Černogorovsko-novočerkaska kultura

Černogorovsko-novočerkaska kultura, včasih pogovorno imenovana tudi kimerska kultura, je arheološka kultura, povezana s prvimi nomadi v stepah Vzhodne in Srednje Evrope, zlasti s Kimerci.

Faze

Černogorovsko-novočerkaska kultura se deli v dve fazi:

• černogorovsko fazo od okoli 900 pr. n. št. do okoli 750 pr. n. št. in
• novočerkasko fazo od okoli 750 pr. n. št. do okoli 650 pr. n. št.

Zgodovina

Izvori

Černogorovsko-novočerkaska kultura je nastala v prvem valu selitev nomadskega prebivalstva iz delov Srednje Azije, ki ustrezajo vzhodnemu Kazahstanu ali Altajsko-sajanski regiji. Selitve so se začele v 10. stoletju pr. n. št. in trajale do 9. ali 8. stoletja pr. n. št. Migranti so v Pontsko-kaspijski stepi ustanovili nove plemenske zveze, ki so kot celota tvorile černogorovsko-novočerkasko kulturo.

Prihod srednjeazijskega elementa černogorovsko-novočerkaske kulture v Evropo je bil torej del širšega procesa selitev srednjeazijskih iranskih nomadov proti zahodu proti jugovzhodni in srednji Evropi, ki je trajal od 1. tisočletja pr. n. št. do 1. tisočletja n. št. V procesu so kasneje sodelovali tudi drugi iranski nomadi, kot so bili Skiti, Savromati in Sarmati.

Oblikovanje pristnega nomadskega pašništva se je zgodilo v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. zaradi podnebnih sprememb, ki so povzročile, da je okolje v srednjeazijskih in sibirskih stepah postalo hladnejše in bolj suho kot prej. Te spremembe so povzročile, da so stalno naseljeni kmetje bronaste dobe postali nomadski pastirji, tako da so do 9. stoletja pr. n. št. izginile vse stepske naselbine stalno naseljenega bronastodobnega prebivalstva. Z mobilnostjo prebivalstva so se izoblikovale vojaške enote, potrebne za zaščito čred in osvajanje novih ozemelj. Nove podnebne razmere so privedle do stalnih selitev čred z enega stepskega pašnika na drugega in iskanja boljših pašnikov na zahodu, v Zakavkazju in gozdnih stepskih regijah zahodne Evrazije.

Arheološke najdbe in zgodovinski zapisi o migracijah, ki so oblikovale černogorovsko-novočerkasko kulturo, so redki in omogočajo le zelo širok oris tega kompleksnega razvoja.

Černogorovsko-novočerkaska kultura je bila izvirna kultura, ki se je razvila v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št. iz elementov, ki so pred tem prišli iz Srednje Azije. K razvoju kulture so največ prispevali trije glavni kulturni vplivi:

• avtohtona belozerska kultura, ki je vplivala zlasti na oblike lončarskih izdelkov in pogrebne običaje.
• Kultura notranjeazijskega izvora iz minusinske regije, ki so jo spremljale altajska, aržanska in karasuška kultura iz Srednje Azije in Sibirije. Notranjeazijskega izvora so bili predvsem tipi bodal in puščičnih konic, konjska oprema, kot so nastavki s konci v obliki stremena, izklesane kamnite stele v obliki jelena in umetnost v živalskem slogu.
• Velik prispevek k razvoju je dala severnokavkaška kubanska kultura, zlasti v zvezi z oblikami glav kijev in dvokovinskih bodal.

Černogorovsko-novočerkaska kultura se je torej avtohtono razvila v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št. iz elementov, ki so pred njo prispeli iz Srednje Azije, in zato kaže podobnosti z drugimi zgodnjimi nomadskimi kulturami Evrazijske in gozdne stepe, ki so obstajale pred 7. stoletjem pr. n. št. Mednje spada na primer aržanska kultura iz Srednje Azije.

Razširjenost

Evropa

Zahvaljujoč razvoju visoko mobilnega nomadskega pašništva in ustvarjanju učinkovitega orožja, primernega za konjeniško vojskovanje, so se nomadi iz pontsko-kaspijskih step lahko postopoma infiltrirali v srednjo in jugovzhodno Evropo in se tam obdržali zelo dolgo časa.

Grobovi iz černogorovske (Čotnohorivka v Siversku, Ukrajina) in novočerkaske faze kulture se razprostirajo po velikem ozemlju, ki sega od severovzhodne Bolgarije in Moldavije na zahodu prek Ukrajine in Krima do Kubanske in Volško-kamske regije na vzhodu. Černogorovsko-novočerkaska kultura je torej pokrivala ozemlje od Srednje Evrope in Panonske nižine na zahodu do pontskih in kavkaških step na vzhodu.

V 8. stoletju pr. n. št. se je del kulture razširil v Panonsko stepo, kjer je prispeval k oblikovanju mezočatske kulture., kar je posledično omogočilo, da je močno vplivala tudi na halštatsko kulturo Srednje Evrope. Med temi vplivi je najbolj opazno nošenje hlač, ki jih domorodno prebivalstvo Srednje Evrope pred tem ni nosilo.

Zahodna Azija

S selitvami Kimercev in Skitov na južno stran Kavkaza in v zahodno Azijo v 8. do 7. stoletju pr. n. št. se je černogorovsko-novočerkaska kultura razširila tudi na ta ozemlja.

Konec

Prihod Skitov in njihova uveljavitev v 7. stoletju pr. n. št. je povzročil motnjo v razvoju černogorovsko-novočerkaske kulture. V 7. stoletju pr. n. št. jo je zamenjala zgodnja skitska kultura, ki je imela veliko značilnosti prejšnje.

Značilnosti

Bronasti predmeti iz obdobja Aržan I (okoli leta 800 pr. n. št.): konjske žvale, okrasna konica droga in bodali

Zaradi srednjeazijskega prispevka k oblikovanju černogorovsko-novočerkaske kulture je bila podobna drugim zgodnjim nomadskim kulturam evrazijskih travnatih in gozdnih step iz obdobja pred 7. stoletjem pr. n. št., na primer aržanski in skitski.

Značilni predmeti černogorovsko-novočerkaske kulture so kabardinsko-pjatigorska bodala, severnokavkaška konjska oprema, posebno oblikovane konice puščic in manj značilne konice kopij. Številni okrasni deli konjske oprave in osebni nakit so redki. Odprte ropotulje so se uporabljale za verske obrede, malteški križi pa so imeli verski pomen.

Prehod iz černogorovske v novočerkasko fazo kulture je zaznamovala sprememba sloga konjske opreme.

Prebivalstvo

Ljudstva na ozemlju černogorovsko-novočerkaske kulture so si delila skupno kulturo in izvor s Skiti in živela konjeniško nomadsko pastirsko življenje, podobno kot Skiti.

Hipemolgoji (tisti, ki molzejo kobile) in galaktofagoji (pivci mleka) iz Homerjeve Odiseje so morda prav pripadniki ljudstev iz černogorovsko-novočerkaske kulture, kot so Kimerci. Enak je tudi Heziodov opis Skitov.

Plemenske zveze

V černogorovsko-novočerkaskem kompleksu so obstajale tri plemenske zveze iranskih konjeniških nomadskih ljudstev:

• Agatirsi v Pontski stepi,
• Kimerci v Kaspijski stepi
• in morda Sigini v Panonski nižini.

Traško-kimerska kultura

Ostanki iz tega obdobja, najdeni v vzhodnih delih Srednje Evrope, zlasti v Transilvaniji in v Panonski nižini, so bili v preteklosti označeni kot "traško-kimerski" zaradi njihovega takratnega povezovanja z možnimi selitvami Kimercev proti zahodu.

Viri

• Adalı, Selim Ferruh (2017). »Cimmerians and the Scythians: the Impact of Nomadic Powers on the Assyrian Empire and the Ancient Near East«. V Kim, Hyun Jin; Vervaet, Frederik Juliaan; Adalı, Selim Ferruh (ur.). Eurasian Empires in Antiquity and the Early Middle Ages Contact and Exchange between the Graeco- Roman World, Inner Asia and China. Cambridge: Cambridge University Press. str. 60–82. ISBN 978-1-107-19041-2.
• Batty, Roger (2007). Rome and the Nomads: The Pontic-Danubian Realm in Antiquity. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-198-14936-1.
• Bouzek, Jan (2001). »Cimmerians and Early Scythians: the Transition from Geometric to Orientalising Style in the Pontic Area«. V Tsetskhladze, G.R. (ur.). North Pontic Archaeology: Recent Discoveries and Studies. Leiden,: Brill Publishers. str. 33–44. ISBN 978-9-004-12041-9.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
• Cunliffe, Barry (2019). The Scythians: Nomad Warriors of the Steppe. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-198-82012-3.
• Ivantchik, Askold (2001). »The Current State of the Cimmerian Problem«. Ancient Civilizations from Scythia to Siberia. 7 (3): 307–339. doi:10.1163/15700570152758043. Pridobljeno 17. avgusta 2022.
• Ivantchik, Askold (2018). »Scythians«. Encyclopædia Iranica. New York City, United States: Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers. Pridobljeno 8. avgusta 2022.
• Jacobson, Esther (1995). The Art of the Scythians: The Interpenetration of Cultures at the Edge of the Hellenic World. Handbuch der Orientalistik. Leiden, Netherlands: Brill Publishers. ISBN 978-9-004-09856-5.
• Melyukova, A. I. (1990). »The Scythians and Sarmatians«. V Sinor, Denis (ur.). The Cambridge History of Early Inner Asia. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 97–117. ISBN 978-0-521-24304-9.
• Melyukova, Anna I. (1995). »2. Scythians of Southeastern Europe«. V Davis-Kimball, Jeannine; Bashilov, Vladimir A.; Yablonsky, Leonid T. (ur.). Nomads of the Eurasian Steppes in the Early Iron Age. Berkeley, California, United States: Zinat Press. str. 27–61. ISBN 978-1-885979-00-1.
• Olbrycht, Marek Jan (2000a). »The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources«. V Pstrusińska, Jadwiga [v poljščina]; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 71–100. ISBN 978-8-371-88337-8.
• Olbrycht, Marek Jan (2000b). »Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations«. V Pstrusińska, Jadwiga [v poljščina]; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 101–140. ISBN 978-8-371-88337-8.
• Petrenko, Vladimir G. (1995). »1. Scythian Culture in the North Caucasus«. V Davis-Kimball, Jeannine; Bashilov, Vladimir A.; Yablonsky, Leonid T. (ur.). Nomads of the Eurasian Steppes in the Early Iron Age. Berkeley, California, United States: Zinat Press. str. 5–25. ISBN 978-1-885979-00-1.
• Sulimirski, Tadeusz; Taylor, T. F. (1991). »The Scythians«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 547–590. ISBN 978-1-139-05429-4.
• Tokhtas’ev, Sergei R. (1991). »Cimmerians«. Encyclopædia Iranica. New York City, United States: Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers.