Brezova kresilača
| Brezova kresilača | |
|---|---|
_(d.j.b.)_02.jpg)
| |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Fungi (glive) |
| Oddelek: | Basidiomycota (prostotrosnice) |
| Razred: | Agaricomycetes (listarice) |
| Red: | Polyporales (luknjičarji) |
| Družina: | Fomitopsidaceae (kresilačarke) |
| Rod: | Fomitopsis (kresilače) |
| Vrsta: | F. betulina
|
| Dvočlensko ime | |
| Fomitopsis betulina (Bull.) B.K.Cui, M.L.Han & Y.C.Dai (2016)
| |
| Sinonimi | |
| |
Brezova kresilača ali brezova odpadljivka (znanstveno ime Fomitopsis betulina) je drevesna goba iz rodu kresilač. Glivo je prvotno opisal Jean Bulliard leta 1788 kot Boletus betulinus.[1] Petter Karsten ga je leta 1881 prenesel v rod Piptoporus.[2] Molekularne filogenetske študije so pokazale, da je vrsta bolj sorodna kresilačam (Fomitopsis) in gliva je bila leta 2016 prerazvrščena v Fomitopsis.[3]
Specifični epitet betulina se nanaša na rod gostiteljskega drevesa - breza (Betula).[4]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Klobuk brezove kresilače ima premer od 4 do 20 cm, je okrogle ali ledvičaste oblike s topim robom. Debel je do 6 cm. Mlade gobe so bledo sivo rjave, stare pogosto temno rjave barve in pogosto lisast. Klobukova kožica je tanka, gladka in se zlahka olupi. Rob je zaokrožen in top.
Trosovnica je sestavljena iz belih cevk, ki so dolge od 2–8 mm in se zlahka ločijo od klobuka. Luknjice so bele, pozneje nekoliko porjavijo.[5]
Meso je belo, mehko, plutasto, pri starih gobah žilavo in kiselkastega okusa. [6]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Je pogosta goba, ki se pojavlja se po vsej severni polobli.
Mlade gobe rastejo od avgusta do oktobra, odmrle primerke pa najdemo vse leto. Raste samo na brezah, zaradi česar se zlahka loči od drugih vrst. Najdemo jo v gozdovih, parkih in cestah. Včasih lahko na njej najdemo zajedalsko blazinovko (Hypocrea pulvinata).[7]
Je parazit ali gniloživka, ki raste na živih in mrtvih brezovih deblih in vejah. Povzroča rjavo gnilobo lesa. Les, ki ga razgradi, se sčasoma zdrobi v prah. Do okužbe živega drevesa pride predvsem preko ran, pogosto pa se gliva še več let po okužbi ne razvije, ker njeno rast zavirajo obrambni mehanizmi drevesa. Vendar pa v drevesu miruje in se začne razvijati, ko je drevo oslabljeno zaradi suše, v senci drugih dreves ali posekano.[8]
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosni odtis je bele barve. Trosi so valjasti in v obliki vejice s koničastim dnom, neamiloidni in merijo 5–7 x 1,5–2 μm.[8]
Podobne vrste
[uredi | uredi kodo]- bukova kresilka (Fomes fomentarius)
- smrekova kresilača (Fomitopsis pinicola)
Uporabnost
[uredi | uredi kodo]Mlade gobe so užitne, vendar niso preveč okusne.
V preteklosti so se pripravki iz gobe uporabljali v tradicionalni medicini, predvsem kot zdravilo proti črevesnim zajedavcem, kot so bičeglavci (Trichuris trichura). Ostanke brezove odpadljivke so našli tudi pri Ötziju, ledenodobni mumiji, znanstveniki pa so mnenja, da jo je ledenodobni lovec s seboj nosil prav za zatiranje črevesnih zajedavcev.[9] Znanstveniki gobo preučujejo tudi danes, saj jih zanimajo njene fitokemične in farmakološke lastnosti.[10]
Galerija slik
[uredi | uredi kodo].jpg)
._04-11-2020._(actm.)_01.jpg)
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Bulliard, Jean (1787). Herbier de la France (v French). Zv. 7. str. plate 312.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - ↑ Karsten, P.A. (1881). »Enumeratio Hydnearum Fr. Fennicarum, systemate novo dispositarum«. Revue Mycologique, Toulouse (v Latin). 3 (9): 17.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - ↑ Han, M.L.; Chen, Y.Y.; Shen, L.L.; Song, J.; Vlasak, J.; Dai, Y.C.; Cui, B.K. (2016). »Taxonomy and phylogeny of the brown-rot Fungi: Fomitopsis and its related genera«. Fungal Diversity. 80 (1): 343–373. doi:10.1007/s13225-016-0364-y. S2CID 34923876.
- ↑ Holden, Liz (Marec 2016). »English names for fungi«. British Mycological Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2018. Pridobljeno 4. februarja 2018.
- ↑ Michael Kuo; Andy Methven (2010). 100 Cool Mushrooms. University of Michigan Press. str. 141. ISBN 978-0-472-03417-8.
- ↑ Roody, William C. (2003). Mushrooms of West Virginia and the Central Appalachians. Lexington, Kentucky: University Press of Kentucky. str. 381. ISBN 978-0-8131-9039-6.
- ↑ Gumińska, Barbara; Wojewoda, Władysław (1988). Grzyby i ich oznaczanie (v poljščini) (Wyd. 4 izd.). Warszawa: Państ. Wydaw. Rolnicze i Leśne. ISBN 978-83-09-00714-2.
- ↑ 8,0 8,1 Chojnowska, Ewa; Chojnowski, Mariusz (2008). Azalie, różaneczniki, wrzosy i inne wrzosowate. Ogrodnik Doskonały (v poljščini). Warszawa: Multico Oficyna Wydawnicza. ISBN 978-83-7073-650-7.
- ↑ Capasso, L. (1998). »5300 years ago, the Ice Man used natural laxatives and antibiotics«. Lancet. 352 (9143): 1864. doi:10.1016/S0140-6736(05)79939-6. PMID 9851424.
- ↑ Guevara-Gonzalez, Ramon; Torres-Pacheco, Irineo (2014). Biosystems Engineering: Biofactories for Food Production in the Century XXI. Springer Science & Business Media. str. 154. ISBN 978-3-319-03880-3.