Bab Agnau
| Bab Agnau | |
|---|---|
باب اكناو (arabsko) ⵜⴰⵡⵓⵔⵜ ⴰⴳⵏⴰⵡ (berbersko) | |
 | |
 | |
| Druga imena | Bab al Kohl, Bab al Qasr |
| Splošni podatki | |
| Tip | mestna vrata |
| Arhitekturni slog | almohaška maroška arhitektura |
| Lokacija | Rue Moulay Ismail, Marakeš |
| Koordinati | 31°37′3.4″N 7°59′26.4″W / 31.617611°N 7.990667°W |
| Dokončano | 1188–1190 |
| Tehnični podatki | |
| Material | peščenjak, opeka |
Bab Agnau (arabsko باب اكناو, berbersko ⵜⴰⵡⵓⵔⵜ ⴰⴳⵏⴰⵡ)[1] so ena od najbolj znanih mestnih vrat Marakeša, Maroko. Njihovo gradnjo se pripisuje almohadskemu kalifu Abu Jusufu Jakubu al-Mansurju.[2] Dokončana so bila okoli leta 1188.[3] ali 1190.[4]
Vrata so bila glavni javni vhod v kraljevo kasbo (citadelo) v južnem delu marakeške medine.[5] V kasbi, ki jo je zgradil Jakub al-Mansur, so mošeja el-Mansur (ali mošeja Kasba), Saadske grobnice, palača el-Badi in glavna kraljeva palača (Dar al-Mahzen).[2]
Etimologija[uredi | uredi kodo]
Beseda bab (arabsko باب) v arabščini pomeni vhod ali vrata. Beseda agnau naj bi bila berberskega izvora in imela več zgodovinskih pomenov, vključno z nemimi osebami in kasneje s črnci (Gnava). Natančna konotacija, ki jo je imela v zvezi z vrati, še vedno ni jasna.[6] Ime bi se dobesedno lahko prevedlo tudi kot "ovca brez rogov".[5][7] Morebitno povezavo z Gnavo bi lahko razložili z dejstvom, da so vrata v južnem delu mesta in so delno obrnjena proti jugu, torej stran od berberske Severne Afrike proti črni podsaharski Afriki.[5]
Vrata so imenovali tudi Bab al-Qasr (Vrata palače) in Bab al-Kuhl (Vrata kajala).[8]
Opis[uredi | uredi kodo]
_(14779894734).jpg)
Vrata se nahajajo tik znotraj obzidja glavne mestne medine na severozahodnem vogalu kasbe. Njihova funkcija je bila predvsem dekorativna, saj so že znotraj mestnega obzidja.[2][9] Vrata sta kljub temu prvotno obdajala dva bastijona, okronana z merloni, prehod v notranjost pa je bil prelomljen, se pravi da se je pred izhodom obrnil za 90 stopinj.[10] Nad vrati je terasa, do katere vodi notranje stopnišče.[2] Zasnova vrat je podobna zasnovam drugih mestnih vrat, na primer Bab er-Rouah v Rabatu.[3] Bočnih stolpov in pokrite veže ni več, obok vrat pa je delno zapolnjen z manjšim in preprostejšim opečnim lokom. Zmanjšanje oboka je najverjetneje iz časa alauitskega sultana Sidija Mohameda ibn Abdalaha, ki je izvedel številna dela na območju kasbe.[11] Sedanje majhno odprto dvorišče za vrati je bilo zgrajeno kasneje.[12]
Vrata so ohranila svojo bogato kamnito izklesano okrasje iz obdobja Almohadov, ki je spet primerljivo z vrati Bab er-Rouah in Bab Oudaia v Rabatu.[2] Fasada je zgrajena iz peščenjaka, verjetno iz kamnolomov na območju Gueliza blizu Marakeša.[13][14]
Kamnite dele je načel čas, predvsem nekaj zgornjega okrasja.[15] Razpadanje se pripisuje predvsem prisotnosti topnih soli v malti, zlasti kloridov in sulfatov. Na stanje vpliva tudi onesnaženost zraka.[13]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Bab Agnaw«. Archnet. Pridobljeno 16. junija 2020.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Deverdun, Gaston (1959). Marrakech: Des origines à 1912. Rabat: Éditions Techniques Nord-Africaines.
- ↑ 3,0 3,1 Bennison, Amira K. (2016). The Almoravid and Almohad Empires. Edinburgh University Press. str. 324.
- ↑ Salmon, Xavier (2018). Maroc Almoravide et Almohade: Architecture et décors au temps des conquérants, 1055-1269. Paris: LienArt.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Rogerson, Barnaby (2001). Marrakesh, Fez, Rabat. CT, USA: The Globe Pequot Press. str. 107.
- ↑ Deverdun 1959, str. 230.
- ↑ Humphrys, Darren (2010). Frommer's Morocco. NJ, USA: Wiley Publisher, Inc. str. 126.
- ↑ Deverdun 1959, str. 229-230.
- ↑ DK Eyewitness Travel Guide: Morocco. London: Dorling Kindersley. 2002. str. 239.
- ↑ Deverdun 1959, str. 230-231.
- ↑ Deverdun 1959, str. 480.
- ↑ Deverdun 1959, str. 217.
- ↑ 13,0 13,1 Lazzarini, Lorenzo (Julij–september 2007). »Insight into the conservation problems of the stone building "Bab Agnaou", a XII cent. monumental gate in Marrakech (Morocco)«. Journal of Cultural Heritage. 8 (3): Pages 315–322. doi:10.1016/j.culher.2007.02.002.
- ↑ Şalmon 2018, str. 260.
- ↑ Deverdun 1959, str. 231.