Romanski jeziki
| Romanski jeziki | |
|---|---|
| Geografska porazdelitev | Izvorno v Južni Evropi in delih Severne Afrike. |
| Lingvistična klasifikacija | indoevropski
|
| Prajezik | vulgarna latinščina |
| Podrazdelitve | |
| ISO 639-2 / 5 | roa |
| Linguasphere | 51- (phylozone) |
| Glottolog | roma1334 |
 Uradni jezik
So-uradni ali soobstajajoči z drugimi jeziki
Kulturni ali sekundarni jezik | |
 Evropski romanski jeziki | |
Romanski jeziki so skupina jezikov v okviru indoevropske jezikovne družine.
Razvoj
[uredi | uredi kodo]Razvili so se iz protoindoevropskega jezika oz. indoevropskega prajezika, ki je skupni prednik vseh indoevropskih jezikov. Obstajal je v času med 4500 pr. n. št. in 2500 pr. n. št.
Protoitalski jezik
[uredi | uredi kodo]Protoitalski jezik, ki je nastal iz indoevropskega prajezika, je obstajal v času med 2500 pr. n. št. (čas, ko preneha obstajati indoevropski prajezik) in 1000 pr. n. št. (čas, ko se v Laciju pojavijo latinsko-faliskijski jeziki, tj. ena od jezikovnih vej, ki so nastale iz protoitalskega jezika).
Latinsko-faliskijski jeziki
[uredi | uredi kodo]Okoli 1000 pr. n. št. so v pokrajini Lacij v današnji Italiji obstajali latinsko-faliskijski jeziki, iz katerih se je do 6. stoletja pr. n. št. razvila latinščina, ki je prednik vseh danes obstoječih romanskih jezikov, ki so edina preživela veja italskih jezikov. [1]
Latinščina
[uredi | uredi kodo]Latinščina se deli na formalno oz. klasično latinščino in vulgarno oz. ljudsko latinščino.
Romanski jeziki so se razvili iz vulgarne oz. ljudske latinščine, ki je izraz za neformalne pogovorne dialekte latinskega jezika, ki so jih govorili prebivalci Rimskega imperija in so se razvijali vzporedno s klasično latinščino. Nekateri vulgarno latinščino imenujejo tudi »protoromanski jezik«, kar pa ni isto, saj se izraz vulgarna latinščina uporablja tudi za latinske dialekte, ki so obstajali potem, ko so se nekateri manj znani dialekti romanskih jezikov (npr. sardinščina) že ločili od vulgarne latinščine in so bili posebni jeziki. Proto jezik je namreč jezik, ki je skupen vsem jezikom, ki so nastali iz njega, kar pa v primeru vulgarne latinščine ne velja povsem.[2][3] Dialekti vulgarne latinščine so se razvijali različno v različnih delih Rimskega imperija in dežel, kjer so se po razpadu Rimskega imperija le-ti ohranili, tako da od 8. stoletja dalje ne govorimo več o dialektih vulgarne latinščine, ampak o različnih romanskih jezikih. [4]
Razvoj v današnje romanske jezike
[uredi | uredi kodo]Najprej se je še v času obstoja vulgarne latinščine od kontinentalnih romanskih jezikov odcepila sardinščina . Nato so se kontinentalni romanski jeziki razdelili v dve veji - italo zahodno romanske in vzhodno romanske. Italo zahodno romanski jeziki so se nato razdelili v dve veji - proto italijanščino, iz katere se kasneje razvije italijanščina, in zahodno romanske jezike, kamor spada večina romanskih jezikov zahodne Evrope. Zahodnoromanski jeziki so se razdelili na galoromanske (francoščina, akvitanščina, katalonščina in retoromanščina) in iberoromanske jezike (španščina, portugalščina).
Vzhodno romanski jeziki so se tekom razvoja razdelili na balkansko romanski jezik, iz katerega se kasneje razvijeta romunščina in aromunščina, ter dalmatinščina, ki je do danes že izumrla.[navedi vir]
Seznam romanskih jezikov
[uredi | uredi kodo]Kontinentalni romanski jeziki:
- Italo zahodno romanski:
- anžujščina
- aragonščina
- arpitanščina
- asturijščina
- beneščina
- berišonščina
- burgundščina
- istriotščina
- italijanščina
- ekstremadurščina
- emilijanščina
- falščina
- francoščina
- furlanščina
- galeščina
- galicijščina
- katalonščina
- komtejščina
- korziščina, galurščina in sasarščina
- ladino
- ladinščina
- leonščina
- ligurščina in monaščina
- lombardščina
- lotarinščina
- mirandeščina
- napolitanščina
- normanščina
- okcitanščina
- piemontščina
- pikardščina
- poatevinščina
- poatevinsko-sentonški jezik
- portugalščina
- retoromanščina
- romanjolščina
- sentonščina
- sicilijanščina
- šampanjščina
- španščina
- valonščina
- talijanščina
- Vzhodno romanski:
Sardinski dialekt:
Romanski jeziki glede na število govorcev
[uredi | uredi kodo]Največ govorcev med romanskimi jeziki ima španščina (47 % vseh govorcev romanskih jezikov), sledi portugalščina s 26 %, francoščina z 11 %, italijanščina z 9 %, romunščina s 4 % in katalonščina z 1 %.[navedi vir]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2015. Pridobljeno 14. aprila 2016.
- ↑ Posner, Rebecca (1996). The Romance Languages. Cambridge, New York: Cambridge University Press. p. 98.
- ↑ (French) Robert A. Hall, Jr. : Proto-Romance Phonology (review by Michael Herslund). Revue Romane, Bind 13 (1978) 1.
- ↑ Mann, Horace, The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. I: The Popes Under the Lombard Rule, Part 2, 657–795 (1903), pg. 158
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
