Pojdi na vsebino

Slovanska mitologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Slovansko poganstvo)
Skulptura Svetovida

Slovánska relígija (stároslovánska ~) je skupina verovanj, mitov in šeg v času pred pokristjanjevanjem, kakor tudi kasneje v času dvoverja, tj. vzporednega obstajanja krščanstva in staroverstva. Slovanska mitologija spada v skupino politeističnih verovanj oziroma mnogoboštva. Izvori slovanskih verovanj so še starejši, saj lahko podobnosti vidimo tudi z vedsko mitologijo in ostalo evropsko mitologijo. Pod nazivom slovanska mitologija razumemo verovanja vseh Slovanov, četudi se med seboj ne skladajo v enoten model. Enoten sistem verovanj verjetno ni nikoli obstajal, kljub temu pa lahko vidimo mnoge podobnosti in skupne prvine. Pri vseh Slovanih lahko dobimo sledi o trojici bogov: Perunu, Velesu in Mokoši, zato ju nekateri opredeljujejo tudi kot praslovanska trojica bogov.[1]

Viri za slovansko mitologijo

[uredi | uredi kodo]

Ohranilo se je zelo malo virov iz časa, ko je bila slovanska mitologija uradna vera. Zaradi pomanjkanja virov ne moremo v polnosti rekonstruirati nekdanje slovanske mitologije. Vire o slovanski mitologiji dobimo v starih kronikah in so pogosto samo fragmenti, ki omenjajo nekatere slovanske bogove. Današnja rekonstrukcija verskih predstav se opira predvsem na folkloro in etnologijo, jezikoslovje (etnolingvistiko)[2], arheologijo in ostale sorodne discipline.

Vrhovni bog

[uredi | uredi kodo]

V različnih predelih slovanskega sveta so na prvo mesto postavljali različne bogove. Na vzhodu je bil najvišji bog slovanskega panteona Svarog, na zahodu so zelo častili Svetovida in Triglava. Nekateri imajo najvišja božanstva le za lokalne različice Peruna, vendar v funkcijah teh božanstev obstajajo prevelike razlike za takšno sklepanje. Osnovna poteza slovanskega verovanja, ki jo najdemo tako rekoč v celotnem slovanskem svetu je protistavni boj med pomladnim bogom strele Perunom in jesenskim bogom čred in podzemlja Velesom.

Miti

[uredi | uredi kodo]

Miti so pripovedi o najbolj oddaljeni preteklosti in pojasnjujejo stvarjenja sveta, bogov, ljudi in živali. Število mitov je relativno majhno in v primerjavi z žanrom povedk in pesmi ne nastajajo novi.

Kozmogonski mit

[uredi | uredi kodo]

Slovenska primera kozmogonskega mita je zapisal Janez Trdina.[3] Mita sta znana kot "mengeška in šišenska bajka". V prvem mitu božanstvo s pogledom ustvarja svet in nebesna telesa, v šišenski "bajki" pa se božanstvo potopi v morje in z morskega dna prinese talno zemljo. Ta stara bajka ima vzporednice z indijsko mitologijo, kjer je Višnu ustvaril zemljo tako, da se je potopil v morje in jo prinesel z morskega dna.[4]

Oba mita se da primerjati tudi z ostalimi miti v evropski mitologiji, kakor tudi z drugimi semitskimi miti.

Rekonstrukcija vegetacijskega mita

[uredi | uredi kodo]

Vegetacijski mit, ki sta ga rekonstruirala Radoslav Katičić in Vitomir Belaj na podlagi primerjave baltskih in slovanskih ljudskih pesmi, govori o potovanju božanstva Jurija skozi celotno leto in ljudske praznike ob katerih nastopa z različnimi imeni (Jurij, Ivan). Rekonstruirani mit se začne na zimski sončni obrat, Božič, ko se rodi Jurij, deseti sin Peruna, a ga isti dan odnesejo koledniki, Velesovi odposlanci. Mladost preživi v onstranstvu, ker je tukaj zima. Na naš svet se vrne na Jurjevo, ko odklene naravo in prinese pomlad. Na ta dan spozna svojo sestro Maro s katero se poroči na kresni večer, poletni sončni obrat. Ob tem prazniku Jurij nastopa pod imenom Ivan Kupalo oziroma Janez Kresnik. Jurij kasneje Maro prevara, nakar ga Mara ubije in se zato spremeni v grdo Morano. Jurij umre samo navidezno, zadnjič se pojavi na božični večer, naslednji dan pa se ponovno rodi.[5]

Rekonstrukcija glavnega mita

[uredi | uredi kodo]

Glavni mit govori o boju gromovnika Peruna z zemeljskim Velesom, v kateri vedno zmaga Perun. Vzrok njunega spopada je Velesova kraja Perunove žene, sestre ali živine. Mit je rekonstruiran na podlagi primerjalne mitologije in slovanskih povedk, predvsem beloruskega ljudskega izročila. Podoben boj gromovnika s htonskim bogom je poznan tudi v baltski mitologiji, ki je najbližja slovanski, poznan pa je bil tudi že v stareših vedskih časih, saj je zapisan v Rigvedi.[6][7]

Koledar

[uredi | uredi kodo]

S pomočjo primerjalne mitologije in bogate folklore Slovanov razumemo nekdanji pogled na svet in kozmos. Slovanski koledar je bil tesno povezan z agrarnim koledarjem in naravnim potekom leta. Najpomembnejši letni meji, ki sta v obliki ljudskih praznovanj preživeli do danes, sta bila poletni in zimski sončni obrat. Poletni sončni obrat je znan pod splošno slovanskim imenom kupalo. Slovensko je širše praznik poznan kot kresna noč, ki se praznuje na večer 23. rožnika. Zimski sončni obrat je poznan pod različnimi imeni in sicer pri južnih Slovanih pod imenom božič (od osnove bog, torej mali bog), pri mnogih Slovanih koledo, splošno slovanska je tudi beseda kračun (iz osnove kratki oziroma prihod, kar je pomensko podobno latinskemu adventus). Nova vera je praznika pokristjanila in sicer je rojstvo novega sonca - božiča nadomestilo rojstvo Jezusa, najpomembnejši dan kresni večer pa je pokristjanil Janez Krstnik.

Slovanske staroverske izvore imajo tudi pomladna praznovanja, kot je jurjevo na Balkanu, pust in ubijanje Morane pri zahodnih Slovanih.

Kipi in kultna mesta

[uredi | uredi kodo]

Slovanska svetišča so bila pogosto naravni gaji, reke, gore, drevesa, skale in druga kultna mesta. Med najbolj poznana svetišča spada Arkona na otoku Rujnu v Nemčiji (nekdaj je bil prostor poseljen s Slovani). V Arkoni je bilo svetišče Svetovidu, štiriglavemu kipu severnih Slovanov. V Ščečinu na Poljskem je bilo na treh hribih pred mestom svetišče Triglavu. Idoli so bili kamniti ali leseni. Iz virov vemo, da je bil kip Perunu v Kijevu lesen s srebrno glavo in zlatimi brkami. Perunu je bilo posvečeno tudi svetišče v Novgorodu v Rusiji.[8]

V procesu pokristjanjevanja so večino idolov uničili, kultna mesta pa spremenili v krščanske cerkve, zato danes skoraj nimamo ohranjenih nekdanjih podob bogov. Redka izjema je štiriglavi kamniti idol iz reke Zbruč (pritok Dnestra) v zahodni Ukrajini, ki je popularno poimenovan tudi "zbruški Svetovid". Kip je danes shranjen v arheološkem muzeju v Krakovu na Poljskem. Idol so dobili leta 1848. Glede na arheološke raziskave je bil kip prvotno postavljen na svetišču na gori Bohit. Hram je bil sestavljen iz treh svetišč na desnem bregu Zbruča (Bohit, Zvenigorod in Govda). Katerega boga je kip predstavljal ne vemo, vendar pa je očitna podobnost z opisi kipa v Arkoni.[9][10]

Bogovi

[uredi | uredi kodo]

Skupni slovanski "panteon" po zgledu grške ali rimske mitologije verjetno ni nikoli obstajal. Samo nekaj virov nam omenja večje število bogov. V skupino bogov, ki jih omenjajo viri iz časa kneza Vladimirja v Kijevski Rusiji so spadali Perun, Hors, Dajbog (rusko Dažbog), Stribog, Simargl in Mokoš.

Morana, boginja smrti in Živa, boginja življenja
  • Svarog - je staroslovanski prabog Sonca, ognja in kovaštva,
  • Perun ali Strelbog - je bog groma, dežja in plodnosti,
  • Svetovid - (tudi Svautovit) bog ognja in sonca, upodobljen s štirimi glavami, ki gledajo vsaka v svojo smer,
  • Triglav - troglavi bog ki je vladar nebes, zemlje in podzemlja,
  • Belibog in Črnibog,
  • Radegost - bog gostoljubnosti,
  • Stribog - bog vetrov,
  • Dažbog - bog Sonca (sin Svaroga),
  • Veles - je bog živine, pašnikov, plodnosti, poljedelcev, zaščitnik čred in pastirjev,
  • Jarilo - bog pomladi,
  • Živa - boginja življenja (Moranina sestra),
  • Simargl - zaščitnik semen in posevkov,
  • Morana - boginja smrti (Živina sestra),
  • Svarožič ali Kračun - Bog malega sonca,
  • Vesna - boginja pomladi, plodnosti in obilja,
  • Zarja - boginja sonca
  • Maja - boginja narave,
  • Kresnik - bog ognja,
  • Lada - boginja ljubezni, zakona in otrok.

Poleg bogov je panteon vključeval tudi vrsto nižjih božanstev ali demonov.

Demonologija

[uredi | uredi kodo]

Mitološki junaki

[uredi | uredi kodo]
Kralj Matjaž, slika Leopold Layer

Junaki lahko temeljijo na resničnih osebah, vendar so se povedke in pesmi o njih mešale z bajeslovjem.

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Slovanska mitologija v umetnosti

[uredi | uredi kodo]

Slovenska mitologija je prisotna v dramatiki[11], leposlovju[12] in poeziji.

Dramatika

[uredi | uredi kodo]
  • Goljevšček, Alenka: Od A(brama) do Ž(upančiča): vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011
  • Jože Abram: Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom.
  • Elbin Kristan: Ljubislava, 1907
  • Metod Turnšek: Potujoči križ belih menihov, 1936
  • France Remec: Samo, prvi slovenski kralj, 1867. Gledališka igra v treh činih.
  • Josip Jurčič: Tugomer: Tragedija v 5. dejanjih. 1876. V Ljubljani: Narodna tiskarna.

Poezija

[uredi | uredi kodo]
  • Šanda, Janko. Kralj Samo: Epos v desetih spevih. 1949 (2011)

Leposlovje

[uredi | uredi kodo]
  • Finžgar, Fran Saleški: Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov. - Katoliška Bukvarna, 1912
  • Moder, Janko: Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [1. Neznano ljudstvo se budi]. – Mladinska knjiga, 1952
  • Moder, Janko: Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [2. Vladar Samo]. – Mohorjeva družba, 2004
  • Vašte, Ilka: Mejaši : povest iz davnih dni. – Učiteljska tiskarna, 1923
  • Vašte, Ilka: Svet v zatonu. – Slovenski knjižni zavod, 1953
  • Karlovšek, Igor: Ognjeno pleme: Pobeg. – Miš, 2019
  • Korošak, Vinko: Veliko sonce nad Evropo : [na poti od Etrurije do Baltika] – Jutro, 1999
  • Malenšek, Mimi: Črtomir in Bogomila. – Cankarjeva založba, 1959
  • Hudales, Oskar: Med dvema svetovoma. – Pomurska založba, 1962-63
  • Hudales, Oskar: Požar krvi. – Pomurska založba, 1969
  • Jurčič, Josip: Slovenski svetev in učitelj. V: Zbrano delo. – Državna založba Slovenije, 1957
  • Matičič, Ivan: Živi izviri. – Samozaložba, 1937
  • Detela, Lev: Stiska in sijaj slovenskega kneza. – Mohorjeva družba, 1989
  • Gruden, Josip V.: Na vojvodskem prestolu : povest iz slovenske starodavnosti. V: Dom in Svet, letnik 14, št. 1, 1901
  • Ogrinec, Josip: Vojnimir ali poganstvo in krst : povest iz časov pokrščevanja Slovencev. – Katoliška bukvarna, 1913
  • Vuk, Ivan: Zorislava : povest iz davnih dni. – Družba sv. Mohorja, 1913
  • Prelesnik, Matija: Naš stari greh : polabska povest. – Dom in svet, letnik 16, št. 1, 1903
  • Prelesnik, Matija: V smrtni senci : baltiška povest. – Dom in svet, letnik 17, št. 1, 1904
  • Prelesnik, Matija: Vineta : baltiška povest. – Dom in svet, letnik 18, št. 1, 1905
  • Bohinjec, Peter: Svetobor : povest iz konca 11. stoletja. – Katoliška bukvarna, 1917
  • Bevk, France: Umirajoči bog Triglav. – Goriška matica, 1930
  • Lovrenčič, Joža: Cesta in njen vozel : [povest iz XIV. stoletja]. – Jugoslovanska knjigarna, 1931

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ V.V. Toporov: Predzgodovina književnosti pri Slovanih: poskus rekonstrukcije (Uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti). Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.
  2. ↑ H. И. толстой in С. М. Толстая: Славянская этнолингвистика: вопросы теории. Москва 2013
  3. ↑ Trdina Janez (1996): Bajke in povesti o Gorjancih, ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga
  4. ↑ Šmitek Zmago (2000): Od kod je ta svet?: Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Didakta, Radovljica, str. 15.
  5. ↑ Belaj Vitomir (1998): Hod kroz godinu: mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja. Golden marketing, Zagreb
  6. ↑ Toporov Vladimir in Vjačeslav Ivanov (1974): Исследования в области славянскич древностей. Akademija nauk SSSR - Institut slavjanovedenija i balkanistiki, Moskva-Leningrad
  7. ↑ Nikolai Mikhailov (2002): Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Mladika, Trst
  8. ↑ Седов В. В. Древнерусское языческое святилище в Перыни // Краткие сообщения Института истории материальной культуры. Вып. 50. С. 92-103.
  9. ↑ Комар А., Хамайко Н. Збручский идол: памятник эпохи романтизма? // Ruthenica. Київ, 2011. Том X. C. 166-217.
  10. ↑ Русанова И. П., Тимощук Б. А. Збручское святилище (предварительное сообщение) // Советская археология. 1986. № 4. С. 90-99.
  11. ↑ Nejc Petrič: Stara vera v slovenski dramatiki. URL: http://www.staroverci.si/sl/kultura/dramatika/item/28-stara-vera-v-slovenski-dramatiki.html Arhivirano 2015-06-23 na Wayback Machine.
  12. ↑ Nejc Petrič: Rodna vera v slovenskem leposlovju. URL: http://www.staroverci.si/sl/kultura/leposlovje/item/170-rodna-vera-v-slovenskem-leposlovju.html Arhivirano 2015-06-23 na Wayback Machine.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovanska_mitologija&oldid=6323556«