Bisfosfonat
Bisfosfonati (tudi difosfonati) so skupina učinkovin, ki zavirajo osteoklastno dejavnost in s tem resorpcijo (razgradnjo) kostnine. Uporabljajo se pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze, Pagetove bolezni kosti, metastaz na kosteh, multiplega plazmocitoma ter drugih kostnih bolezni, ki povzročajo krhkost kostnine.
Kemične lastnosti
[uredi | uredi kodo]Vsi bisfosfonati v svoji strukturi vsebujejo skelet iz atomov P—C—P:
H2PO3—(R1)C(R2)—PO3H2
Na osrednji ogljikov atom sta kovalentno vezani dve fosfatni skupini (PO3), kar daje skupini učinkovin tudi ime. Stranski skupini, vezani na ogljikov atom (R1 in R2), odločata o jakosti delovanja ter farmakokinetičnih lastnostih.
Farmakokinetika
[uredi | uredi kodo]Po aplikaciji bisfosfonata (bodisi peroralno ali intravensko) se okoli polovica učinkovine nespremenjene izloči skozi ledvice. Preostanek spojine izkazuje v telesu veliko afiniteto do kostnine ter se hitro vsrka na površino kosti.
Mehanizem delovanja
[uredi | uredi kodo]Po vezavi bisfosfonatov na kostnino jih vsrkajo osteoklasti, torej kostne celice, ki razgrajujejo in odstranjujejo kostnino. Bisfosfonati povzročijo propad osteoklastov.
Obstajata dve poglavitni skupini bisfosfonatnih učinkovin: bisfosfonati, ki vsebujejo dušik (npr. alendronska kislina) in bisfosfonati, ki dušika ne vsebujejo (npr. klodronska kislina). Način delovanja na osteoklaste je pri teh dveh skupinah različen.
Bisfosfonati brez dušika
[uredi | uredi kodo]Primeri učinkovin:
Te molekule se v celicah presnovijo do presnovkov, ki se vežejo v molekulo ATP-ja namesto pirofosfata; takšna molekula je nefunkcionalna. Intakten ATP je poglavitni vir energije v celicah, nefukcionalne molekule z vezanimi presnovki bisfosfonatov pa celicam ne nudijo energije. Zaradi pomanjkanja energije pride do apoptoze osteoklasta.[1]
Bisfosfonati z dušikom
[uredi | uredi kodo]Primeri učinkovin:
Te bisfosfonatne spojine se vežejo na encim farnezil difosfonat-sintazo in ga blokirajo. S tem prekinejo HMG-CoA-reduktazno pot in moten je nastanek farnezola in geranilgeraniola, ki sta bistvena za povezovanje manjših beljakovin v celični membrani osteoklasta.[2]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Frith J; Mönkkönen J; Blackburn G; Russell R; Rogers M (1997). »Clodronate and liposome-encapsulated clodronate are metabolized to a toxic ATP analog, adenosine 5'-(beta, gamma-dichloromethylene) triphosphate, by mammalian cells in vitro«. J Bone Miner Res. 12 (9): 1358–67. doi:10.1359/jbmr.1997.12.9.1358. PMID 9286751.
- ↑ van beek E; Löwik C; van der Pluijm G; Papapoulos S (1999). »The role of geranylgeranylation in bone resorption and its suppression by bisphosphonates in fetal bone explants in vitro: A clue to the mechanism of action of nitrogen-containing bisphosphonates«. J Bone Miner Res. 14 (5): 722–9. doi:10.1359/jbmr.1999.14.5.722. PMID 10320520.