Pojdi na vsebino

Bitka pri Soissonsu (923)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Battle of Soissons

Bitka pri Soissonsu, upodobitev iz 14. stoletja (od leve proti desni): bitka pri Soissonsu, aretacija Karla Preprostega in Rudolfovo kronanje
Datum15. junij 923
Prizorišče
Soissons, Aisne
Izid

zmaga Robertincev

Udeleženci
Karolingi Robertinci
Poveljniki in vodje
Karel Preprosti (ujet)
grof Fulbert
Hagano
Hagrold
Normani		 Robert I. †
Rudolf Burgundski
Herbert II. Vermandoiški
Gilbert Lorenski
Hugo Veliki
Moč
14.000 (ocena)[1] 20.000 (ocena)[1]
Žrtve in izgube
7.118[1] 11.969[1]

Bitka pri Soissonsu je potekala 15. junija 923 med zavezništvom uporniških frankovskih plemičev, ki jih je vodil Robert I., leto prej izvoljen za francoskega kralja, in vojsko, sestavljeno iz Lotaringijcev, Normanov in karolinških sil pod poveljstvom kralja Karla Preprostega.[2][3] Robert I. je bil v bitki ubit, vendar je njegova vojska kljub temu zmagala. Kralja Karla je Herbert II. Vermandoiški ujel in ga držal v ujetništvu do njegove smrti leta 929. Novi vladar Zahodne Frankovske je postal Robertov zet, burgundski vojvoda Rudolf.[4]

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Po smrti Karla Velikega je moč karolinških kraljev začela pojemati zaradi nenehnih vpadov Vikingov, državljanskih vojn in sporov z vazali, predvsem z Robertinci.[1][5][6] Politično stanje med vladavino Karla Preprostega je bilo od samega začetka krhko, ker frankovsko plemstvo ni hotelo sprejeti njegove oblasti. Eden njegovih redkih zaveznikov je bil Balduin II. Flandrijski.[7] Karlovi poskusi obnovitve karolinške oblasti nad Lotaringijo, domovino njegovih prednikov in prve žene Frederone, so ga leta 911 pripeljali do izvolitve za kralja Lotaringije in do navzkrižja interesov z lokalnim plemstvom, kot je bil Gilbert Lotarinški.[8] Po letu 918 je aristokracija Zahodne Frankovske začela kazati svoje nestrinjanje s Karlovim vladanjem. Glavni razlog je bila naraščajoča moč lotarinškega plemiča Hagana, kraljevega najljubšega svetovalca.[9] Leta 920 je skupina frankovskih plemičev pod vodstvom Roberta, brata prejšnjega kralja Oda, ugrabila Karla in ga poskušala prisiliti, da odstavi Hagana. Nadškof Herveus iz Reimsa je prepričal upornike, da kralja osvobodijo.[10]

Vojaška vstaja frankovskih magnatov je izbruhnila leta 922. Karel je svoji teti Rothildi, hčerki Karla Plešastega, odvzel beneficij opatije Chelles in ga prenesel na Hagana. To dejanje je neposredno prizadelo interese Robertincev, saj je bila Rothilda tašča Robertovega sina Huga Velikega.[11][12] Na skupščini v Soissonsu 29. junija so uporniški plemiči Karla odstavili in Roberta izvolili za svojega kralja. Nadškof Walter iz Sensa ga je okronal naslednji dan v Reimsu.[8][13]

Bitka

[uredi | uredi kodo]

Spopadi med pehotama v bližini Soissonsa in srditi popadi tik pred mestom so prisilili Robertince, da so tja napotili težko konjenico. Lotarinški vojaki so se umaknili pod zaščito svoje konjenice.

Robert I. je bil ubit že v prvi fazi spopadov in njegove čete so bile prisiljene na umik. Vojska Robertovega sina Huga Velikega je vzdržala do prihoda njegovega svaka Heriberta II. Vermandoijskega. Heriberta je nato podprl drugi Hugov svak, vojvoda Rudolf Burgundski.

Morala v lotarinškem taboru je padla, saj je izid bitke, ki se je zdela skoraj dobljena, zaradi okrepitev postal negotov. Lotaringi so se previdno umaknili.

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Bitka se je za Karla Preprostega končala le z manjšimi izgubami, ko se je urejen umik sprevrgel v neurejenega, pa so Karlu očitali preveliko pasivnost. Bitka pri Soissonsu je naznanila konec Karlove vladavine, čeprav so mu kronisti, kot sta Richer von Reims in Folcuin von Lobbes, na podlagi izračunanih izgub celo prisodili zmago. Podporniki padlega Roberta so izvolili Rudolfa Burgundskega za naslednika njegovega tasta. Nadškof Gautier iz Sensa ga je 13. julija 923 v opatiji Saint-Médard v Soissonsu kronal za novega kralja Rudolfa.

Karel se ni odzval na Rudolfovo kronanje. Štiri dni pozneje, 17. julija 923, je v zasedi padel v roke Heribertu von Vermandoisu, ki ga je zadržal kot osebnega ujetnika do konca njegovega življenja in ga uporabil kot sredstvo v političnih pogajanjih. Karlova žena Edgifa Wesseška je z njunim dveletnim sinom Ludvikom pobegnila v njuno domovino, kjer je "Ludvik Prekomorski" odraščal, dokler ga ni Hugo Veliki leta 936 pripeljal iz izgnanstva.

Lotarinško plemstvo, ki je v Karlu Preprostemu videlo ohranitev karolinške tradicije, ni sprejelo novega kralja, ampak se je takoj podredilo Henriku I. Nemškemu in tako končalo desetletja trajajoč spor o Srednjefrankovskem kraljestvu v korist Vzhodne Frankovske.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Irving & Draper 1998, str. 26.
  2. ↑ Cross 2010, str. 281.
  3. ↑ Oman 2012, str. 105.
  4. ↑ Neveux & Ruelle 2008, str. 75.
  5. ↑ Bachrach 2011, str. 54.
  6. ↑ Lynch 2014, str. 118–120.
  7. ↑ Bradbury 2007, str. 33.
  8. ↑ 8,0 8,1 Bradbury 2007, str. 33-34.
  9. ↑ Bachrach & Fanning 2007.
  10. ↑ Riche 1993, str. 250.
  11. ↑ Dunbabin 1995, str. 379.
  12. ↑ Lake 2013, str. 157.
  13. ↑ Riche 1993, str. 249–250.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Gerald Irving Anthony Dare Draper. Reflections on Law and Armed Conflicts: The Selected Works on the Laws of War. Martinus Nijhoff Publishers, 1998. str. 26. Ur. Michael Andrew Meyer, Hilaire McCoubrey.
  • J.E.Cross. The ethic of war in Old English. V: England Before the Conquest: Studies in Primary Sources Presented to Dorothy Whitelock. Ur. Peter Clemoes, Kathleen Hughes. Cambridge University Press, 2010.
  • Charles Oman. A History of the Art of War: The Middle Ages from the Fourth to the Fourteenth Century. Tales End Press, 2012.</ref>
  • François Neveux & Claire Ruelle. A brief history of the Normans: the conquests that changed the face of Europe. Robinson, 2008.
  • Bernard S. Bachrach. Early Carolingian Warfare: Prelude to Empire. University of Pennsylvania Press, 2011.
  • Joseph Lynch. The Medieval Church: A Brief History. Routledge, 2014.
  • Jim Bradbury. The Capetians: Kings of France 987–1328. Bloomsbury Publishing, 2007.
  • Bernard S. Bachrach & Steven Fanning. The Annals of Flodoard of Reims, 919–966. Volume 9 of Readings in medieval civilizations and cultures. University of Toronto Press, 2004.
  • Pierre Riche. The Carolingians: A Family Who Forged Europe. University of Pennsylvania Press, 1993.
  • Jean Dunbabin. West Francia the Kingdom. V: The New Cambridge Medieval History: Volume 3, c. 900–c. 1024. Cambridge University Press, 1995. Ur. Rosamond McKitterick.
  • Justin Lake. Richer of Saint-Remi. Catholic University of America Press, 2013.
  • Robert Parisot. Histoire de Lorraine, Band 1 (1919). online
  • Rudolf Schieffer. Die Karolinger. 4., überarb. und erw. Aufl., Kohlhammer, Stuttgart 2006, str. 203f.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bitka_pri_Soissonsu_(923)&oldid=6343789«