Pojdi na vsebino

Devon (otok)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej Devon.
Devon
Domače ime:
Tatlurutit
Nižavje Truelove
Geografija
LegaBaffinov zaliv
Koordinati75°08′N 087°51′W / 75.133°N 87.850°W / 75.133; -87.850 (Devon Island)
Otočje
Površina55.247 km2 (27.)
Dolžina524 km
Širina476 km
Najvišja nadm. višina1.920 m
Uprava
OzemljeNunavut
Demografija
Prebivalstvo0

Devon (inuitsko Tatlurutit) je eden od kanadskih arktičnih otokov na severu Kanade, del zveznega ozemlja Nunavut, ki leži južno od otoka Ellesmere in zahodno od Baffinovega zaliva, na jugu pa ga Lancastrov preliv ločuje od Baffinovega otoka. S površino približno 55.000 km² je drugi največji otok v Otočju kraljice Elizabete, skrajno severne skupine kanadskih arktičnih otokov, in 27. največji otok na svetu, velja pa tudi za največji nenaseljen otok na svetu, kar pripisujejo izredno negostoljubnemu podnebju.[1][2]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Pogled z morja na Crokerjev zaliv med pečinami ob jugovzhodni obali Devona

Površje je sestavljeno iz treh glavnih regij: na severozahodu je gorat Grinnellov polotok, na vzhodu se razprostira višavje, v celoti prekrito z večnim ledom, med njima pa je osrednja planota, ki se na severu spusti v nizek obalni predel. Južne obale so iz strmih pečin, med katerimi so fjordi. Vzhodno gorovje, ki ga tvori ščit iz predkambrijskih kamnin, zaradi zaobljene ledene kape do nadmorske višine 1700 m ne spominja na gorovje, saj iz ledu molijo le najvišji vrhovi. Z njih se proti morju spuščajo številni ledeniki.[3] Najvišji vrh sega 1920 m nad morsko gladino.[1]

Med opaznejšimi značilnostmi je še plitev udarni krater Haughton premera približno 23 km v notranjosti na zahodnem delu otoka, ki je nastal ob padcu večjega meteorita v poznem eocenu pred 39 milijoni let.[4] Krater je zanimiv za geologe že od odkritja leta 1955, raziskave so razkrile močno raztreščeno skalnato podlago z zaporedjem evaporitov.[5] Je edini znani krater v polarni puščavi in zato zanimiv tudi kot dober približek razmeram na površju drugih nebesnih teles, predvsem Marsu, na katerega spominja tudi geološko. Od leta 1996 stoji v bližini raziskovalna postaja mednarodnega projekta Haughton Mars, kjer v poletnih mesecih raziskujejo pojave na površju in življenje v ostrih pogojih.[6] Druga, zdaj manj aktivna raziskovalna postaja pod okriljem Severnoameriškega arktičnega inštituta stoji v nižavju Truelove, namenjena je zlasti oceanografskim in glaciološkim raziskavam.[7]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Vzorci v permafrostu na površini Devona

Najgostoljubnejši del otoka je nižavje Truelove ob severni obali, kjer se poletne temperature povzpnejo do 8 ºC in prejme tudi več padavin, zato tam uspeva razmeroma raznolika živalska in rastlinska skupnost. Preostanek so gole odprte planjave, izpostavljene severnim vetrovom, kjer je povprečna letna temperatura okrog -16 °C.[8]

Rastlinstvo in živalstvo

[uredi | uredi kodo]

V nižavju Truelove se razprostira tundra, kjer zastaja voda, zato uspevajo mahovi in ostričevke, ki podpirajo združbo talnih nevretenčarjev, pa tudi nekaterih sesalcev, kot so lemingi in nekaj deset glav moškatnega goveda. Rastna sezona traja manj kot dva meseca, preostali del leta pa površje tudi tu prekriva sneg, zato je razvoj občutno upočasnjen. Na preostanku otoka ne uspeva skoraj noben organizem.[8]

Na rtih Liddon in Vera ob zahodnih obalah gnezdijo pomembne populacije lednih viharnikov in črnih njork, ki se hranijo v z ribami bogatih vodah okoli otoka, zato sta prepoznana kot mednarodno pomembni območji za ptice.[9][10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prvi Evropejec, ki je ugledal Devon, je bil britanski raziskovalec William Baffin leta 1616. Pomorščak William Parry, ki je v letih 1819–1820 kartiral dele obale, ga je poimenoval Severni Devon, po pokrajini Devon v Angliji.[8] Leta 1934 so na Devonu naselili nekaj deset inuitskih družin, ki pa so zaradi preostrega podnebja otok že nekaj let kasneje zapustile. V poznih 1940. letih je bil tu nastanjen oddelek kanadske policije, a so ga leta 1951 iz istega razloga premestili na Ellesmere. Za prebivalci je ostalo le nekaj skromnih ostankov domovanj.[2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Devon Island«. Encyclopedia Britannica Online. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  2. ↑ 2,0 2,1 Hund, Andrew J. (2014). »Abandoned Arctic islands«. V Hund, Andrew J. (ur.). Antarctica and the Arctic Circle: A Geographic Encyclopedia of the Earth's Polar Regions. ABC-CLIO. str. 3. ISBN 978-1-61069-393-6.
  3. ↑ Hebert, P.D.N., ur. (2002). »Devon Island«. Canada's Polar Environments. CyberNatural Software, University of Guelph. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  4. ↑ »Haughton«. Earth Impact Database. Univerza Novega Brunswicka. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. oktobra 2014. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  5. ↑ Robertson, P. Blyth (1988). »The Haughton impact structure, Devon Island, Canada - Setting and history of investigations«. Meteoritics. Zv. 23. str. 181–184. Bibcode:1988Metic..23..181R.
  6. ↑ Lee, Pascal (2002). »Mars on Earth: The NASA Haughton–Mars Project« (PDF). Ad-Astra. str. 12–17, 51–53. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. januarja 2019. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  7. ↑ Adams, W. Peter (1988). »Bases for Field Research in Arctic and Subarctic Canada«. Arctic. Zv. 41, št. 1. str. 64–70. doi:10.14430/arctic1694.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Bliss, Lawrence (7. februar 2006). Marsh, James H.; Neilson Bonikowsky, Laura (ur.). »Devon Island«. The Canadian Encyclopedia. Historica Foundation. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  9. ↑ »Cape Liddon«. bsc-eoc.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2011. Pridobljeno 23. aprila 2009.
  10. ↑ »Cape Vera«. bsc-eoc.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2011. Pridobljeno 4. maja 2009.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Devon.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Devon_(otok)&oldid=6256506«