Pojdi na vsebino

Zveza komunistov Jugoslavije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani ZKJ)
Zveza komunistov Jugoslavije
Ustanovljenanovember 1952
PredhodnikKomunistična partija Jugoslavije (preimenovanje)
SedežBeograd
ČasopisBorba
Ideologijakomunizem
titoizem
Marksizem-leninizem
Politična pozicijaskrajna levica
Barva     rdeča

Zveza komunistov Jugoslavije (kratica ZKJ; srbohrvaško Savez komunista Jugoslavije - SKJ/Савез комуниста Југославије - CKJ; makedonsko Сојуз на комунистите на Југославија - СКЈ) je bila družbenopolitična organizacija, ki je nastala novembra 1952 s preimenovanjem dotedanje Komunistične partije Jugoslavije, ki je nastala leta 1919.

Med drugo svetovno vojno je prevzela vodilno politično vlogo. Že takrat so nastale razlike med KPJ in sovjetsko KP; prelom se je zgodil z Informbirojevo odločitvijo leta 1948. Z razpadom Socialistična federativna republika Jugoslavija je propadla tudi KPJ.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

1919 - 1922

[uredi | uredi kodo]

Pod imenom Socialistična delavska partija (komunistov) je nastala v Beogradu 20.-23.aprila 1919. Na ustanovnem kongresu so sodelovali komunistično usmerjeni delegati Socialdemokratske stranke Hrvaške, Socialdemokratske stranke Slavonije, Socialdemokratske stranke Dalmacije, Socialdemokratske stranke Bosne in Hercegovine in Socialdemokratske stranke Vojvodine. Delegati iz Slovenije se kongresa niso udeležili. Eden redkih slovenskih komunistov Lovro Klemenčič je deloval še v Srbiji. V program so zapisali, da si bodo prizadevali za izvedbo boljševistične revolucije in uvedbo diktature komunistov kot predstavnikov delavstva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Za prvega generalnega sekretarja KPJ sta bila izvoljena Sima Marković in Filip Filipović. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. V vodstvu stranke je prišlo do prvega razkola. Živko Topalović in Dragiša Lapčević sta s privrženci zagovarjala boj KPJ za oblast prek volitev. Sima Marković, Filip Filipović, Pavel Pavlović in Jakov Laštrić so vodili skupino, ki je zahtevala oborožen boj za oblast. Ob podpori Moskve je zmagala leninistična struja. Ta je po zmagi izključila iz KPJ 114 komunistov (tako imenovanih centralistov), skupaj z Živkom Topalovićem in Dragišo Lapčevićem. Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in pozivov članov KPJ k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament, avgusta 1921 sprejel Zakon o zaščiti države. Z zakonom so prepovedali delovanje KPJ. Do leta 1941 je KPJ delovala v ilegali. Povod za sprejetje zakona sta bila atentata članov KPJ na regenta Aleksandra in ministra za notranje zadeve. Sledile so aretacije, številni funkcionarji KPJ so bili obsojeni na zaporno kazen. Zaradi preganjanja KPJ je vodstvo stranke leta 1921 z Simo Markovićem emigriralo na Dunaj.

Istega leta je znova prišlo do razkola v KPJ, vnovič zaradi vprašanja o pravilni usmeritvi stranke, glede atentatov in oboroženega boja. Zaradi kritike vodstva je stranka izključila iz svojih vrst dva vodilna funkcionarja (Slavko Kaurič in Lovro Klemenčič). KPJ sta vodila Marković in Filipović, v centralni komite so vključili še komuniste, kot so bili Moše Pijade, Kosta Novaković in Triša Kaclerović. Zaradi nasprotovanja oboroženemu prevratu, atentatom in podpore terorju v Sovjetski zvezi so številni komunisti zapustili KPJ in se pridružili socialdemokratom ali socialistom, ki so se zavzemali za načela demokratičnega boja delavcev.

1922 - 1928

[uredi | uredi kodo]

Leta 1922 je bil na Dunaju kongres KPJ. Kominterna pod Leninovim vodstvom je vodstvo stranke obtožilo za neuspeh pri izvedbi oboroženega prevzema oblasti v Jugoslaviji, zato je odstavila Markovića in Filipovića. Lenin je za novega sekretarja KPJ določil Mihaila Todorovića. Leta 1923 je Kominterna za novega sekretarja KPJ določila Trišo Kaclerovića, dve leti kasneje leta 1925 pa so mesto generalnega sekretarja KPJ znova zaupali Simi Markoviću. Med vodilnimi Slovensci v KPJ sta bila v tem obdobju tudi brata Jakob in Marcel Žorga.

Okoli 900 jugoslovanskih komunistov, vključno z vodstvom KPJ se je leta 1926 preselilo v Stalinovo Sovjetsko zvezo. Med vodilnimi slovenskimi komunisti v Moskvi je bil takrat Dragotin Gustinčič. Leta 1928 je znova prišlo do razkola v KPJ. Mladi komunistični funkcionarji, kot so Djuro Djaković, Blagoje Parović, Josip Broz in Edvard Kardelj, ki so ostali v Jugoslaviji so očitali vodstvu KPJ, da odstopa od načel Leninove in Stalinove politike. Djuro Djaković in Josip Broz sta maja 1928 poslala Kominterni in Stalinu znano pismo s sklepi 8. mestne konference komunistov v Zagrebu. V pismu sta obtožila vrh KPJ v Moskvi, da odstopa od Leninove in Stalinove politike, da je nesposoben, odgovoren za neenotnost KPJ in ju prosila za posredovanje. Na presenečenje Centralnega komiteja KPJ v Moskvi je Stalin ugodil Djakoviću in Brozu ter razrešil Simo Markovića. Za generalnega sekretarja je bil na IV. kongresu Komunistične partije Jugoslavije v Dresdenu izvoljen Jovan Mališić, ki je v jugoslaviji deloval pod ilegalnim imenom Milan Martinović, šef CK KPJ je bil od novembra 1928 do avgusta 1930, v obdobju oboroženega odpora komunistov šestojanuarski diktaturi kraljevine Jugoslavije, za njegovega pomočnika in organizacijskega sekretarja pa je bil imenovan Djuro Djaković.

1929 - 1938

[uredi | uredi kodo]

Leta 1929 se je kraljevina SHS preimenovala v Jugoslavijo, zaradi spopadov med Hrvati in Srbi, pa je jugoslovanski kralj začasno razpustil parlament in uvedel diktaturo. Nezadovoljstvo državljanov je poizkušala izkoristiti KPJ. Vodstvo stranke je po nalogu Stalina, s skupino komunistov takoj odpotovalo v Jugoslavijo, s ciljem izvesti oborožen državni udar, s katerim bi komunisti prevzeli oblast in izvedli revolucijo. Jugoslovanska policija je v oboroženih spopadih s komunisti ubila nekatere visoke komunistične funkcionarje, 82 pa jih aretirala. Leta 1931 je kralj Aleksander ukinil diktaturo in znova uvedel parlamentarno demokracijo. KPJ je ostala prepovedana stranka. S posebnim odlokom Stalina in Kominterne je bil za novega generalnega sekretarja KPJ na mesto ubitega Djakovića imenovan Antun Mavrak. Zaradi medsebojnih obtožb jugoslovanskih komunistov je Stalin leta 1932 odstavil Mavraka in za novega generalnega sekretarja KPJ imenoval Milana Gorkića, ki je deloval pod ilegalnim imenom Josip Čižinski.

Leta 1934 so se znotraj KPJ dogovorili o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Na skrivnem kongresu KPJ leta 1935 v Splitu so komunisti za glavnega sovražnika opredelili fašistično Italijo, nacistično Nemčijo ter zahodne demokratične države Združeno kraljestvo, Francijo in Združene države Amerike. Zavezali so se prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in njenemu voditelju Stalinu. Vendar pa je na kongresu v Splitu znova prišlo do razkola v stranki, do spora med dvema skupinama, ki sta želeli prevzeti vodstvo KPJ. V skupini, ki jo je vodil Gorkič so bili Sima Marković, Filip Filipović, Štefan Cvijić, Kamilo Horvatin, Kosta Novaković, Stjepan Grzetić in ostali. V drugi, manjši skupini, ki jo je vodil Josip Broz so bili Moša Pijade, Petko Miletić, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Ivan Milutinović, Rodoljub Čolaković in drugi. Zaradi obtožb je Kominterna julija 1937 generalnega sekretarja KPJ Gorkiča poklicala na zagovor v Moksvo. NKVD ga je obtožila vohunstva in ga usmrtila. Stalin je dal likvidirati številne vodilne jugoslovanske komuniste, zlasti iz Gorkićeve skupine. Od 900 jugoslovanskih komunistov je preživelo le 12. Ubita sta bila tudi Filip Filipović in Sima Marković. Med redkimi preživelimi je bil tudi slovenski komunist, član(?) Kominterne Dragotin Gustinčič. Kominterna je leta 1938 za novega generalnega sekretarja imenovala Josipa Broza Tita.

Prihod Josipa Broza Tita na vrh KPJ

[uredi | uredi kodo]

Tito se je vrnil v Jugoslavijo in sestavil novo začasno vodstvo, ki je na 5. državni konferenci KPJ 1940 v Zagrebu konstituiralo Centralni komite (22 članov in 16 kandidatov), v katerem je bilo 5 Slovencev (vsi so ta status obdržali tudi po vojni: E. Kardelj, F. Leskošek, Boris Kidrič, Miha Marinko in Vida Tomšič) in njegov politbiro. V njem so bili poleg Tita še Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ranković, Ivan Milutinović, Rade Končar in Franc Leskošek. Takrat je bila KPJ še vedno v ilegali in med najmanjšimi političnimi strankami v Jugoslaviji, saj je štela le 7000 članov.

Nov zagon je KPJ dobila med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Maja in junija 1941 KP Slovenije v svojem ilegalnem glasilu Slovenski poročevalec okupacijo označi kot katastrofo za jugoslovanske narode in kritizira Hitlerjev režim ter njegove podpornike v Sloveniji. [1][2][3] 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ oz. njegov politbiro v Beogradu tudi formalno sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju in predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala Edvard Kardelj in Franc Leskošek. Edvard Kardelj se je med NOB uveljavil kot ključna slovenska osebnost v KPJ in jugoslovanski politiki (in obenem kot ena najpomembnejših jugoslovanskih), ki jo je imel vse do svoje smrti.

Zgodovina od 1945 do 1991

[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni je bila KPJ formalno sestavljena iz, oz. razdeljena na Komunistično partijo Slovenije, Komunistično partijo Hrvaške (obe formalno ustanovljeni že pred 2. svetovno vojno), Komunistično partijo Makedonije (ustanovljena 1943), Komunistično partijo Srbije (1945), Komunistično partijo Bosne in Hercegovine (1948) in Komunistično partijo Črne Gore (1949), ki so bile ustanovljene po federalnih enotah oz. republikah, čeprav je KPJ/ZKJ še dolgo časa ostala centralizirana in centralno upravljana. Komunisti so prevzeli oblast, uvedli diktaturo in dejansko onemogočili delovanje vseh drugih političnih strank po boljševiškem vzorcu. Neposredno po vojni je bil njen predstavnik pri VKP(b) v Moskvi Boris Ziherl, leta 1946 pa je bil iz Slovenije pritegnjen v najožje jugoslovansko državno-partijsko vodstvo Boris Kidrič. Leta 1947 je bila KPJ med pobudniki ustanovitve Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij, ki naj bi nadomestil med vojno razpuščeno Kominterno in tudi sedež Informbiroja je bil sprva temu primerno v Beogradu. Po sporu s Sovjetsko zvezo, ki je javno izbruhnil leta 1948 (iz vodstva so bili takrat odstranjeni Hrvat Andrija Hebrang, ki je bil sicer kot voditelj KPH zamenjan 1944, iz ožjega vodstva pa je izpadel že 1946), ki je bil kot najnevarnejši Titov konkurent ubit ter dva vplivna Srba, finančni minister Sreten Žujović in Blagoje Nešković, voditelj LR Srbije, ki je bil še nekaj mesecev pred odstavitvijo izvoljen v politbiro), se je po začetnem zaostrovanju politike v smislu dokazovanja "pravovernosti" postopoma preusmerila k iskanju izvirnih načinov "graditve socializma", to je "delavskega samoupravljanja". Stranka (dotlej tudi uradno "partija") se je leta 1952 na svojem 6. kongresu v Zagrebu preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, namesto vodilnega organa, politbiroja, pa je bil 1952 uveden izvršni komite CK in še ožje telo, sekretariat CK s 6 člani; v njem so bili poleg Tita še E. Kardelj, A. Ranković, M. Đilas, B. Kidrič in general Ivan Gošnjak, po smrti Kidriča 1953 in odstavitvi Đilasa pa tudi Svetozar Vukmanović. V vodstvu sta poleg njih ostala dva "zgodovinska" voditelja, Moša Pijade in Franc Leskošek, pa tudi njun "vrstnik", sindikalist Đuro Salaj. V začetku 1954 so na 4. plenumu CK zaradi preveč "svobodnjaških" oz. "socialdemokratsko-anarhističnih" stališč odstranili enega ključnih voditeljev ZKJ, Črnogorca Milovana Đilasa. Voditelji republiških "partij" (do 1953 obenem tudi republiških vlad, po tem letu pa skupščin) so bili praviloma tudi člani IK CK ZKJ in sicer v Srbiji Petar Stambolić (za njim-1957 Jovan Veselinov), na Hrvaškem Vladimir Bakarić, v BiH Đuro Pucar-Stari, Sloveniji Miha Marinko, v Makedoniji Lazar Koliševski in v Črni Gori Blažo Jovanović. Ta vodilna garnitura je vladala približno do sredine 60. let, ko se je začelo postopno institucionalno ločevanje vodstvenih (izvršilnih) "partijskih" od državnih funkcij. To obdobje so poleg Tita aktivno-politično preživeli le Kardelj, Bakarić, Stambolić in Koliševski; ti so bili namreč 1974 vključeni Predsedstvo Jugoslavije, ki je imelo po novem le 9 članov.

Po normalizaciji odnosov z "vzhodnim" blokom socialističnih držav, ki se je zapečatila z Moskovsko deklaracijo (1956), je ZKJ sodelovala tudi na posvetovanju komunističnih in delavskih partij v Moskvi leta 1957, nato pa na 7. kongresu (1958) v Ljubljani sprejela nov, za tiste čase napreden program, ki so ga kot "revizionističnega" napadli v drugih socialističnih državah na čelu s Sovjetsko zvezo oz. KPSZ. Leta 1964 so bili poleg Tita (ki je /takrat ali1966?/ postal predsednik ZKJ) za sekretarje izvoljeni Ranković (takrat tudi podpredsednik republike), Kardelj (takrat predsednik zvezne skupščine) in na novo še Veljko Vlahović. Po padcu drugega človeka režima, Aleksandra Rankovića (ki je bil poleg nadzora nad tajnimi službami zadolžen tudi za organizacijske zadeve partije) na Brionskem plenumu leta 1966, se je začela institucionalna reforma ZKJ, začenši z ustanovitvijo 35-članskega predsedstva CK (od Slovencev so prišli vanj poleg Kardelja in Marinka še Boris Kraigher, ki je umrl že čez dobra 2 meseca, Ivan Maček in Lidija Šentjurc) in reorganiziranega IK, katerega sekretar je v letih 1966-69 postal Mijalko Todorović) in večjo avtonomijo republiških "partij", ki so imele 1968/69 kongrese prvič pred jugoslovanskim in sicer začenši s slovenskim decembra 1968. Na 9. kongresu ZKJ leta 1969, ko se je uveljavilo tudi načelo nacionalne paritete v sestavi osrednjih organov ZK, sta bila namesto CK (ponovno je bil uveden 1974), ustanovljena 52-člansko Predsedstvo ZKJ in Konferenca ZKJ s stalnimi in nestalnimi člani, ki naj bi zasedala večkrat med kongresi. V letih 1971/72 je bila spet izvedena "čistka" zaradi "nacionalističnih" in/ali "liberalističnih" tendenc, zlasti med vodstvi Hrvaške (Mika Tripalo, Savka Dabčević-Kučar), Srbije (Marko Nikezić, Latinka Perović, Koča Popović), Makedonije (Krste Crvenkovski) in Slovenije (Stane Kavčič). V tem času je prevzel glavno izvršilno funkcijo sekretarja IK predsedstva (oz. kasneje /IK/ CK) ZKJ Slovenec Stane Dolanc (1972-79). Leta 1974 so na 10. kongresu proglasili Tita za predsednika ZKJ brez omejitve mandata. Po letu 1978 se je uveljavilo načelo enoletne rotacije na vrhu predsesdstva CK, ki je delovalo kot kolektivno, paritetno sestavljeno vodstvo ZKJ. Edini Slovenec, ki je kot predsednik predsedstva CK - eno leto - formalno vodil ZKJ, je bil Mitja Ribičič (1982/83), v tej funkciji takrat tudi 9. (dodatni) član Predsedstva SFRJ.

Vzporedno z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije je začenši s 14. izrednim kongresom ZKJ marca 1990, s katerega sta zaradi preglasovanja večine delegatov pod taktirko srbskega voditelja Slobodana Miloševića, odšla delegacija ZK Slovenije, ki jo je vodil že decembra 1989 izvoljeni predsednik ZKS-SDP Ciril Ribičič, skupaj z njo pa še ZK Hrvaške pod vodstvom novoizvoljenega predsednika Ivice Račana, kmalu nato razpadla tudi Zveza komunistov Jugoslavije kot politična organizacija, nasledile pa so jo različne, iz nje izšle stranke po nekdanjih republikah, ki so takrat začele z osamosvajanjem.

Organizacija

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »1941: Slovenski mediji med prvim letom okupacije«. Renton. 8. januar 2019. Pridobljeno 23. marca 2019.
  2. ↑ »Slovenski poročevalec«. Wikipedija, prosta enciklopedija. 1. april 2016.
  3. ↑ »Izšla je prva številka glasila Osvobodilne fronte – Slovenski poročevalec | Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru«. www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si. Pridobljeno 23. marca 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zveza_komunistov_Jugoslavije&oldid=6130272«