Diana iz Versaillesa
| Diana iz Versailesa | |
|---|---|
 | |
| Umetnik | neznan |
| Vrsta | marmorni kip, rimska marmorna kopija iz 1. ali 2. st. helenističnega dela iz okoli 325 pr. n. št. |
| Mere | 2,01 m cm |
| Kraj | Louvre, Pariz |
Versajska Diana je nekoliko višji [1] marmornat kip rimske boginje Diane (grško Artemida) z jelenom. Trenutno je v parku Musée du Louvre v Parizu. Kip je znan tudi kot Diana à la Biche, Diane Chasseresse ('Diana lovka'), Artemida lovka in Artemida s košuto. Gre za rimsko kopijo (1. ali 2. stoletje našega štetja) izgubljenega grškega bronastega izvirnika, ki je bil pripisan Leokaru, c. 325 pr. n. št.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Kip je bil odkrit v Italiji. Na spletnih straneh Louvra predlagajo tempelj Diane (Nemi): starodavno svetišče, medtem ko drugi viri predlagajo Hadrijanovo vilo v Tivoliju. Leta 1556 ga je papež Pavel IV. dal Henriku II.[2] s subtilno, a neizogibno aluzijo na kraljevo ljubico Diane de Poitiers.
»Diane Chasseresse je med kipi, izvoženimi iz Italije pred drugo polovico 17. stoletja, pridobila sloves zunaj Italije, enakovreden mojstrovinam v Belvederju ali vili Borghese« [3], čeprav so jo njeni občudovalci na splošno zamenjali z Artemido iz Efeza [4]. Postavljen je bil kot osrednja značilnost vrtov Jardin de la Reine, postavljenega zahodno od Galerie des Cerfs v Fontainebleau; tam je bil najbolj viden in med prvimi rimskimi skulpturami, ki so jih videli v Franciji. Leta 1602 ga je Henrik IV. premaknil v Louvrsko palačo (Palais du Louvre), kjer je bila Diana nameščena v posebej zanjo zasnovani galeriji, Salle des Antique (zdaj Salle des Caryatides). V času, ko jo je restavriral Barthélemy Prieur. v Fontainebleauju je bila leta 1605 po njej narejena Prieurjeva bronasta replika (Haskell in Penny 1981: 196), ki jo je postavil na visok manieristični marmorni podstavek, ki ga je uredil hidravlični inženir Tommaso Francini, z bronastimi lovskimi psi in jelenovimi glavami, ki so pljuvali vodo, delo Pierra Briarda, 1603, v parterju, ki ga obdaja oranžerija [5]. Še eno bronasto repliko v polni velikosti je leta 1634 izdelal Hubert Le Sueur za angleškega kralja Karla I., brata Ludvika XIII., sedaj v gradu Windsor.
Diano je v Grande Galerie (Dvorana ogledal) v Versajski palači namestil Ludvik XIV.. Za Château de Marly je marmorno kopijo leta 1710 izdelal Guillaume Coustou starejši.
Diane Chasseresse se je kot eden največjih zakladov v Franciji vrnila v Louvre v An VI prve republike (1798) [6]. Leta 1802 jo je obnovil Bernard Lange.[7]
Opis
[uredi | uredi kodo]Diana je predstavljena kot vitek in moški lovec, ki je ulovila jelena. Gleda proti desni, morda proti samemu jelenu, saj z dvignjeno desno roko potegnila puščico iz toka. Na njeni levi roki je vidno, da drži del loka, preostanek manjka, da bi lahko streljala; manjkajoči lok pretvori sliko v preprosto pastoralno iz simbolike lovke in plena. Nosi kratek dorski hiton, himation okoli pasu in sandale.
Primerljive rimske replike istega modela, ki so na spletni strani Louvra, so našli v Leptis Magna (Libija), v Antalyi (Turčija) in tudi pri Annabi (Alžirija).
Miniaturna replika kipa je stala na kaminu v salonu prvega razreda ladje Titanik. Robert Ballard je leta 1986 kip odkril in fotografiral na morskem dnu blizu premca razbitine.
Sklci
[uredi | uredi kodo]- ↑ The statue stands 2.01 meters in height.
- ↑ Date according to the Musée du Louvre on-line catalogue.
- ↑ Francis Haskell and Nicholas Penny, Taste and the Antique: the Lure of Classical Sculpture, 1500-1900 1981:196.
- ↑ The error was forcefully refuted by Jean-Aymar Piganiol de La Force, Nouvelle description des châteaux et des parcs de Versailles et de Marly (Paris, 1713), Haskell and Penny note (1981:196).
- ↑ The orangerie was swept away under Louis-Philippe. In 1813 the present bronze, a replica dated 1684, replaced Prieur's, which was moved into the Galerie des Cerfs.
- ↑ Accession number 589.
- ↑ Lange is also credited with the first restorations to the Venus de Milo
Reference
[uredi | uredi kodo]- Maxime Collignon, Manual of Mythology, in Relation to Greek Art, H. Grevel & Co., 1890. Page 94.
- Francis Haskell and Nicholas Penny, 1981. Taste and the Antique: The Lure of Classical Sculpture 1500-1900 (Yale University Press) Cat. no. 30.
- Martin Robertson, 1975. A History of Greek Art (Cambridge University Press) vol. I, pp 460–61
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]