Aribonci

Aribonci so bili plemiški rod, ki je imel pomembne položaje na Bavarskem in takratni Mejni grofiji Avstriji (Marchia orientalis) ali v Ostarrîchiju med leti od okoli 850 in 1100.

Genealogija

Začetke je mogoče izslediti na območju Freisinga (verjetno med Huosi, Fagana in romarji iz 8. stoletja) in Mainza. Slava rodbine je povezana z njihovo vlogo v Mejni grofiji Avstriji, kjer je Ar(i)bo, grof na območju Freisinga, leta 871 po smrti mejnih grofov Viljema II. Gornjepanonskega in Engelšalka I. Gornjepanonskega, kot voditelj Donavske grofije in v Traungavu prevzel naziv mejni ali mejni grof. Dolga leta je vodil vojne proti potomcem svojih predhodnikov. Bil je eden redkih, ki je preživel poraz pri Bratislavi (Pressburgu) leta 907. Zato velja za prednika Ariboncev.

Po madžarskih bojih Ariboncev ni bilo več v vzhodnem Podonavju, ampak so bili zdaj v dolini Inna in Zillerja ter na območju, ki je kasneje postalo Štajerska. S sorodstvenimi odnosi s salzburškimi nadškofi, zlasti z Adalbertom II., so lahko razširili in utrdili svoj položaj.

Aribo I., zet bavarskega palatinskega grofa Hartvika I., je tega nasledil na položaju in leta 994 ustanovil samostan Seeon v Chiemgauu kot hišni samostan. Uspelo mu je pridobiti relikvije svetega Lamberta Lièškega, ki velja za hišnega zavetnika. Leta 1004 sta Aribova žena Adala in njen sin Aribo v njegovem imenu ustanovila tudi opatijo Göss na Štajerskem. Ta sin je leta 1021 postal nadškof v Mainzu in hkrati kraljevi nadkaplan. Leta 1025 je postal tudi nadkancler Italije. Aribonec je bil tudi Pilgrim, kölnski nadškof od leta 1021, nadkancler Italije od leta 1031, tekmec Ariba za politični vpliv v imperiju. Aribonci so pridobili položaj moči, ki se izraža v teh dveh osrednjih škofovskih imenovanjih, v bistvu prek saških cesarjev, in sicer prek Henrika II.

Leta 1053 sta palatin Aribo II. in njegov brat Boto, sinova mladega umrlega palatina Hartvika II., združila moči z bavarskim vojvodo Konradom Zütphenskim proti cesarju Henriku III. Zavezniki so po neuspehu upora leta 1055 izgubili naslov palatinskega grofa in vse cesarske fevde in dele alodijalne posesti na Koroškem/Štajerskem in Bavarskem.

Šele v reformni dobi je prišlo do novega vzpona. Aribonci iz palatinske linije so ustanovili Milštatski samostan (Aribo II. in Boto), samostan Weißenohe (Aribo II.) in bogato obdarovali samostan Theres (Boto). Kacelin, ki je morda izhajal iz stranske linije, velja za ustanovitelja samostana Možac na Beli med Beljakom in Oglejom ter samostana Dobrla vas v Podjuni. Leta 1099 se je naslov palatinskega grofa Rapota V. Vohburškega vrnil k verjetno sorodnemu aribonskemu potomcu Engelbertu I. Goriškemu, preden so ga leta 1116/1120 prevzeli Wittelsbachi, potem ko se je aribonska palatinska linija leta 1102/1104 z Aribom II. in njegovim bratom Botom Pottensteinskim izumrla.

Druga vodilna imena klana so Kadaloh/Chadaloh/Kadalhoch, Engelbert, Pilgrim, Hartvik, Egilolf in Ditmar.

Literatura

• Wilhelm Dersch: Cerkvena politika nadškofa Ariba iz Mainza (1021–1031). R. Friedrich, Marburg 1899, (Marburg, Universität, Dissertation vom 23. März 1899).
• Gertrud Diepolder: Izvor Ariboncev. V: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte. Bd. 27, 1964, S. 74–119, Digitalisat.
• Heinz Dopsch: Aribonci. Vodilna plemiška družina na Bavarskem in Koroškem v visokem srednjem veku. Wien 1968 (= Wien, Institut für Österreichische Geschichtsforschung, Staatsprüfungsarbeit, 1968).
• Heinz Dopsch: Aribonci, ustanovitelji samostana Seeon. V: Hans von Malottki (Hrsg.): Kloster Seeon. Beiträge zu Geschichte, Kunst und Kultur der ehemaligen Benediktinerabtei. Konrad, Weissenhorn 1993, ISBN 3-87437-346-0, S. 55–92.
• Franz Tyroller (1953) (v nemščini). "Aribonci ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 1. Berlin: Duncker & Humblot. str. 352. (polno besedilo na spletu)
• Josef Egger: Das Aribonenhaus. In: Archiv für österreichische Geschichte. Bd. 83, 1897, S. 385–525
• Julius Harttung: Zur Geschichte Erzbischof Aribos von Mainz. In: Monatsschrift für die Geschichte Westdeutschlands mit besonderer Berücksichtigung der Rheinlande und Westfalens. Jg. 4, 1878, ZDB-ID 208353-x, S. 36–51, (Auch Sonderabdruck. Lintz, Trier 1878), Digitalisat.
• Josef Heinzelmann: Genealogische Randnotizen zu Erzbischof Aribo von Mainz und zu den Aribonen. In: Archiv für Familiengeschichtsforschung. Bd. 6, 2002, ISSN 1867-5999, S. 24–46.
• Johannes Kippenberger: Beiträge zur Geschichte des Erzbischofs Aribo von Mainz (1021–1031). Noske, Borna-Leipzig 1909, (Leipzig, Universität, Dissertation vom 17. April 1909).
• Michael Mitterauer: Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum (= Archiv für österreichische Geschichte. Bd. 123). Böhlau, Wien u. a. 1963, (Zugleich: Wien, Universität, Dissertation, 1962).
• Richard Müller: Erzbischof Aribo von Mainz 1021–1031 (= Historische Studien. Heft 3, ZDB-ID 514187-4). Veit, Leipzig 1881, Digitalisat.
• Markus Naser: Weißenohe. In: Maria Hildebrandt (Red.): Die Männer- und Frauenklöster der Benediktiner in Bayern (= Germania Benedictina. Bd. II, 3). Band 3. Neuauflage. EOS-Verlag, St. Ottilien 2014, ISBN 978-3-8306-7657-7, S. 2481–2497.
• Christof Paulus: Das Pfalzgrafenamt in Bayern im Frühen und Hohen Mittelalter (= Studien zur bayerischen Verfassungs- und Sozialgeschichte. Arbeiten aus der historischen Atlasforschung in Bayern. Bd. 25). Kommission für Bayerische Landesgeschichte, München 2007, ISBN 978-3-7696-6875-9 (Zugleich: München, Universität, Dissertation, 2005).
• Max Pfenninger: Kaiser Konrads II. Beziehungen zu Aribo von Mainz, Pilgrim von Köln und Aribert von Mailand. Quellenmäßig beleuchtet (= Wissenschaftliche Beilage zum Programm der Königlichen Oberrealschule zu Breslau. Nr. 210, ZDB-ID 1027838-2). Lindner, Breslau 1891, Digitalisat.
• Hubert Pöppel: Zur frühen Geschichte des Ortes und Klosters Weißenohe. In: Bericht des Historischen Vereins Bamberg. 149, 2013, S. 93–136.
• Friedrich Prinz: Bayerns Adel im Hochmittelalter. In: Friedrich Prinz: Mönchtum, Kultur und Gesellschaft. Beiträge zum Mittelalter. Zum sechzigsten Geburtstag des Autors. Herausgegeben von Alfred Haverkamp und Alfred Heit. Beck, München 1989, ISBN 3-406-33650-7, S. 17–81.
• Wilhelm Störmer: Früher Adel. Studien zur politischen Führungsschicht im fränkisch-deutschen Reich vom 8. bis 11. Jahrhundert (= Monographien zur Geschichte des Mittelalters. Bd. 6, 1–2). 2 Bände. Hiersemann, Stuttgart 1973, ISBN 3-7772-7308-2 (Bd. 1), ISBN 3-7772-7314-7 (Bd. 2), Bd. 1, S. 248; Bd. 2, S. 306, 414.
• Ludwig Sträter: Aribo, nadškof v Mainzu. (1021–1031) (= nadkancler cesarstva. Bd. 19, ZDB-ID 1182918-7). Verlag für Kunst und Wissenschaft, Baden-Baden 1953.
• Werner Trillmich: Cesar Konrad II. in njegov čas. Europa-Union-Verlag, Bonn 1991, ISBN 3-7713-0409-1, str. 95 do 103.