Chrysoperla lucasina
| Chrysoperla lucasina | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Chrysoperla lucasina (Lacroix, 1912) |
Chrysoperla lucasina je ena od petih sestrskih vrst navadne tenčičarice (Chrysoperla carnea)[1], žuželke iz družine tenčičaric, ki je razširjena predvsem po večjem delu Evrope, pa tudi po zahodni Aziji in severni Afriki. Skupaj s sestrskimi vrstami je znana predvsem po tem, da njene ličinke plenijo druge majhne žuželke, kot so listne uši, zaradi česar jo v kmetijstvu s pridom uporabljajo za biološki nadzor škodljivcev.
Opis
[uredi | uredi kodo]Od navadne tenčičarice se Chrysoperla lucasina loči po nekaj drobnih morfoloških značilnostih, predvsem pa po snubitvenih napevih, ki jih s tremulacijo proizvaja samec tako, da sunkovito potresava z zadkom, ne da bi se dotikal podlage. Na tak način nastajajo snubitveni napevi s frekvencami do 200 Hz. Tresljaje, ki se prenašajo po podlagi, zaznavajo s podkolenskimi (subgenualnimi) organi v nogah, na ta način pa se samci in samice sporazumevajo med seboj. Na podlagi frekvence se ti napevi uporabljajo za prepoznavanje različnih vrst.[1]
Na bazi sprednjega para kril imajo razvit timpanalni organ s katerim zaznavajo ultrazvočne frekvence od 13 do 150 kHz. Tovrstne frekvence pri lovu uporabljajo netopirji, tenčičarice pa ga zaznajo in se na ta način netopirjem lahko izognejo.[1]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 »Chrysoperla lucasina (Lacroix, 1912)«. Prirodoslovni muzej Slovenije. Pridobljeno 7. maja 2019.
