Oktant (ozvezdje)
Ozvezdje | |
Kratica | Oct |
---|---|
Rodilnik latinskega imena | Octantis |
Izgovorjava | /ˈɒktænz/, genitive /ɒkˈtæntɪs/ |
Simbolika | okrant (orodje) |
Rektascenzija | 22h {{{2}}}m |
Deklinacija | −90° |
Družina | La Caille |
Kvadrant | SQ4 |
Površina | 291 (°)² (50. po velikosti) |
Glavne zvezde | 3 |
Bayer/Flamsteed zvezde | 27 |
Zvezde s planeti | 3 |
Zvezde svetlejše kot 3,00m | 0 |
Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 1 |
Najsvetlejša zvezda | ν Oct (3.73m) |
Najbližja zvezda | LHS 531 (28.11 sv.l., 8.62 pc) |
Messierova telesa | brez |
Meteorski roji | none |
Sosednja ozvezdja | Tukan Indijanec Pav Rajska ptica Kameleon Miza Mala vodna kača |
Vidno na širinah med +0° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - oktober. polarno ozvezdje (južni pol) |
Oktant je medlo ozvezdje globoko na južnem nebu. Latinsko ime pomeni osmino kroga in se nanaša na inštrument za navigacijo. Leta 1752 ga je povezal astronom Nicolas-Louis de Lacaille. Ostalo je eno od 88 sodobnih ozvezdij.
Zgodovina in mitologija
[uredi | uredi kodo]Oktant je eno od 14 ozvezdij, ki jih je med dvoletno ekspedicijo na Rtu dobrega upanja formuliral francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille. Prvotno se je imenoval "L'Octans de Reflexion" - oktant, ki odseva. Bil je del njegovega kataloga južnega neba Coelum Australe Stelliferum, ki so ga objavili posmrtno leta 1763. V Evropi so ga poznali pod imenom Octans Hadleianus po angleškem matematiku Johnu Hadleyju, ki je leta 1730 izumil to napravo. Zaradi medlosti in poznega odkritja (zelo južna zemljepisna širina) ni z ozvezdjem povezan noben mit.[1]
Pomembne značilnosti
[uredi | uredi kodo]Zvezde
[uredi | uredi kodo]Oktant je zelo medlo ozvezdje; najsvetlejša zvezda je ν Oktanta, orjakinja spekta I, razred K1 III z magnitudo 3,73
σ Oktanta je južna polarna zvezda z magnitudo 5,4. Od pravega južnega nebesnega pola je oddaljena samo 1 stopinjo. Zaradi medlosti ni zelo praktična za navigacijo.[2] Navigatorji si lahko za določanje južnega pola na srečo pomagajo z drugimi metodami, npr. ozvezdjem Južni križ, ki kaže proti južnem nebesnem polu, če povečemo črto med Gamo in Alfo Južega križa. Druga metoda vključuje asterizem iz Sigme, Hija, Taua in Ipsilona Oktanta, ki izrišejo značilen trapez.
Poleg Zempljinega vsebuje Oktant tudi južno polarno zvezdo Saturna, ki je Delta Oktanta (magnituda 4,3).
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Staal 1988, str. 257.
- ↑ Staal 1988, str. 258.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ridpath, Ian; Tirion, Wil (2017), Stars and Planets Guide, Princeton University Press, ISBN 978-0-691-17788-5
- Staal, Julius D.W. (1988), The New Patterns in the Sky: Myths and Legends of the Stars, The McDonald and Woodward Publishing Company, ISBN 0-939923-04-1
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Globoko Fotografski Priročnik Ozvezdja: Octans
- Zvezdnato Noč Fotografija : Octans
- Star Zgodbe – Octans