stoletju, kot sta Dublinski grad in grad Kilkenny, zasnovali so tudi obzidano trgovsko mesto, ki je pridobilo pravni položaj in več pravic s podelitvijo listine. Te listine so posebej urejale oblikovanje teh mest. Dva pomembna valova načrtovanja mest sta bila prvič v 16. in 17. stoletju, ko so bila uporabljena kot mehanizem tudorskih kraljev za zatiranje lokalnih uporov, nato pa v 18. stoletju. Preživeli normanski načrtovani mesti sta Drogheda in Youghal. Dobro ohranjeni načrtovani mesti iz 18. stoletja sta Westport in Ballinasloe. Tako načrtovanje naselij je značilno za večino današnjih mest po vsej državi.

Opečne večnadstropne stavbe ob Dame Streetu v Dublinu

Gotske stolnice, kot je svetega Patrika, so uvedli Normani. Frančiškani so prevladovali pri gradnji opatij do poznega srednjega veka, medtem ko je elegantne stolpaste hiše, kot je grad Bunratty, zgradila gelska in normanska aristokracija. Mnogi verski objekti so bili uničeni z razpustitvijo samostanov [21]. Po obnovi so nastajale paladijevske in rokokojske zlasti podeželske hiše, vključno s parlamentom kot najpomembnejšo.

Z gradnjo Carinske hiše, Štirih sodišč, Glavne pošte in Kraljevega prebivališča je cvetel neoklasicističen in gregorijanski slog v Dublinu. Gregorijanske mestne hiše so ustvarile unikatne ulice, zlasti v Dublinu, Limericku in Corku. Po katoliški enakopravnosti so se pojavile stolnice in cerkve v francoskem neogotskem slogu, kot so sveti Kolman in sveti Fin Barre. Irska je že dolgo povezana s hišami s slamnatimi strehami, čeprav so danes velika redkost.

Leto 1927 se je začelo z ameriško oblikovano art decojevsko cerkvijo na Turner's Cross, irska arhitektura je sledila mednarodni smeri sodobnih in elegantnih slogov 20. stoletja. Novejše gradnje so obnova Ballymuna in mestna razširitev Dublina pri Adamstownu. Od ustanovitve Dublinske razvojne uprave leta 1997 je območje Dublin Docklands doživelo obsežno prenovo, ki je vključevala gradnjo Kongresnega centra in gledališča Grand Canal. Leta 2008 je bil končan stolp Elysian v Corku, ki je najvišja stavba na Irskem. Kraljevi inštitut arhitektov Irske je usklajevalec arhitekture v državi.

Kuhinja

[uredi | uredi kodo]
Pint guinnessa

Irska kuhinja tradicionalno temelji na mesu in mlečnih izdelkih, dopolnjenih z zelenjavo in morskimi sadeži. Priljubljene jedi irske kuhinje so: boxty (krompirjeva palačinka), colcanon (krompirjev pire z ohrovtom ali zeljem), coddle (uporaba ostankov in zato brez posebnega recepta), irska obara, slanina in zelje. Irska je znana po polnem irskem zajtrku, ki vključuje ocvrto jed ali na žaru, običajno sestavljeno iz slanine, jajc, klobas, pudinga in ocvrtega paradižnika. Poleg pomembnega vpliva evropskih in mednarodnih jedi se je pojavila tudi nova irska kuhinja, ki temelji na tradicionalnih sestavinah, pripravljenih na nove načine. Ta kuhinja temelji na sveži zelenjavi, ribah, ostrigah, školjkah ter številnih sirih, ki jih izdelujejo po vsej državi. Poraba školjk se je povečala zaradi priljubljenosti, zlasti zaradi visokokakovostnih školjk, ki so na voljo na obali države. Najbolj priljubljeni ribi sta losos in trska. Tradicionalni kruh vključuje sodin in pšenični kruh. Barmbrack je kvašeno pecivo z dodanimi rozinami.

Priljubljeni vsakdanji pijači sta čaj in kava. Alkoholne pijače, povezane z Irsko, so poitín (destilirana žgana pijača iz žitaric, zrnja, sirotke, sladkorne pese, melase in krompirja) in svetovno znano zelo močno pivo guinness, ki izvira iz pivovarne Arthurja Guinnessa pri St. Jamesovih vratih v Dublinu. Irski viski je prav tako priljubljen po vsej državi v različnih oblikah: single malt (sladek viski, destiliran iz fermentirane drozge, izdelane izključno iz fermentiranega ječmena, ki se razlikuje od neoluščenega zrnja), single grain (viski, ki je najmanj ali delno izdelan iz zrnja, mletega ječmena, pšenice ali rži, viski iz koruze) in blend (mešani) viski (nastane z mešanjem različnih vrst viskija in včasih tudi nevtralnih žganih pijač, barvil in okusov).

Znani Irci

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Četrti člen irske ustave določa, da je ime države Irska. Drugo poglavje Akta Republike Irske iz leta 1948 določa, da je Republika Irska »opis države«.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »World Economic Outlook Database, October 2023 Edition. (Ireland)«. IMF.org. Mednarodni denarni sklad. 10. oktober 2023. Pridobljeno 11. oktobra 2023.
  2. ↑ »Gini coefficient of equivalised disposable income – EU-SILC survey«. ec.europa.eu. Eurostat. Pridobljeno 3. septembra 2023.
  3. ↑ »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  4. ↑ Coleman, Marie (2013). The Irish Revolution, 1916-1923. Routledge. str. 230. ISBN 1317801466. Pridobljeno 12. februarja 2015.
  5. ↑ Gallagher, Michael, "The changing constitution", in Gallagher, Michael; Coakley, John, ur. (2010). Politics in the Republic of Ireland. 0415476712. ISBN 0415476712. Pridobljeno 12. februarja 2015.
  6. ↑ Oliver, J.D.B., What's in a Name, in Tiley, John, ur. (2004). Studies in the History of Tax Law. Hart Publishing. str. 181–3. ISBN 1841134732. Pridobljeno 12. februarja 2015. Note: the author incorrectly uses "Éire", with the diacritic
  7. ↑ Smith, M.L.R (2002). Fighting for Ireland?: The Military Strategy of the Irish Republican Movement. Routledge. str. 2. ISBN 1134713975. Pridobljeno 12. februarja 2015.
  8. ↑ Mokyr, Joel (1984). »New Developments in Irish Population History 1700–1850«. Irish Economic and Social History. XI: 101–121. hdl:10197/1406.
  9. ↑ »History of Forestry in Ireland«. Pridobljeno 15. junija 2011.
  10. ↑ »Forests cover around 40% of the EU27 land area« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. junija 2011. Pridobljeno 20. junija 2011.
  11. ↑ »Hedgerows«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 15. junija 2011.
  12. ↑ »Agriculture in Ireland«. Teagasc.ie. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 1999. Pridobljeno 12. novembra 2010.
  13. ↑ »The Ireland Climate and What to Wear«. TravelInIreland.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2009. Pridobljeno 22. oktobra 2009.
  14. ↑ »Wind over Ireland«. Met.ie. Pridobljeno 22. oktobra 2009.
  15. ↑ »Local Government Reform Act 2014« (PDF). Environ.ie. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. junija 2014. Pridobljeno 2. junija 2014.
  16. ↑ »Annual Competitiveness Report 2008, Volume One: Benchmarking Ireland's Performance« (PDF). NCC. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. maja 2011. Pridobljeno 1. julija 2009.
  17. ↑ »ESRI – Irish Economy«. Esri.ie. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. junija 2011. Pridobljeno 30. junija 2011.
  18. ↑ »S.I. No. 164/1970: ROAD TRAFFIC (SIGNS) (AMENDMENT) REGULATIONS, 1970«. Irish Statute Book. 16. julij 1970. Pridobljeno 9. julija 2009.
  19. ↑ »Pupils exempt from the study of the Irish language (per Circular M10/94 – Revision of Rule 46 of the "Rules and Programme for Secondary Schools" in relation to exemption from Irish)«. Department of Education and Skills. Pridobljeno 27. oktobra 2010.
  20. ↑ Meinardus 2002, str. 130.
  21. ↑ »Early Tudor Ireland: 1485 to 1547«. AskAboutIreland.ie. Pridobljeno 19. oktobra 2009.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Gilland, Karin (2001). Ireland: Neutrality and the International Use of Force. Routledge. ISBN 0-415-21804-7.
  • Greenwood, Margaret (2003). Rough guide to Ireland. Rough Guides. ISBN 1-84353-059-7.
  • Mangan, James Clarence (2007). James Clarence Mangan – His Selected Poems. Read Books. ISBN 1-4086-2700-0.
  • Meinardus, Otto Friedrich August (2002). Two thousand years of Coptic Christianity. American Univ in Cairo Press. ISBN 977-424-757-4.
  • Moody, Theodore William (2005). A New History of Ireland: Prehistoric and early Ireland. Oxford University Press. ISBN 0-19-821737-4.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Vlada
Splošno


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Irska&oldid=6314492«