Pojdi na vsebino

Bantujci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bantujci
Približna porazdelitev bantujskih ljudstev, razdeljenih na območja po Guthriejevi klasifikaciji bantujskih jezikov
Skupno število pripadnikov
350 milijonov
Regije z večjim številom pripadnikov
Jeziki
Bantu jeziki (več kot 535)
Religija
Večinoma krščanstvo (katolištvo in protestantizem)
Manjšine: Islam in tradicionalne Bantu religije

Bantujci so avtohtona etnolingvistična skupina približno 400 različnih avtohtonih afriških etničnih skupin, ki govorijo bantujske jezike. Jeziki so domači v državah, ki se razprostirajo na velikem območju od Zahodne Afrike, Srednje Afrike, Jugovzhodne Afrike in Južne Afrike. Bantujci naseljuje tudi južna območja držav severovzhodne Afrike.[1][2]

Bantujskih jezikov je nekaj sto. Glede na definicijo 'jezika' ali 'narečja' se ocenjuje, da obstaja med 440 in 680 različnih jezikov.[3] Skupno število govorcev je v stotinah milijonov in se je sredi leta 2010 gibalo pri približno 350 milijonih (približno 30 % prebivalstva Afrike ali približno 5 % celotnega svetovnega prebivalstva).[4] Samo v Demokratični republiki Kongo živi približno 60 milijonov govorcev (2015), razdeljenih v približno 200 etničnih ali plemenskih skupin.

Večje posamezne skupine Bantujcev imajo več milijonov prebivalcev, npr. velika večina zahodne Afrike, zlasti najbolj naseljena afriška država Nigerija, Ruanda, Tanzanija, Uganda, Kenija, Burundi (25 milijonov), ljudstvo Baganda[5] v Ugandi (5,5 milijona leta 2014), Shona v Zimbabveju ( 17,6 milijona od leta 2020), Zulujska kraljevina v Južni Afriki (14,2 milijona od leta 2016), Luba iz Demokratične republike Kongo (28,8 milijona leta 2010), Sukuma v Tanzaniji (10,2 milijona leta 2016), Kikuyu v Keniji (8,1 milijona leta 2019), ljudstvo Xhosa v Južni Afriki (9,6 milijona leta 2011), batswana v južni Afriki (8,2 milijona leta 2020) in Pedi Južne Afrike (7 milijonov leta 2018).

Etimologija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Bantujski jeziki.
Zemljevid glavnih bantujskih jezikov, prikazan v jezikovni družini Niger–Kongo, z jeziki, ki niso bantujski, v sivi

Abantu je beseda Xhosa in Zulu za ljudi. Je množina besede umuntu, kar pomeni 'oseba' in temelji na deblu --ntu in množinski predponi aba.[6]

V jezikoslovju je beseda bantu za jezikovne družine in njihove govorce umeten izraz, ki temelji na rekonstruiranem protobantujskem izrazu za 'ljudi'. V moderni akademski svet (kot Bâ-ntu) ga je prvič predstavil Wilhelm Bleek leta 1857 ali 1858 in ga populariziral v svoji Primerjalni slovnici iz leta 1862.[7] Ime naj bi bilo skovano, da bi predstavljalo besedo za 'ljudje' v ohlapno rekonstruiranem prabantujstvu, iz množinske predpone samostalniškega razreda *ba-, ki kategorizira 'ljudi', in korena *ntʊ̀ - 'nekaj (entiteta), karkoli' (npr. xhosa umntu 'oseba' abantu 'ljudje, zulujski umuntu 'oseba', abantu 'ljudje').

Za ljudi, ki govorijo bantujske jezike, ni domačega izraza, ker niso etnična skupina. Ljudje, ki govorijo bantujske jezike, svoje jezike označujejo z etničnimi endonimi, ki pred evropskim stikom niso imeli avtohtonega pojma za večjo etnolingvistično skupino, ki so jo poimenovali evropski jezikoslovci iz 19. stoletja. Bleekova skovanka je bila navdihnjena z antropološkim opazovanjem skupin, ki se identificirajo kot 'ljudje' ali 'pravi ljudje'.[8] To pomeni, da imajo idiomatsko refleksi *bantʊ v številnih jezikih pogosto konotacije osebnih značajskih lastnosti, kot so zajete v vrednostnem sistemu ubuntu, znanem tudi kot hunhu v čišoni ali boto v sesotu, namesto da se nanašajo samo na vsa človeška bitja.[9]

Koren v prabantujščini je rekonstruiran kot *-ntʊ́. Različice besede bantu (to je koren plus samostalniška predpona razreda 2 *ba-) se pojavljajo v vseh bantujskih jezikih: na primer kot bantu v kikongo, kituba, tshiluba in kiluba; watu v svahiliju; ŵanthu v Tumbuki; anthu v Chichewa; batu v lingali; bato v Duali; abanto v Gusii; andũ v kambi in kikuyu; abantu v Kirundiju, Lusogi, Zuluju, Xhosi, Runyoru in Lugandi; wandru v Shingazidji; abantru v Mpondu in Ndebeleju; bãthfu v Phuthiju; bantfu v swatiju in bhaci; banhu in kisukuma; banu v Lali; vanhu v Shona in Tsonga; batho v sesotu, tsvani in sepediju; antu v Meru; andu v Embu; vandu v nekaterih narečjih Luhya; vhathu v Venda in bhandu v Nyakyusa.

Znotraj ostre razprave med jezikoslovci o besedi bantu Seidensticker (2024) navaja, da je obstajal »globok konceptualni trend, v katerem se je povsem tehnični [izraz] brez kakršnih koli nejezikovnih konotacij preoblikoval v oznako, ki se nediskriminatorno nanaša na jezik, kultura, družba in rasa.«[10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Izvori in širitev

[uredi | uredi kodo]

Bantujski jeziki izhajajo iz protobantujskega rekonstruiranega jezika, za katerega se ocenjuje, da so ga govorili pred približno 4000 do 3000 leti v zahodni/osrednji Afriki (območje današnjega Kameruna). Domnevno so bili razširjeni po Srednji, Vzhodni in Južni Afriki v tako imenovanem širjenju Bantujcev, sorazmerno hitrem širjenju, ki je trajalo približno dve tisočletji in na desetine človeških generacij v 1. tisočletju pr. n. št. in 1. tisočletju n. št..[11]

Širitev Bantujcev

[uredi | uredi kodo]
Rekonstrukcija razpršenosti prebivalstva, ki govori bantu jezike

Znanstveniki z Inštituta Pasteur in CNRS so skupaj s širokim mednarodnim konzorcijem ponovno izsledili selitvene poti populacij Bantu, ki so bile prej vir razprav. Znanstveniki so uporabili podatke iz obsežne genomske analize več kot 2000 vzorcev, odvzetih posameznikom v 57 populacijah po vsej podsaharski Afriki, da bi izsledili širitev Bantujcev. Med valom širjenja, ki se je začel pred 4000 do 5000 leti, je prebivalstvo, ki govori bantu – okoli 310 milijonov ljudi v letu 2023 – postopoma zapustilo svojo prvotno domovino Zahodno-srednjo Afriko in odpotovalo v vzhodne in južne regije afriške celine.[12][13]

Med širjenjem Bantujcev so ljudstva, ki govorijo bantu, absorbirala ali izpodrinila številne starejše prebivalce, pri čemer je le nekaj sodobnih ljudstev, kot so skupine pigmejcev v osrednji Afriki, ljudstvo Hadza v severni Tanzaniji in različne populacije Koisan po vsej južni Afriki, ostalo obstoječe do obdobja evropskega stika.[14] Arheološki dokazi potrjujejo njihovo prisotnost na območjih, ki so jih pozneje zasedli govorci bantujskih jezikov. Raziskovalci so dokazali, da so Koisani iz Kalaharija ostanki ogromne populacije prednikov, ki je bila morda najbolj naseljena skupina na planetu pred širitvijo Bantujcev. Biokemik Stephan Schuster s tehnološke univerze Nanyang v Singapurju je s sodelavci ugotovil, da je populacija Koisan začela drastično upadati, ko so se kmetje Bantujci pred 4000 leti razširili po Afriki.

Hipoteze o zgodnji širitvi Bantujcev

[uredi | uredi kodo]
1 = 2000–1500 pr. n. št. izvor
2 = ok. 1500 pr. n. št. prva razpršitev
     2.a = vzhodni bantu 2.b = zahodni bantu
3 = 1000–500 pr. n. št. jedro Urewe vzhodnega Bantuja
4–7 = napredovanje proti jugu
9 = 500 pr. n. št.–0 jedro Konga
10 = 0–1000 AD zadnja faza[15][16][17]

Preden so dokončno izsledili širitev Bantujcev, začenši z njihovim izvorom v regiji med Kamerunom in Nigerijo, sta bila domnevana dva glavna scenarija širitve Bantujcev: zgodnja širitev v Srednjo Afriko in en sam izvor razpršitve, ki seva od tam,[18] ali zgodnja ločitev na vzhodni in južni val razpršitve, pri čemer se en val premika čez Kongovsko kotlino proti vzhodni Afriki, drugi pa se premika južno vzdolž afriške obale in sistema reke Kongo proti Angoli.[19]

Genetska analiza kaže precejšnje strnjene razlike v genetskih lastnostih med govorci jezika bantu po regijah, kar kaže na primesi prejšnjih lokalnih populacij. Govorci bantuja v Južni Afriki (Xhosa, Venda) so pokazali znatne ravni SAK in zahodnoafriškega bantuja AAC ter nizke ravni vzhodnoafriškega bantujskega AAC (slednji je prisoten tudi pri govorcih bantuja iz Demokratične republike Kongo in Ruande). Rezultati kažejo na izrazito selitev vzhodnoafriških Bantujcev v južno Afriko in so skladni z jezikovnimi in arheološkimi dokazi o selitvi vzhodnoafriških Bantujcev z območja zahodno od Viktorijinega jezera in vključitvi prednikov khoekhoe v več populacij jugovzhodnih Bantujcev pred približno 1500 do 1000 leti.[20]

Priseljenci, ki govorijo bantu, bi bili v stiku tudi z nekaterimi afroazijskimi obrobnimi skupinami na jugovzhodu (predvsem kušitskimi) ter nilotsko in srednjesudansko govorečimi skupinami.

Po scenariju zgodnjega razcepa, kot je bil domnevan v 1990-ih, je širjenje proti jugu doseglo deževni gozd Konga do približno leta 1500 pr. n. št. in južne savane do leta 500 pr. n. št., medtem ko je širjenje proti vzhodu doseglo Velika jezera do leta 1000 pr. n. št., od tam pa se je širilo naprej kot bogato okolje je podpiralo gosto naseljenost. Možna gibanja majhnih skupin proti jugovzhodu iz območja Velikih jezer bi lahko bila hitrejša, s prvotnimi naselbinami, ki so bile široko razpršene blizu obale in v bližini rek, zaradi sorazmerno težkih pogojev kmetovanja na območjih, ki so bolj oddaljena od vode. Nedavni arheološki in jezikovni dokazi o premikih prebivalstva kažejo, da so pionirske skupine dosegle dele sodobnega KwaZulu-Natala v Južni Afriki nekje pred 3. stoletjem našega štetja vzdolž obale in sodobnega Severnega rta do leta 500 našega štetja.[21]

Govedorejska terminologija, ki se uporablja med razmeroma maloštevilnimi sodobnimi bantujskimi pastirskimi skupinami, nakazuje, da je pridobitev goveda morda izvirala iz osrednjih sudansko, kuliaško in kušitsko govorečih sosedov.[22] Jezikovni dokazi prav tako kažejo, da so bili tudi običaji molže goveda neposredno zgledovani po kušitskih kulturah na tem območju. Terminologija za govedo v južnoafriških bantujskih jezikih se razlikuje od tiste, ki jo najdemo pri bolj severno govorečih bantujskih ljudstvih. Eden od nedavnih namigov je, da so se kušitski govorci že prej preselili na jug in sodelovali z najsevernejšimi govorci Kojsanov, ki so od njih pridobivali govedo, in da so prvi prispeli bantujski govorci dobili svoje prvotno govedo od ljudi, ki so govorili khwe pod vplivom Kušitov. V skladu s to hipotezo je večje poznejše priseljevanje, ki je govorilo bantu, pozneje izpodrinilo ali asimiliralo to najjužnejšo razširitev območja kušitskih govorcev.[23][24]

Na podlagi zobozdravstvenih dokazov je Irish (2016) zaključil: Proto-Bantu ljudstva so morda nastala v zahodni regiji Sahare, sredi kifijskega obdobja v Goberu, in so se morda preselila proti jugu, iz Sahare v različne dele Zahodne Afrike (npr. Benin, Kamerun, Gana, Nigerija, Togo), kot posledica dezertifikacije Zelene Sahare leta 7000 pr. n. št..[25] Iz Nigerije in Kameruna so se začela seliti poljedelska protobantujska ljudstva in med selitvijo so se med 2500 pr. n. št. in 1200 pr. n. št.] Irish (2016) prav tako gleda na ljudstvo Igbo in Yoruba kot na verjetno nazaj priseljena ljudstva Bantu.

Kasnejša zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Bantujsko kraljestvo Kongo, ok. 1630

Med 9. in 15. stoletjem so na območju Velikih jezer in v savani južno od srednjeafriških deževnih gozdov začele nastajati države, ki so govorile bantu. Kralji Monomotapa so zgradili kompleks Velikega Zimbabveja, prednik civilizacije ljudstva Šona.[26] Primerljiva mesta v južni Afriki vključujejo Bumbusi v Zimbabveju in Manyikeni v Mozambiku.

Od 12. stoletja naprej so se procesi oblikovanja držav med Bantujci povečali. To je bila posledica več dejavnikov, kot so gostejša populacija (ki je vodila do bolj specializirane delitve dela, vključno z vojaško močjo, hkrati pa je otežila izseljevanje); tehnološki razvoj v gospodarski dejavnosti; in nove tehnike v politično-duhovni ritualizaciji kraljevine [nejasno] kot vira nacionalne moči in zdravja. Primeri takšnih držav Bantu vključujejo: kraljestvo Kongo, kraljestvo Anziku, kraljestvo Ndongo, kraljestvo Matamba, kraljestvo Kuba, imperij Lunda, imperij Luba, imperij Barotse, [32][33] kraljestvo Kazembe, kraljestvo Mbunda, Yeke Kingdom, Kasanje Kingdom, Empire of Kitara, Butooro, Bunyoro, Buganda, Busoga, Ruanda, Burundi, Ankole, the Kraljestvo Mpororo, kraljestvo Igara, kraljestvo Kooki, kraljestvo Karagwe, svahilske mestne države, cesarstvo Mutapa, kraljestvo Zulu, kraljestvo Ndebele, cesarstvo Mthethwa, mestne države Tswana, Mapungubwe, kraljestvo Eswatini, kraljestvo Butua, Maravi, Danamombe, Khami, Naletale, Kraljevina Zimbabve in Cesarstvo Rozwi.

Na obalnem delu vzhodne Afrike se je prek stikov z muslimanskimi arabskimi in perzijskimi trgovci razvila mešana skupnost Bantu, pri čemer je bil Zanzibar pomemben del trgovine s sužnji v Indijskem oceanu. Svahilska kultura, ki je nastala iz teh izmenjav, odraža številne arabske in islamske vplive, ki jih v tradicionalni bantujski kulturi ni opaziti, tako kot številni afro-arabski pripadniki ljudstva Bantu Svahili. S svojo prvotno govorno skupnostjo, ki je osredotočena na obalne dele Zanzibarja, Kenije in Tanzanije – obalo, imenovano svahilska obala – jezik bantu svahili vsebuje veliko arabskih izposojenk kot rezultat teh interakcij.[27] Migracije Bantujcev in stoletja pozneje trgovina s sužnji v Indijskem oceanu so prinesle vpliv bantujskega jezika na Madagaskar,[28] pri čemer so malgaški ljudje pokazali primesi bantujskega jezika in njihove izposoje v malgaškem jeziku bantujskega jezika. Proti 18. in 19. stoletju se je tok sužnjev iz jugovzhodne Afrike povečal z vzponom sultanata Zanzibar. S prihodom evropskih kolonialistov je Zanzibarski sultanat prišel v neposredni trgovinski konflikt in konkurenco s Portugalci in drugimi Evropejci vzdolž svahilske obale, kar je sčasoma vodilo do padca sultanata in konca trgovanja s sužnji na svahilski obali sredi 20. stoletja.

Seznam skupin Bantujcev po državah: glej [2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Bantu people (Central, East, Southern Africa)«. Africa EENI Global Business School. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. aprila 2023. Pridobljeno 21. avgusta 2022.
  2. ↑ Butt, John J. (2006). The Greenwood Dictionary of World History. Greenwood Publishing Group. str. 39. ISBN 978-0-313-32765-0.
  3. ↑ "Guthrie (1967–71) names some 440 Bantu 'varieties', Grimes (2000) has 501 (minus a few 'extinct' or 'almost extinct', Bastin et al. (1999) have 542, Maho (this volume) has some 660, and Mann et al. (1987) have c. 680." Derek Nurse, 2006, "Bantu Languages", in the Encyclopedia of Language and Linguistics, p. 2. Ethnologue's report for Southern Bantoid Arhivirano 21 January 2022 na Wayback Machine. lists a total of 680 languages. The count includes 13 Mbam languages which are not always included under "Narrow Bantu".
  4. ↑ Skupnega prebivalstva ni mogoče natančno določiti, ker ni na voljo natančnih popisnih podatkov iz podsaharske Afrike. V zgodnjih 2000-ih je bilo navedeno število malo nad 200 milijoni (glejte Niger-Congo languages: subgroups and numbers of speakers za zbirko podatkov iz leta 2007 iz SIL Ethnologue, ki navaja 210 milijonov). Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve je leta 2015 ocene prebivalstva za zahodno-osrednjo Afriko priznalo kot bistveno prenizke(»World Population Prospects: The 2016 Revision – Key Findings and Advance Tables« (PDF). United Nations Department of Economic and Social Affairs, Population Division. Julij 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. junija 2019. Pridobljeno 26. junija 2017.). Rast prebivalstva v Srednji in Zahodni Afriki od 2015 je ocenjena na med 2,5 % in 2,8 % letno, za letno povečanje populacije Bantu za približno 8 do 10 milijonov.
  5. ↑ Roscoe, John (2011). The Baganda an Account of Their Native Customs and Beliefs. Cambridge Univ Pr. ISBN 978-1-108-03139-4. OCLC 714729287.
  6. ↑ The word Muntu/omuntu/umuntu(singular) and "Avantu/ Abantu" ( plural) is used across most of the Bantu speaking people to refer to or mean 'person'not only Xhosa and Zulu.((»Defining the term 'Bantu' | South African History Online«. www.sahistory.org.za. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2023. Pridobljeno 24. avgusta 2020.
  7. ↑ Silverstein, Raymond O. (1968). »A note on the term "Bantu" as first used by W. H. I. Bleek«. African Studies. 27 (4): 211–212. doi:10.1080/00020186808707298.
  8. ↑ R.K.Herbert and R. Bailey in Rajend Mesthrie (ed.), Language in South Africa (2002), p. 50 Arhivirano 27 June 2018 na Wayback Machine..
  9. ↑ p. 50 Arhivirano 27 June 2018 na Wayback Machine..
  10. ↑ Seidensticker, Dirk (28. marec 2024). »Pikunda-Munda and Batalimo-Maluba Archaeological Investigations of the Iron Age Settlement History of the Western and Northern Congo Basin«. African Archaeological Review. 41 (2): 5–6. doi:10.1007/s10437-024-09576-7. ISSN 0263-0338. OCLC 10194943180. S2CID 268802330. {{navedi časopis}}: Check |oclc= value (pomoč); Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)
  11. ↑ Philip J. Adler, Randall L. Pouwels, World Civilizations: To 1700 Volume 1 of World Civilizations, (Cengage Learning: 2007), p.169.
  12. ↑ Etienne Patin; in sod. (2017). »Dispersals and genetic adaptation of Bantu-speaking populations in Africa and North America«. Science. 356 (6337): 543–546. Bibcode:2017Sci...356..543P. doi:10.1126/science.aal1988. hdl:10216/109265. PMID 28473590. S2CID 3094410. Arhivirano iz spletišča dne 10. avgusta 2023. Pridobljeno 9. avgusta 2023.
  13. ↑ »The migration history of Bantu-speaking people: genomics reveals the benefits of admixture and sheds new light on slave trade«. Institut Pasteur (v britanski angleščini). 12. maj 2017. Arhivirano iz spletišča dne 10. avgusta 2023. Pridobljeno 5. decembra 2023.
  14. ↑ Hie Lim Kim; Aakrosh Ratan; George H. Perry; Alvaro Montenegro; Webb Miller; Stephan C. Schuster (2014). »Khoisan hunter-gatherers have been the largest population throughout most of modern-human demographic history«. Nature Communications. 5: 5692. Bibcode:2014NatCo...5.5692K. doi:10.1038/ncomms6692. PMC 4268704. PMID 25471224.
  15. ↑ »The Chronological Evidence for the Introduction of Domestic Stock in Southern Africa« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. marca 2009.
  16. ↑ »Botswana History Page 1: Brief History of Botswana«. Arhivirano iz spletišča dne 17. maja 2020. Pridobljeno 13. maja 2015.
  17. ↑ »5.2 Historischer Überblick«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2007. Pridobljeno 13. maja 2015.
  18. ↑ Vansina, J. (1995). »New Linguistic Evidence and the Bantu Expansion'«. Journal of African History. 36 (2): 173–195. doi:10.1017/S0021853700034101. JSTOR 182309. S2CID 162117464.
  19. ↑ Pollard, Elizabeth; Rosenberg, Clifford; Tignor, Robert (2011). Worlds Together, Worlds Apart: A History of the World: From the Beginnings of Humankind to the Present. New York: Norton. p. 289.
  20. ↑ Tishkoff, SA; in sod. (2009). »The Genetic Structure and History of Africans and African Americans«. Science. 324 (5930): 1035–44. Bibcode:2009Sci...324.1035T. doi:10.1126/science.1172257. PMC 2947357. PMID 19407144.»African Genetics Study Revealing Origins, Migration And 'Startling Diversity' Of African Peoples«. Science Daily. 2. maj 2009. Arhivirano iz spletišča dne 29. avgusta 2011. Pridobljeno 5. septembra 2011.see also: De Filippo, C; Barbieri, C; Whitten, M; in sod. (2011). »Y-chromosomal variation in sub-Saharan Africa: Insights into the history of Niger–Congo groups«. Molecular Biology and Evolution. 28 (3): 1255–69. doi:10.1093/molbev/msq312. PMC 3561512. PMID 21109585.
  21. ↑ Newman (1995), Ehret (1998), Shillington (2005)
  22. ↑ Schoenbrun, David L. (1993). »We Are What We Eat: Ancient Agriculture between the Great Lakes«. The Journal of African History. 34 (1): 1–31. doi:10.1017/S0021853700032989. JSTOR 183030. S2CID 162660041.
  23. ↑ Roger Blench, "Was there an interchange between Cushitic pastoralists and Khoisan speakers in the prehistory of Southern Africa and how can this be detected?" [1] Arhivirano 21 January 2012 na Wayback Machine.
  24. ↑ Robert Gayre, Ethnological elements of Africa, (The Armorial, 1966), p. 45
  25. ↑ Irish, Joel D (2016). Tracing the 'Bantu Expansion' from its source: Dental nonmetric affinities among West African and neighboring populations. American Association of Physical Anthropologists. doi:10.13140/RG.2.2.14163.78880. S2CID 131878510.
  26. ↑ The Rebirth of Bukalanga: A Manifesto for the Liberation of a Great People with a Proud History Part I ISBN 978-0-7974-4968-8 ©Ndzimu-unami Emmanuel, 2012, page 100
  27. ↑ Daniel Don Nanjira, African Foreign Policy, and Diplomacy: From Antiquity to the 21st Century, ABC-CLIO, 2010, p. 114.
  28. ↑ Cambridge World History of Slavery The Cambridge World History of Slavery: The ancient Mediterranean world. By Keith Bradley, Paul Cartledge. pg. 76 Arhivirano 13 May 2023 na Wayback Machine. (2011), accessed 15 February 2012

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Christopher Ehret, An African Classical Age: Eastern and Southern Africa in World History, 1000 B.C. to A.D. 400, James Currey, London, 1998
  • Christopher Ehret and Merrick Posnansky, eds., The Archaeological and Linguistic Reconstruction of African History, University of California Press, Berkeley and Los Angeles, 1982
  • April A. Gordon and Donald L. Gordon, Understanding Contemporary Africa, Lynne Riener, London, 1996
  • John M. Janzen, Ngoma: Discourses of Healing in Central and Southern Africa, University of California Press, Berkeley and Los Angeles, 1992
  • James L. Newman, The Peopling of Africa: A Geographic Interpretation, Yale University Press, New Haven, 1995. ISBN 0-300-07280-5.
  • Kevin Shillington, History of Africa, 3rd ed. St. Martin's Press, New York, 2005
  • Jan Vansina, Paths in the Rainforest: Toward a History of Political Tradition in Equatorial Africa, University of Wisconsin Press, Madison, 1990
  • Jan Vansina, "New linguistic evidence on the expansion of Bantu", Journal of African History 36:173–195, 1995

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Bantujci.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bantujci&oldid=6373720«