Pojdi na vsebino

Byung-Chul Han

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Byung-Chul Han
Portret
Rojstvo1959[1][2][…]
Seul[1]
Državljanstvo Južna Koreja
Poklicpisatelj, filozof, univerzitetni učitelj

Byung-Chul Han, v Južni Koreji rojeni nemški filozof in kulturni teoretik, * 1958.[4]

Bil je profesor na Umetniški univerzi v Berlinu in tam še vedno občasno vodi tečaje. Njegovo delo se v veliki meri osredotoča na kritiko neoliberalizma in njegovega vpliva na družbo in posameznika. Čeprav piše v nemščini, so njegove knjige najbolje sprejete v hispanosferi. [5]

Biografija

[uredi | uredi kodo]
Kratka predstavitev življenja in dela Byunga-Chula Hana s podnapisi

Byung-Chul Han je študiral metalurgijo na Univerzi Koreje v Seulu,[6] preden se je v osemdesetih letih preselil v Nemčijo, da bi študiral filozofijo, nemško književnost in katoliško teologijo v Freiburgu v Breisgauu in Münchnu. Leta 1994 je v Freiburgu doktoriral z disertacijo Stimmung (razpoloženje) pri Martinu Heideggerju.[7]

Leta 2000 se je pridružil Oddelku za filozofijo Univerze v Baslu, kjer je habilitiral. Leta 2010 je postal profesor na Državni visoki šoli za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju, kjer se je ukvarjal s filozofijo 18., 19. in 20. stoletja, etiko, socialno filozofijo, fenomenologijo, kulturno teorijo, estetiko, religijo, medijsko teorijo, in medkulturna filozofija . Od leta 2012 do 2017 je poučeval filozofijo in kulturologijo na Umetniški univerzi v Berlinu (UdK), kjer je vodil novoustanovljeni splošni študijski program Studium Generale.[8]

Han je avtor več kot tridesetih knjig, najbolj znani pa sta razpravi o tem, kar sam imenuje »družba utrujenosti« (Müdigkeitsgesellschaft) in »družba transparentnosti« (Transparenzgesellschaft). Pisal je tudi o konceptu shanzhai (山寨), slogu posnemalnih variacij, ki so predhodnica praks, znanih v zahodni filozofiji kot dekonstruktivne.[9]

Hanovo trenutno delo se osredotoča na transparentnost kot kulturno normo, ki so jo ustvarile neoliberalne tržne sile, kar razume kot nenasitno željo po prostovoljnem razkritju, ki meji na pornografijo. Po Hanovih besedah diktat transparentnosti uveljavlja totalitarni sistem odprtosti na račun drugih družbenih vrednot, kot so sram, skrivnost in zaupanje.[10]

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]

V svoji karieri je Han zavračal dajanje radijskih in televizijskih intervjujev in le redko v javnosti razkrije kakršne koli biografske ali osebne podrobnosti, vključno z datumom rojstva.[11] Je katoličan.[12]

Za večino Hanovega pisanja je značilna temeljna zaskrbljenost zaradi položaja, s katerim se srečujejo človeški subjekti v hitrem, tehnološko usmerjenem stanju poznega kapitalizma. Situacijo raziskuje v svojih knjigah z različnih vidikov: spolnost, duševno zdravje (zlasti izgorelost, depresija in hiperaktivna motnja pomanjkanja pozornosti), nasilje, svoboda, tehnologija in popularna kultura.[13]

V Družbi izgorelosti (izvirni nemški naslov: Müdigkeitsgesellschaft) Han današnjo družbo označi kot patološko krajino živčnih motenj, kot so depresija, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, mejna osebnost in izgorelost. Trdi, da ne gre za »okužbe«, temveč za »infarkte«, ki jih ne povzroča negativnost imunologije ljudi, temveč presežek pozitivnosti.[14] Kot pravi Han, zaradi zahteve po vztrajanju in nesprejemanju neuspeha ter ambicije učinkovitosti postanemo zavezanci in žrtvovalci hkrati ter vstopimo v vrtinec razmejevanja, samoizkoriščanja in propada. »Ko je produkcija nematerialna, ima vsak sam že v lasti sredstva za proizvodnjo. Neoliberalni sistem ni več razredni sistem v pravem pomenu besede. Ne sestoji iz razredov, ki so v medsebojnem antagonizmu. To je tisto, kar pojasnjuje stabilnost sistema.« 

Han trdi, da subjekti postanejo samoizkoriščevalci: »Danes je vsak sam delavec, ki izkorišča samega sebe. Ljudje so zdaj gospodarji in sužnji obenem. Celo razredni boj se je spremenil v notranji boj proti sebi.«  Posameznik je postal tisto, kar Han imenuje »subjekt dosežka«; posamezniki ne verjamejo, da so podjarmljeni »subjekti«, ampak prej »projekti: ki se vedno preoblikujemo in izumljamo na novo«, kar je »enaka oblika prisile in omejitve – pravzaprav bolj učinkovita vrsta subjektivacije in podrejanja.« Kot projekt, ki se dojema kot brez zunanjih in tujih omejitev, se »jaz« podreja notranjim omejitvam in samoomejitvam, ki prevzamejo obliko prisilnih dosežkov in optimizacije.

V Agonie des Eros (Agonija Erosa) Han nadaljuje misli, razvite v svojih prejšnjih knjigah Müdigkeitsgesellschaft (Družba izgorelosti) in Transparenzgesellschaft (Družba transparentnosti). Začenši z analizo »Drugega« Han razvije spraševanje o želji in ljubezni med ljudmi. Delno temelji na filmu Melanholija Larsa von Trierja, kjer Han vidi prikazano depresijo in premagovanje, Han nadalje razvije svojo tezo o sodobni družbi, v kateri vse bolj prevladujeta narcizem in samosklicevanje. Hanova diagnoza sega celo do izgube želje, izginotja sposobnosti posvečanja »Drugemu«, tujcu, ne-jazu. Na tej točki se subjekti začnejo vrteti izključno okoli sebe in ne morejo graditi odnosov. Celo ljubezen in spolnost sta prežeti s to družbeno spremembo: seks in pornografija, ekshibicionizem/voajerstvo in re/prezentiranje iz javnosti izpodrivajo ljubezen, erotiko in poželenje. Obilje pozitivnosti in samosklicevanje vodita v izgubo konfrontacije. Razmišljanje, pravi Han, temelji na »neuhojenem«, na želji po nečem, česar še ne razumemo. V veliki meri je povezano z Erosom, zato je »agonija Erosa« tudi »agonija misli«. Ne sme biti vse razumljeno in »všečkano«, ne sme biti vse dostopno.[15]

V Topologie der Gewalt (Topologija nasilja) Han nadaljuje svojo analizo družbe na robu propada, ki jo je začel z Müdigkeitsgesellschaft. Z osredotočanjem na razmerje med nasiljem in individualnostjo pokaže, da je nasilje v nasprotju z razširjeno tezo o izginotju le spremenilo svojo pojavno obliko in zdaj deluje bolj subtilno. Materialna oblika nasilja se umika bolj anonimni, desubjektivizirani, sistemski, ki se ne razkriva, saj se staplja s svojim antagonistom – svobodo. Ta tema je nadalje raziskana v delu Psychopolitics, kjer skozi Sigmunda Freuda, Walterja Benjamina, Carla Schmitta, Richarda Sennetta, Renéja Girarda, Giorgia Agambena, Deleuza/Guattarija, Michela Foucaulta, Michela Serresa, Pierra Bourdieuja in Martina Heideggerja Han razvija izvirno pojmovanje nasilja. Osrednje mesto Hanove teze je ideja, da se nasilje izraža v 'negativni' in 'pozitivni' obliki (opomba: to niso normativne sodbe o izrazih samih): Negativno nasilje je odkrita fizična manifestacija nasilja, ki se izraža v vojni, mučenju., terorizmu idr.; pozitivno nasilje »se kaže kot pretirani dosežki, prekomerna produkcija, prekomerna komunikacija, hiper-pozornost in hiperaktivnost.« Nasilje pozitivnosti, opozarja Han, je lahko še bolj pogubno kot nasilje negativnosti. »Okužba, invazija in infiltracija so se umaknile infarktu .«[16]

Teme

[uredi | uredi kodo]

Han je pisal o temah, kot so motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost, mejna osebnostna motnja, izgorelost, depresija, izčrpanost, internet, ljubezen, večopravilnost, pop kultura, moč, racionalnost, vera, družbeni mediji, subjektivnost, utrujenost, preglednost in nasilje .

Sprejem

[uredi | uredi kodo]
Han prejme nagrado Prix Bristol des Lumières (fr) poleg Jacquesa Attalija, Christopheja Barbierja, Philippe-Josepha Salazarja, med drugim

Delo Müdigkeitsgesellschaft je prevedeno v več kot 35 jezikov.[17] Več južnokorejskih časopisov jo je izglasovalo za najpomembnejšo knjigo leta 2012.[18] V Latinski Ameriki, Koreji in Španiji je prodal več kot sto tisoč izvodov.[19] The Guardian je pozitivno ocenil njegovo knjigo iz leta 2017 Psychopolitics: Neoliberalism and New Technologies of Power,[20] Hong Kong Review of Books pa je pohvalil njegovo pisanje z besedami »Hanov slog pisanja, ki je skoraj aforističen, uspe preliti zapletene ideje v zelo berljivo in prepričljivo prozo«, hkrati pa ugotavlja, da se »ob drugih priložnostih Han neprijetno približa izjavam reklamnih panojev (»Neoliberalizem je 'kapitalizem' všečkanja), kar poudarja tanko mejo med bistroumnostjo in samovšečnim sloganom.« [21] Revija Los Angeles Review of Books ga je opisala kot »enako dobrega kandidata kot filozofa tega trenutka« [22]

Pisec Der Freitag Steffen Kraft ga je kritiziral, ker se opira na protidemokratičnega in protitehnološkega filozofa Carla Schmitta, in trdil, da »meša vzrok in posledico: demokracije v tehnokracijo ni spremenilo upanje na večjo preglednost, temveč to, da celo naprednjaki niso pripravljeni razmisliti o posledicah informacijske tehnologije za politični proces.« (izvirni citat v nemščini: "Ursache und Wirkung: Nicht die Hoffnung auf mehr Transparenz hat die Demokratie zur Technokratie gemacht, sondern die Weigerung selbst Progressiver, die Folgen der Informationstechnik auf den politischen Prozess zu bedenken." ) [23]

Dela v angleškem jeziku

[uredi | uredi kodo]
  • The Burnout Society (Stanford: Stanford University Press, 2015) ISBN 9780804795098.
  • The Transparency Society (Stanford: Stanford Briefs, 2015) ISBN 080479460X
  • The Agony of Eros (Cambridge, Massachusetts: MIT Press, 2017) ISBN 0262533375
  • In the Swarm: Digital Prospects (Cambridge, Massachusetts: MIT Press, 2017), ISBN 0262533367
  • Psychopolitics: Neoliberalism and New Technologies of Power (London & New York: Verso Books, 2017) ISBN 9781784785772
  • Saving Beauty (Cambridge: Polity Press, 2017) ISBN 9781509515103
  • The Scent of Time: A Philosophical Essay on the Art of Lingering (Cambridge: Polity Press, 2017) ISBN 1509516050
  • Shanzhai: Deconstruction in Chinese (Cambridge, Massachusetts: MIT Press, 2017) ISBN 0262534363
  • The Expulsion of the Other: Society, Perception and Communication Today (Cambridge: Polity Press, 2018) ISBN 1509523065
  • Topology of Violence (Cambridge, Massachusetts: MIT Press, 2018) ISBN 9780262534956
  • What Is Power? (Cambridge: Polity Press, 2018) ISBN 9781509516100
  • Good Entertainment: A Deconstruction of the Western Passion Narrative (Cambridge, Mass.: MIT Press, 2019) ISBN 0262537508
  • The Disappearance of Rituals: A Topology of the Present (Cambridge: Polity Press, 2020) ISBN 1509542760
  • Capitalism and the Death Drive (Cambridge: Polity Press, 2021) ISBN 9781509545018
  • The Palliative Society: Pain Today (Cambridge: Polity Press, 2021) ISBN 9781509547258
  • Hyperculture: Culture and Globalisation (Cambridge: Polity Press, 2022) ISBN 9781509546183
  • Infocracy: Digitization and the Crisis of Democracy (Cambridge: Polity Press, 2022) ISBN 9781509552986
  • Non-things: Upheaval in the Lifeworld (Cambridge: Polity Press, 2022) ISBN 9781509551705
  • The Philosophy of Zen Buddhism (Cambridge: Polity Press, 2022) ISBN 9781509545100
  • Absence: On the Culture and Philosophy of the Far East (Cambridge: Polity Press, 2023) ISBN 9781509546206
  • Vita contemplativa: In praise of inactivity (Cambridge: Polity Press, 2023) ISBN 9781509558018
  • The Crisis of Narration (Cambridge: Polity Press, 2024) ISBN 9781509560431

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Record #11437810X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ Digitalna knjižnica za nizozemsko književnost — 1999.
  3. ↑ LIBRIS — Kraljevska knjižnica Švedske.
  4. ↑ Han, Byung-Chul. »Optimismus der Fremden: Wer ist Flüchtling?«. FAZ.NET (v nemščini). ISSN 0174-4909. Pridobljeno 18. marca 2022.
  5. ↑ Juan Carlos Galindo (10. februar 2018). »El filósofo surcoreano que se hizo viral«. El País (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2018. Pridobljeno 5. maja 2023.
  6. ↑ »[책과 지식] 『피로사회』 저자 한병철, 도올 김용옥 만나다« [(Books and knowledge) 'Society of Tiredness' author Han Byung-Chul and Do-ol Kim Young-oak meet]. JoongAng Ilbo. 24. marec 2013. Pridobljeno 30. maja 2018.
  7. ↑ »Los Angeles Review of Books«. Los Angeles Review of Books (v angleščini). 14. september 2017. Pridobljeno 11. februarja 2023.
  8. ↑ »Studium Generale«.
  9. ↑ Knepper, Steven; Stoneman, Ethan; Wyllie, Robert (2024). Byung-Chul Han: A Critical Introduction. Cambridge: Polity. ISBN 978-1509560981.
  10. ↑ Knepper, Steven; Stoneman, Ethan; Wyllie, Robert (2024). Byung-Chul Han: A Critical Introduction. Cambridge: Polity. ISBN 978-1509560981.
  11. ↑ »Play more and work less: A visit with Byung-Chul Han in Karlsruhe«. Sign and Sight. 25. julij 2011. Pridobljeno 9. junija 2012.
  12. ↑ Han, Byung-Chul (12. april 2021). »The Tiredness Virus«. The Nation.
  13. ↑ Knepper, Steven; Stoneman, Ethan; Wyllie, Robert (2024). Byung-Chul Han: A Critical Introduction. Cambridge: Polity. ISBN 978-1509560981.
  14. ↑ »'새 대통령에게 선물하고 싶은 책' 1위 철학자 한병철의 '피로사회'«. Kyunghyang Shinmun. 29. november 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 9. decembra 2013.
  15. ↑ Han, Byung-Chul (2017) [2012 in German]. The Agony of Eros. Foreword by Alain Badiou. London: MIT Press. ISBN 9780262533379. LCCN 2016031913.
  16. ↑ »Topology of Violence«. The MIT Press (v angleščini). Pridobljeno 9. januarja 2019.
  17. ↑ »The Burnout Society«. Verlag Matthes & Seitz Berlin (v angleščini). Pridobljeno 12. decembra 2024.
  18. ↑ »2012년 미디어 선정 올해의 책« [2012 Media Picks for Book of the Year]. Aladin Books. Pridobljeno 30. maja 2018.
  19. ↑ Elola, Joseba (8. oktober 2023). »Byung-Chul Han, the philosopher who lives life backwards: 'We believe we're free, but we're the sexual organs of capital'«. EL PAÍS English (v španščini). Pridobljeno 19. aprila 2024.
  20. ↑ Jeffries, Stuart (30. december 2017). »Psychopolitics: Neoliberalism and New Technologies of Power by Byung-Chul Han – review«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  21. ↑ Hamilton (16. maj 2018). »Psychopolitics«. HONG KONG REVIEW OF BOOKS 香港書評 (v angleščini). Pridobljeno 9. januarja 2019.
  22. ↑ West, Adrian Nathan. »Media and Transparency: An Introduction to Byung-Chul Han in English«. Los Angeles Review of Books. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  23. ↑ Kraft, Steffen (7. junij 2012). »Klarheit schaffen«. der Freitag (v nemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. septembra 2018. Pridobljeno 3. julija 2012.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Byung-Chul_Han&oldid=6364698«