Deževni gozd

Deževni gozd na Fatu Hivi, otočje Marquesas

Deževni gozd je območje z vročim in vlažnim podnebjem, kamor še ni posegel človek. Za tropski deževni gozd je značilno, da je zimzelen in ima veliko biotsko raznovrstnost. Predvideva se, da je v gozdu še veliko neodkritih vrst rastlin, žuželk in mikroorganizmov. Pravimo mu tudi dragulj Zemlje, saj predstavlja zakladnico naravnih zdravil. Zemljepisna lega tropskih deževnih gozdov je blizu ekvatorja, kjer ni izrazitih letnih časov. Običajni deževni gozdovi so v Severni Ameriki, v Čilu, na Tasmaniji in Novi Zelandiji.

Kroženje hranilnih snovi

Prst deževnega gozda ima razmeroma slabo hranilnost, je rdeče in rumene barve, le-to ji dajejo oksidi železa in aluminija. Prekriva jo tanka plast humusa. Prispeva k prisotnosti sterilnih kaolinit mineralov, ki se zlahka izperejo iz tal. Zimzeleni gozd sam poskrbi za popolno kroženje hranljivih snovi. Mrtvi listi, veje in mrtve živali zaradi podnebja hitro razpadejo in ponovno vstopijo v kroženje hranilnih snovi. Kljub bujni rasti rastlin v tropskem deževnem gozdu je kakovost tal pogosto zelo slaba. Bakterijska gniloba preprečuje kopičenje humusa. Večina dreves ima korenine blizu površine, saj ni veliko hranilnih snovi pod tlemi, večina mineralov prihajajo iz vrhnje plasti razpadajočih listov in živali. Zaradi mineralov zlasti vulkanskega izvora so lahko tropska tla zelo rodovitna.

Sestava

Tropski deževni gozd lahko razdelimo na značilne dele, krošnje visokih dreves, krošnje srednje visokih dreves in podrast.

Krošnje ekstremno visokih dreves

Nekatere vrste dreves zrastejo zelo visoko, od 45 do 55 m, nekatere izjemno visoko, te dosežejo celo od 70 do 80 m višine. Ta imajo še posebno odporne krošnje na visoke temperature in močne vetrove. V visokih krošnjah dreves najdejo zatočišče mnoge živalske vrste, kot so plenilske ptice, netopirji, metulji. Tako visoko se zadržujejo tudi opice, ki so dobri plezalci.

Krošnje srednje visokih dreves

Ta drevesa dosežejo povprečje od 30 do 45 m. Tu najdemo največ vrst živali in rastline,ki ne rastejo iz zemlje ampak iz drugih rastlin. Imenujemo jih epifiti.Te rastline za rast izkoriščajo fotosintezo, vlago pa dobivajo iz zraka. To niso zajedalske rastline, gostitelja uporabljajo samo za oporo. Ker rastejo dokaj visoko dobijo dovolj svetlobe in se lahko zelo razrastejo, s tem pa oporno rastlino lahko celo uničijo. Najbolj poznani epifiti so orhideje.

Podrast

V podrasti najdemo večinoma plazilce kot so kače, razni kuščarji, tu se zadržujejo tudi jaguarji in leopard. Svetlobe do tu pride malo, samo okrog 5 %, listi rastlin imajo značilno večjo površino, da vsrkajo dovolj svetlobe za rast.

Živali in rastline v deževnem gozdu

80 % biomase se ustvari v krošnjah dreves, zato večino živali živi v krošnjah, le redke živijo v tleh. Podrast je večinoma skromna, saj je zaradi velikih krošenj dreves onemogočen dostop svetlobe. Tam kjer sonce doseže tla začne hitro uspevati nizko grmovje, razne trte, majhna drevesa. Temu pravimo džungla, katera je težko prehodna. Do tal pride v povprečju 2 % sončne svetlobe, če ni v bližini vode, uspevajo na takih območjih le dobro prilagojene rastline.

Zaradi pestrosti rastlinskih vrst predstavlja deževni gozd zakladnico naravnih zdravil.

V gozdu najdemo več kot polovico vseh živečih vrst živali na svetu. Za razmnoževanje imajo odlične pogoje mnoge vrste sesalcev, ptic, plazilcev in nevretenčarjev. Red sesalcev zastopa veliko vrst opic. Plazilcev je v gozdu mnogo vrst, sem prištevamo kameleone, kače, želve. Za dobro rast primerne pogoje imajo tudi mnoge gobe.

Ogroženost deževnega gozda

Izginila je že več kot polovica deževnih gozdov. Značilni primer je Brazilija. Deževni gozd so pljuča planeta. S krčenjem pospešujemo toplogredni učinek. Leta 2004 so v Braziliji uničili več kot 26.000 km² deževnega gozda. Z golosekom zaradi hitrega dobička so ogrožene številne živalske in rastlinske vrste. Deževni gozd tudi požigajo, da bi pridobili površine za kmetovanje. Te površine so po nekaj setvah osiromašene. Les dreves deževnega gozda je zelo dragocen. Drevesa rastejo v specifični klimi in so zelo odporna na vremenske spremembe.Za zunanjo uporabo je primeren mahagonij in tikov les, medtem ko se za izdelavo glasbil uporablja les palisandra in ebenovina.

Varovanje deževnega gozda

Številne organizacije poskušajo zaščititi deževne gozdove in preprečiti nezakonito sečnjo na splošno. Poleg tega omogočajo, da lahko vsak uporabnik spleta, prispeva majhen znesek k varovanju deževnih gozdov. Obstaja možnost, da se opusti sečnja plemenitega lesa, saj se ga uporabi le 5 % od podrtega drevesa. Ostalo se zelo redko uporabi, ali pa se sploh ne. Vsak dan očistijo površino, ki obsega velikost 5.760 nogometnih igrišč! Varovanje deževnih gozdov je zelo pomembno iz več razlogov. Nekateri strokovnjaki menijo, da so največja lekarna na svetu. Doslej je bilo raziskanih le majhen del zdravilnih rastlin. Če se bo deževni gozd še naprej krčil v tako dramatičnem obsegu kot v preteklosti, bo veliko naravnih sredstev izgubljenih za vedno, še preden bomo ugotovili da obstajajo.

Človeška uporaba

Tropski deževni gozdovi so vir lesa in nekaterih proizvodov živalskega izvora, kot so meso in kože. So zanimiva turistična destinacija. Veliko živil je prvotno prišlo iz tropskih gozdov. Nekatera živila sedaj gojijo na plantažah, kjer je bil prej prvotni gozd. Iz rastlin se pridobivajo zdravila, ki so jih uporabljali za kugo, glivične okužbe, opekline, prebavne težave, bolečine, težave z dihanjem in zdravljenje ran.

Učinek deževnega gozda na svetovno podnebje

Naravni deževni gozd absorbira in oddaja velike količine ogljikovega dioksida. Vendar v dolgoročnem pogledu ne prikazuje bistvenih sprememb, saj ima majhen neto vpliv na ravni atmosferskega ogljikovega dioksida. Ima pa druge vremenske vplive; vpliva na oblikovanje oblakov in na kroženje vode. Človek povzroča krčenje gozdov in pri tem igra negativno vlogo pri svetovnih količinah ogljikovega dioksida. Zaradi sprememb v podnebju nastaja suša in nekatera drevesa zaradi tega izumirajo.