Gavge pri Kostelu
Kostelske vislice (tudi gavge) so primerek vislic, ki so nekoč pripadale sodni oblasti gradu Kostel.
Grad Kostel, zgrajen med 1247 in 1325,[1] je imel že od nekdaj lastno sodišče[2] in s tem pravico do smrtnih razsodb, znano kot »pravica meča«, ius gladii. Krvnosodno pravico so uresničevali z uporabo vislic, kar v dogodku iz 17. stoletja, ko so se kostelski podložniki uprli, opisuje tudi Valvasor. Ko je bil eden izmed upornikov obsojen na smrt in je že stal na morišču, mu je nekdo v množici z nožem narezal vrv, s katero je imel zvezane roke, zaradi česar je lahko pobegnil in ubežal kazni.[3]
Iz tistega časa ne obstaja nobena slikovna upodobitev vislic, edini slikovni vir v zvezi z gradom je Valvasorjeva veduta iz 17. stoletja. Današnje gavge so lesena rekonstrukcija, ki jo je postavilo Turistično-športno društvo Kostel, prvič leta 2000 in ponovno 2021. Nahajajo se na istem mestu kot nekoč – na levi strani gozdne poti, ki vodi do gradu. Stojijo na podstavku, ki meri 1,6 metra v dolžino in 0,85 metra v širino. Drog dosega višino 2,6 metra, nanj pa je pravokotno pritrjen tram dolžine 1,3 metra. Ljudje so gavge vnašali v pregovore, za Kostel velja kot najbolj primeren: »Pa so gavge zaškripale i vrag ga je sabo zeu.«[4]
Ozadje[uredi | uredi kodo]
Vislice so vedno stale na vidnem mestu, na primer na križpotjih, z namenom odvračalnega učinka.[5] Poleg tega naj bi razpotje zmedlo duše umrlih, saj so se grajski gospodi bali, da bi zatavale na grad.[6] Bile so strateško postavljene na sodnih mejah, saj so predstavljale politično in sodno oblast nad zemljiščem.[7] Locirane so bile izven mesta, ker je obešanje veljalo za nečastno kazen in zaradi smradu ob razkroju trupel.[8] Obešali so le pripadnike nižjih slojev, vzrok slednjega je ideja iz časa rimskega imperija, da je ta kazen neprimerna za civilizirano državo.[9] Verjeli so, da je bila nevšečnost obešanja v tem, da duša ni imela pravega izhoda navzgor, marveč je izstopila spodaj v pekel.[6] Ta smrtna kazen je za družino pomenila največjo sramoto, saj so truplo pustili viseti in ga nastavili za hrano krokarjem ali so ga razrezali prodajalci magičnih delov človeškega telesa.[10] Ker so delinkventu odrekli pokop, njegova duša ni doživela miru, zaradi česar je obešanje veljalo za hujšo kazen kot obglavljenje.[11]
Obešanje je kot oblika eksekucije omenjeno v številnih pravnih virih za slovensko ozemlje. Privilegija za Kranjsko in Koroško (1338) sta kazen obešanja predvidevala za tatvino.[12] Po ljubljanskem malefičnem redu (1514) so zaradi večjih tatvin z obešanjem kaznovali le moške.[13]Constitutio Criminalis Theresiana (1768) je obešanje predpisovala za tatvino predmeta, vrednega nad 25 florintov, ali če je bil tat kaznovan več kot dvakrat zaradi manjših tatvin.[14] Pogosto so nad glavo obsojenca obešali tudi predmete, ki so simbolizirali ukradeno premoženje, da bi poudarili naravo zločina.[15] Obči zakonik o hudodelstvih in njihovem kaznovanju (1787) je omejeval smrtno kazen le na naglo sodišče, način njene izvedbe pa poenotil z obešanjem, ki je tedaj veljalo skoraj izključno za moške. Zakon o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih (1803) je zopet uvedel smrtno kazen za večje število deliktov, kot edino obliko usmrtitve je dopuščal obešanje, ki je tedaj veljalo za moške in za ženske.[16]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Žagar-Jagrov, Jože (1983). Kostel: ljudje in zemlja ob Kolpi. Kočevje: Kulturna skupnost občine. str. 43. COBISS 286494.
- ↑ Južnič, Stanislav (1999). »Kostel do konca 15. stoletja«. Zgodovinski časopis. str. 304-305. Pridobljeno 22. marca 2024.
- ↑ Reisp, Branko (1990). Grad Kostel. Maribor: Obzorja. str. 5. COBISS 17762560. ISBN 86-377-0489-1.
- ↑ Svetik, Peter (2001). Kostelski biseri: kulturna dediščina in naravne vrednote pokrajine Kostel. Kostel: Turistično-športno društvo. str. 26-27. COBISS 114235648.
- ↑ Coolen 2013, str. 763.
- ↑ 6,0 6,1 Svetik 2006.
- ↑ Coolen 2013, str. 773.
- ↑ Studen 2004, str. 86.
- ↑ Hibbert 1965, str. 88.
- ↑ Hibbert 1965, str. 89.
- ↑ Studen 2004, str. 57.
- ↑ Kambič, Marko (2004). »Razvoj kazenskega prava na Slovenskem do leta 1848«. Malefične svoboščine Ljubljančanov : ljubljanski kazenski sodni red. str. 201. Pridobljeno 10. marca 2024.
- ↑ Studen 2004, str. 54.
- ↑ Golob, Matija (1959). »Kriminalistična taktika v Karolini in Terezijani« (PDF). Revija za kriminalistiko in kriminologijo. str. 16. Pridobljeno 17. marca 2024.
- ↑ Gobin, Anuradha (2018). »Picturing Liminal Spaces and Bodies: Rituals of Punishment and the Limits of Control at the Gallows Field,« (PDF). RACAR: revue d'art canadienne / Canadian Art Review. str. 11. Pridobljeno 22. marca 2024.
- ↑ Studen 2004, str. 92, 96.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Coolen, Joris (2013). »Places of justice and awe: the topography of gibbets and gallows in medieval and early modern north-western and Central Europe«. World Archaeology. str. 763, 773. Pridobljeno 17. marca 2024.
- Svetik, Peter (2006). Štiri značilnosti Kostela: Slap Nežica, Gavge (iz nemščine Galgen) – vislice, Kurja glavica, hribska stena. Kostel: Turistično-športno društvo.
- Hibbert, Christopher (1965). Zgodovina zločinstva in kazni. Ljubljana: Cankarjeva založba. str. 88. COBISS 1453569.
- Studen, Andrej (2004). Rabljev zamah : k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. str. 86. COBISS 215803136. ISBN 961-213-131-7.