Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu

**Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu**
Unescova svetovna dediščina
Lega	Občina Solun, Grčija
Koordinati	41°N 23°E / 41°N 23°E
Površina	5,33 ha
Vključuje	Bizantinsko kopališče; Cerkev Kristusa Odrešenika; Cerkev preroka Elije; Cerkev sv. Nikolaja Orfanosa, Solun; Cerkev svetega Pantelejmona; Samostan Vlatades; Cerkev Ahejropoeta; Cerkev svete Katarine; Cerkev svetega Demetrija v Solunu; Cerkev svetih Apostolov; Galerijeva vrata in Rotunda v Solunu; Hagija Sofija; Mestno obzidje Soluna; Panagia Halkeon; Samostan Latomu
Kriterij	Kulturni: (i), (ii), (iv)
Referenca	456
Vpis	1988 (12. zasedanje)
	Lega: Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu
	[uredi v Wikipodatkih]

Solun je bil drugo največje mesto v Vzhodnem rimskem cesarstvu poleg Konstantinopla (sodobni Carigrad), imel je pomembno vlogo za krščanstvo v srednjem veku in so ga krasile impresivne stavbe. Zaradi pomena Soluna v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju je v mestu več paleokrščanskih spomenikov, ki so pomembno prispevali k razvoju bizantinske umetnosti in arhitekture po vsem Bizantinskem cesarstvu in Srbiji. Razvoj cesarske bizantinske arhitekture in blaginja Soluna gresta z roko v roki, zlasti v prvih letih cesarstva, ko je mesto še naprej cvetelo. Kljub zavzetju Soluna s strani Osmanskega cesarstva leta 1430, krščanski spomeniki niso bili uničeni in popotniki, kot sta Paul Lucas in Abdulmedžid I., dokumentirajo bogastvo mesta s krščanskimi spomeniki v času osmanskega nadzora nad mestom.

Leta 1988 je bilo petnajst spomenikov v Solunu uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine pod imenom Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu:^[2]^[3]