Pojdi na vsebino

Beowulf

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Beowulf
Bēowulf
Prva stran Beowulfa v rokopisu Cotton Vitellius A. xv.
Začetek: HWÆT. WE GARDE / na in geardagum, þeodcyninga / þrym gefrunon... (prevod: Res, slišali smo o slavi veliki Kopjarjev – Dancev, kraljev v davnini...)
Avtor(ji)Neznano
JezikZahodnosaški dialekt stare angleščine
DatacijaSporno (ok. 700–1000 n. št.)
StanjeRokopis je leta 1731 utrpel škodo v požaru
Rokopis(i)Cotton Vitellius A. xv (ok.  975–1025 n. št.)
Prva tiskana izdajaThorkelin (1815)
ZvrstEpsko junaško pisanje
VerzAliteracijski verz
Dolžinaok.  3182 vrstic
TemaBitke Beowulfa, geatskega junaka, v mladosti in starosti
OsebnostiBeowulf, Hygelac, Hrothgar, Wealhtheow, Hrothulf, Æschere, Unferth, Grendel, Grendelova mati, Wiglaf, Hildeburh.
Seznam likov.
BesediloBeowulf Wikivir

Beowulf (staroangleško Bēowulf [ˈbeːowuɫf]) je staroangleška epska pesnitev v tradiciji germanskih junaških legend, ki obsega 3182 aliteracijskih verzov. Je eno najpomembnejših in najpogosteje prevajanih del staroangleške književnosti. Datum nastanka same pesnitve je med strokovnjaki sporen; zanesljiva je le datacija rokopisa, ki je nastal med letoma 975 in 1025 n. št.[1] Učenjaki anonimnega avtorja imenujejo »Beowulfov pesnik«.[2] Zgodba je postavljena v pogansko Skandinavijo v 5. in 6. stoletju. Beowulf, junak Geatov, priskoči na pomoč Hrotgarju, kralju Dancev, čigar pivsko dvorano Heorot že dvanajst let napada pošast Grendel. Ko ga Beowulf ubije, se Grendelova mati maščuje, a je poražena. Beowulf se kot zmagovalec vrne domov v Geatlandijo in postane kralj Geatov. Petdeset let pozneje Beowulf premaga zmaja, vendar je v bitki smrtno ranjen. Po njegovi smrti njegovo truplo upepelijo in v njegov spomin na rtu postavijo gomilo.

Strokovnjaki so razpravljali o tem, ali je bil Beowulf prenesen ustno, kar bi lahko vplivalo na njegovo razlago: če je nastal zgodaj, v poganskih časih, potem je poganstvo osrednje, krščanski elementi pa so bili dodani pozneje, če pa je nastal pozneje, v pisni obliki, in ga je napisal kristjan, potem so poganski elementi lahko okrasni arhaizmi. Beowulf je večinoma napisan v poznem zahodnosaškem narečju stare angleščine, vendar so prisotne številne druge narečne oblike, kar kaže na to, da se je pesem morda dolgo in zapleteno prenašala po narečnih območjih Anglije.

Že dolgo se raziskujejo podobnosti z drugimi izročili in pripovedmi, vključno z islandsko sago o Grettisu, nordijsko zgodbo o Hrolfru Krakiju in njegovem služabniku Bodvarju Bjarkiju, ki je posedoval sprenost preobrazbe v medveda, mednarodno ljudsko Pravljico o medvedovem sinu ter irsko ljudsko pravljico o roki in otroku. Vztrajno se Beowulfa poskuša povezati z zgodbami iz Homerjeve Odiseje ali Vergilijeve Eneide. Bolj gotove so svetopisemske vzporednice z jasnimi aluzijami na knjige Geneza, Eksodus in Daniel.

Pesem je ohranjena v enem samem izvodu v rokopisu, znanem kot Nowell Codex. V izvirnem rokopisu nima naslova, postala pa je znana po imenu glavnega junaka zgodbe.[2] Leta 1731 je rokopis poškodoval požar, ki je zajel hišo Ashburnham House v Londonu, v kateri je bila zbirka srednjeveških rokopisov Sira Roberta Cottona. Rokopis je sicer preživel, vendar so robovi zogleneli, nekatere strani pa postale neberljive.[3] Dandanes je Nowell Codex shranjen v Britanski knjižnici. Pesem je bila prvič prepisana leta 1786; nekateri verzi so bili prvič prevedeni v sodobno angleščino leta 1805, v 19. stoletju pa je bilo narejenih devet popolnih prevodov, med drugimi sta svoj prevod naredila John Mitchell Kemble in William Morris. Po letu 1900 je bilo narejenih na stotine prevodov v prozo, rimano pesem ali aliteracijski verz, nekateri so bili razmeroma zvesti, drugi arhaični, tretji pa so poskušali delo udomačiti. Med najbolj znanimi sodobnimi prevodi v angleščino so prevodi Edwina Morgana, Burtona Raffela, Michaela J. Alexandra, Roya Liuzze in Seamusa Heaneyja. Težave pri prevajanju Beowulfa so raziskovali učenjaki, med njimi tudi J. R. R. Tolkien (v eseju »O prevajanju Beowulfa« (angleško On Translating Beowulf)), ki je pripravil lasten prevod v verzih in prozi. V slovenščino je Beowulfa prvič prevedel Marjan Strojan leta 1992.

Sklici

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
[uredi | uredi kodo]
  1. Stanley 1981, str. ;9–22.
  2. 2,0 2,1 Robinson 2002, str. 143.
  3. Mitchell & Robinson 1998, str. 6.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Literature o Beowulfu je ogromno. Sledi izbor.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]