Bjendžong
| Bjendžong | |||||||||||||||||||
 Bjendžong markiza Jija iz Dzenga, datiran v leto 433 pr. n. št. | |||||||||||||||||||
| Kitajsko ime | |||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Tradicionalno kitajsko | 編鐘 | ||||||||||||||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 编钟 | ||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||
| Korejsko ime | |||||||||||||||||||
| Hangul | 편종 | ||||||||||||||||||
| Hanja | |||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||
Bjendžong (kitajsko 編鐘) je starodavno kitajsko glasbilo, sestavljeno iz niza bronastih zvonov, na katere se igra melodično. Kitajska je bila prva država, ki je izdelala in uporabljala zvonove kot glasbilo.[1] Nekakaj najdenih zvonov je starih 2000 do 3600 let. Zvonovi so bili obešeni na lesen okvir. Nanje se je udarjalo z lesenim kladivom ali palico. Na istem zvonu se je lahko igralo dva tona. Bjendžong in bjenčing, podobno glasbilo s kamnitimi zvonovi, sta bili pomembni glasbili v starodavni kitajski obredni in dvorni glasbi.
Med dinastijo Song je bilo na korejski dvor uvoženih več bjendžongov. Glasbilo, ki se v korejščini imenuje pjeondžong, je postalo pomemben del korejske obredne in dvorne glasbe in je še vedno v rabi. V Vietnamu so glasbilo imenovali biên čung in ga uporabljali pri obredih na dvoru v Huếju. V japonščini se glasbilo imenuje henšō.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Najstarejši zvonovi brez klap na Kitajskem segajo v leto 2100 pr. n. št. Urejanje zvonov džong v bjendžong (dobesedno urejeni zvonovi)[2] se je razvilo v dinastiji Džov (1046–256 pr. n. št.).[3] Bjendžong iz tistega časa je imel 13 do 64 zvončkov, ki so proizvajali po dva tona. Obešeni so bili navpično ali poševno na lesen okvir.[2] V starodavni Kitajski je bil bjendžong za ljudi iz višjih družbenih razredov simbol moči in bogastva. V kompletu zvonov iz tega časa je bil največji visok 153,4 centimetra in tehtal 203,6 kilograma. Najmanjši je bil visok 20,4 centimetra in tehtal 2,4 kilograma.[4]
Glasbilo se je zelo spremenilo v dinastijah Čin in Tang (221 pr. n. št. – 907 pr. n. št.). Bjendžong se je v tem obdobju zmanjšal in štel 14, 16 ali 24 zvonov.[5] Zaradi drugačne oblike zvona je vsak zvon proizvedel samo en ton. Zvonovi so bili uglašeni na sedemtonsko lestvico oziroma na dvanajst poltonov.[5]
Glasbeniki so do konca dinastije Song (960–1279 n. št.) standardizirali bjendžong in samo izvajanje glasbe.[3] Tipična glasbila iz tega obdobja so imela 16 zvonov, obešenih navpično v dveh nivojih na lesenem okvirju.[3][2] Od dinastije Čing (1644–1911 n. š.) do današnjih dni je ta konstrukcija bjendžonga ostala standardna.[3] Po odkritju bjendžonga iz dinastije Džov leta 1978 je prišlo do revitalizacije te oblike glasbila.[5] Sodobni zgodovinsko uprizoritveni ansambli, kot je Hubei Song and Dance Ensemble, nastopajo na nacionalni in mednarodni ravni od 80. let 20. stoletja na rekonstrukcijah bjendžonga iz dinastije Džov.[6][7]
V sodobnem času se na konfucijanskih obrednih praznovanjih v Koreji še vedno uporablja bjendžong. Njegova vloga je, da vodi orkester (podvoji melodijo pihal in godal), medtem ko večji zvonovi poudarjajo stavke himne.[8][2]
Opis
[uredi | uredi kodo]Bjendžong je bil sestavljen iz starodavne kategorije zvonov, ki so jih Kitajci imenovali džong. Vzdolžni presek zvona ima obliko lista z vbočenim ustjem oziroma spodnjim robom in se rahlo širi od zgoraj navzdol.[3] Način obešanja zvonov na lesen okvir je bil različen, pokončen ali poševen. Vsi zvonovi so imeli enako debelino stene, se pravi da je višino tona določala njihova velikost.[3]
Zvonovi so bili na splošno visoki 15–40 centimetrov, obstajali pa so tudi manjši, najmanjši okoli 9 centimetrov, in večji, največji visok celo 153 centimetrov.[3] Posamezni zvonovi so bili običajno bogato okrašeni z dvignjenimi pravokotnimi rebri, ponavljajočimi se kremplji ali rogovi ali izboklinami v grozdih, običajno po štiri v grozdu.[3]
Arheologija
[uredi | uredi kodo]Med najpomembnejšimi odkritimi bjendžongi je celoten ceremonialni komplet 65 zvonov džong, najden med izkopavanji v grobnici markiza Jija, ki je umrl okoli leta 430 pr. n. št.[9] Glasbilo je trenutno na ogled v provincialnem muzeju Hubeija v Vuhanu na Kitajskem. Od leta 1978, ko je bilo odkrito, se je na njem muziciralo samo trikrat, nazadnje za slovesnost ob ponovni združitvi Hongkonga s Kitajsko leta 1997.[10] Bjendžong markiza Jija ima obseg pet oktav in je v srednjih treh oktavah popolnoma kromatičen.[3]
Leta 1992 je Ma Čengjuan, direktor šanghajskega muzeja, kupil 3000 let star Jin Hou Sujev bjendžong na trgu starin v Hongkongu. Zvonovi so bili izropani iz grobnic vladarjev države Džin in pretihotapljeni iz Kitajske. Jin Hou Sujev bjendžong je kitajska vlada uvrstila med 64 nacionalnih zakladov, ki jih je prepovedano razstavljati v tujini.[11]
Na zvonovih so običajno napisi, ki znanstvenikom služijo za preučevanje starodavnih kitajskih besedil in pisave.
-
Bjendžong markiza Jija, razstavljen v Muzeju province Hubei -
Zvonovi bjendžonga markiza Jija -
Bronast džong iz obdobja pomladi in jeseni, izkopan leta 1978 v vasi Taigongmiao, Šaanši -
Džin Hou Sujev bjendžong v Muzeju Šanghaja -
Korejski pjeondžong – konfucijanski obred v svetišču Munmjo
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »The introduction to Hubei«. Wechat.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Thrasher, Alan (2000). Chinese Musical Instruments. Hong Kong: Oxford University Press. str. 6–12. ISBN 019-590777-9.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Thrasher, Alan (2000). Chinese Musical Instruments. Hong Kong: Oxford University Press. str. 6–12. ISBN 019-590777-9.
- ↑ »Zhou: Zenghouyi Bianzhong: Chinese Arts«. China Online Museum. Pridobljeno 27. septembra 2019.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 »Zhong«. Encyclopedia Britannica. 28. september 2006. Pridobljeno 24. septembra 2019.
- ↑ Smith, Sid (5. januar 1989). »Sound of Ancient China Has a Ring to It«. Chicago Tribune (v angleščini). Pridobljeno 24. septembra 2019.
- ↑ Melvin, Sheila (4. april 2000). »The Chimes of Ancient China«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 24. septembra 2019.
- ↑ Moule, Arthur (1989). A List of the Musical and Other Sound-Producing Instruments of the Chinese. Buren: Frits Knuf Publishers. str. 40. ISBN 90-6027-554-3.
- ↑ »Warring States Tomb of Marquis Yi«. Depts.washington.edu. Pridobljeno 20. aprila 2021.
- ↑ Yuan, Meng (september–december 2018). »Redesign of BianZhong museum exhibition in an interactive and engaging way«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2019. Pridobljeno 27. septembra 2019.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 晋侯稣钟 [Jin Hou Su bells] (v kitajščini). National Library of China. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. septembra 2013. Pridobljeno 14. septembra 2013.