Pojdi na vsebino

Astropyga radiata

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Astropyga radiata

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Echinodermata (iglokožci)
Poddeblo: Echinozoa
Razred: Echinoidea (morski ježki)
Nadred: Diadematacea
Red: Diadematoida
Družina: Diadematidae
Rod: Astropyga
Vrsta: A. radiata
Znanstveno ime
Astropyga radiata
(Leske, 1778)

Astropyga radiata je vrsta morskega ježka, ki pripada družini Diadematidae, za katero so značilne dolge in votle bodice. Znan je tudi pod imeni rdeči ježek, ognjeni ježek in modropikasti ježek.

Telesne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Spada med večje vrste ježkov, saj v premeru meri do 20 cm. Zgornja (aboralna) stran je sploščena ali celo malenkost vbočena. Bodice merijo v dolžino do 4 cm in so razporejene v pet skupkov, med katerimi ima površina telesa, ki nima bodic, obliko črke V. Pet takih črk oblikuje značilen vzorec deseterokrake zvezde, na sredini katere se nahaja zadnjik. Iz tega tudi izhaja rodovno ime, saj v grščini »astro« pomeni zvezda, »pyga« pa zadnjik. Ta del površine je obarvan rdeče in obrobljen z iridescenčnimi modrimi pikami, ostali del telesa pa variira od rdeče-rjave do vijolične, temno rjave ali črne.[1]

Življenjski prostor in način življenja

[uredi | uredi kodo]

Prebiva v Indijskem in Tihem oceanu: življenjski prostor se dejansko razteza od afriških obal pa vse do Havajev in avstralskih obal. Živi v plitvinah, tj. v globini od 10-30 m, največ do 70 m, najraje v lagunah in zalivih s peskom, prodom ali koralami. Nekatere vrste rakov in rib živijo kot priskledniki ob ježku zaradi zaščite, rak vrste Dorippe frascone pa živi v sožitju in ga prenaša na hrbtni strani zunanjega skeleta.[1]

Spada med strupene vrste morskih ježkov: vbod povzroči predvsem močno bolečino, ki v pol ure mine.[2]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Boyer M. »Red sea urchin«. World Database of Marine Species. SeaDB. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2012. Pridobljeno 21. decembra 2014.
  2. Mebs Dietrich (2010). Gifttiere: Ein Handbuch für Biologen, Toxikologen, Ärzte und Apotheker (3 izd.). Stuttgart: Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft mbH. str. 102–6. COBISS 35106821. ISBN 978-3-8047-2510-2.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]