Bretonska klasika
| Podatki o dirki | |
|---|---|
| Datum | pozno avgusta |
| Regija | Bretanja, Francija |
| Disciplina | cestna |
| Tekmovanje | UCI World Tour |
| Tip | Klasika |
| Spletna stran | pco |
| Zgodovina | |
| Prva izvedba | 1931 |
| Št. izvedb | 88 |
| Prvi zmagovalec |  François Favé |
| Največ zmag | 10 z po 2 zmagama |
| Zadnji zmagovalec | Valentin Madouas |
Bretonska klasika (domače ime: Bretagne Classic; nekoč Circuit de Plouay, Grand-Prix de Plouay in GP Ouest-France), je poletna enodnevna kolesarska klasika, ki jo Plouay Cyclisme Organisation že od leta 1931 organizira v francoski SV zgodovinski pokrajini Bretanja okrog vasi Plouay.[1][2]
Leta 2005 je bila dirka vljučena v prvo sezono UCI ProTour, leta 2011 pa še v UCI World Tour.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Leta 1931 je prvo dirko po imenom Circuit de Plouay, svoje ime je namreč že večkrat spremenila, zdaj ima že četrto ime, organiziral tedaj že bivši doktor Berty Dirke po Franciji, ki je izkoristil svoj vpliv in že na prvo izvedbo dirke, uspel privabiti nekatera največja francoska kolesarska imena tistega časa.
Prvo desetletje so povsem dominirali francoski kolesarji. Leta 1954 je kot prvi ne-francoz zmagal italijanski kolesar Ugo Anzile, naslednji pa šele leta 1979 in sicer nizozemski kolesar Frits Pirard.
Leta 2005 je zmagal američan George Hincapie, a so mu naknadno (šele leta 2012), zaradi dopinga brisali vse rezultate tistega obdobja in tako za tisto leto v razpredelnici ni nobenega zmagovalca.
Leta 2011 je kot edini slovenec do zdaj zmagal Grega Bole, leta 2020 pa je bil Luka Mezgec drugi.
Trasa
[uredi | uredi kodo]Dirka ima start in cilj v majhni vasici Plouay, v osrčju francoskega kolesarstva. Dirka ima 8 zelo zahtevnih krogov dolgih 27 kilometrov in še finalni krog (14 km) na obrobju Bretanje, skupni dolžini ca 250 kilometrov. Profil trase je tehnično zelo zahteven, saj vljučuje številne vzpone in tehnične spuste, ki kolesarja zelo izčrpajo. Prvi vzpon se začne že kmalu po štartu in gre čez Côte du Lézot (1 km) z povprečnim naklonom 6%.
Naslednji lahek vzpon na Chapelle Sainte-Anne des Bois v dolžini 6 km označuje pol kroga. Po ravninskem delu se povzpne na Côte de Ty-Marrec, a z maksimalnim naklonom 10%. Konča pa se z finalnim krogom (14 km), z zadnjim vzponom na Côte de Ty-Marrec, ki daje možnost za pobeg šprinterjem. Ponavadi poskuša manjša skupina ubežnikov, ki pa je večinoma ujeta s strani šprinterjev in glavnine tik pred ciljem.
Moški
[uredi | uredi kodo]Zmagovalci po letih
[uredi | uredi kodo]
Večkratni zmagovalci
[uredi | uredi kodo]| Zmage | Kolesar | Edicija |
|---|---|---|
| 2 | Philippe Bono| |
1932 + 1933 |
| Eloi Tassin |
1945 + 1948 | |
| Amand Audaire |
1949 + 1950 | |
| Émile Guérinel |
1951 + 1952 | |
| Jean Gainche |
1958 + 1962 | |
| Fernand Picot |
1961 + 1963 | |
| Jean Jourden |
1968 + 1969 | |
| Jacques Bossis |
1976 + 1977 | |
| Gilbert Duclos-Lassalle |
1981 + 1987 | |
 Oliver Naesen |
2016 + 2018 |
Zmagovalci po državah
[uredi | uredi kodo]| Zmage | Država |
|---|---|
| 63 | Francija
|
| 6 | Belgija
|
 Italija
| |
| 3 |  Avstralija
|
| 2 |  Norveška
|
 Švica
| |
| 1 |  Irska
|
 Moldavija
| |
 Nizozemska
| |
 Slovenija
| |
 Združeno kraljestvo
|
Opomba
[uredi | uredi kodo]- ↑ George Hincapie je leta 2005 zmagal. A mu je UCI naknadno, leta 2012, dotično zmago in vse rezultate med 31.5.2004 in 31.7.2006 zaradi dopinga črtal.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Bretagne classic ouest-france«. bretagne-classique-ouest-france.bzh (v francoščini). Pridobljeno 29. avgusta 2016.
- ↑ »GP Ouest France – Plouay«. uci.ch. UCI. Pridobljeno 27. novembra 2015.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- uradna stran 4-jours-cic-plouay