Pojdi na vsebino

Dimitrij Ivanovič Mendelejev

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dimitrij Ivanovič Mendelejev
Portret
Izvirno imeДмитрий Иванович Менделеев
RojstvoДмитрій Ивановичъ Менделѣевъ
27. januar (8. februar) 1834[1][2][…]
Tobolsk, Tobolska gubernija[d], Ruski imperij[1][4][…]
Smrt20. januar (2. februar) 1907[1][5][6] (72 let)
Sankt Peterburg, Sanktpeterburška gubernija[d], Ruski imperij[5][4][…]
NarodnostRusija ruska
Področjakemija, fizika
Alma materUniverza v Sankt Peterburgu
Znani študentiDimitrij Petrovič Konovalov, Valerij Gemilian, Aleksander Bajkov
Poznan potabela periodnega sistema elementov
Pomembne nagradeDavyjeva medalja (1882)
Copleyjeva medalja (1905)
ZakonecFeozva Nikitična Leščeva (1862 - 1871)
Ana Ivanovna Popova (1882)
StaršiIvan Pavlovič Mendelejev
Marija Dimitrijevna Mendelejeva (rojena Korniljeva)
Podpis

Dimitrij Ivanovič Mendelejev [dimítrij ivánovič mendeléjev] (rusko Дми́трий Ива́нович Менделе́ев), ruski kemik in akademik, * 8. februar 1834, Tobolsk, Tobolska gubernija, Sibirija, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 2. februar 1907, Sankt Peterburg.

Znan je po tem, da je formuliral zakon periodike lastnosti kemičnih elementov, na podlagi katerega je sestavil periodni sistem elementov in napovedal lastnosti treh še neodkritih elementov (germanij, galij in skandij) ter popravil podatke o obstoječih znanih elementih, npr. valenco in atomsko težo urana.

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]
Portreti Marije Dmitrijevne Mendelejeve in Ivana Pavloviča Mendelejeva (približno na začetku 19. stoletja)

Mendelejev se je rodil v vasi Verhnije Aremzjani pri Tobolsku v Sibiriji v družini očeta Ivana Pavloviča Mendelejeva (1783–1847) in matere Marije Dimitrijevne Korniljeve (1793–1850).[7][8] Njegov oče Ivan je bil ravnatelj in učitelj umetnosti, politike in filozofije na Tambovski in Saratovski gimnaziji.[9] Ivanov oče, Pavel Maksimovič Sokolov, je bil duhovnik ruske pravoslavne cerkve iz območja Tvera.[10] Po takratni duhovniški tradiciji so Pavlovi otroci po udeležitvi teološkega seminarja dobili nov priimek[11] in Ivan je pridobil priimek Mendelejev po lokalnem zemljiškem posestniku.[12]

Marija Korniljeva je izhajala iz znane družine tobolskih trgovcev, ustanoviteljev prve sibirske tiskarne, ki so bili potomci Jakova Korniljeva, posada iz 17. stoletja, ki je postal premožni trgovec.[13][14] Leta 1889 je lokalni knjižničar objavil članek v tobolskemu časniku, v katerem je trdil, da je bil Jakov krščeni Teleut, narodna manjšina, takrat znana kot »Beli Kalmiki«.[15] Ker ni bilo zagotovljenih nobenih virov in ni bilo razkritih nobenih dokumentiranih dokazov o Jakovem življenju, so biografi na splošno to zavrnili kot mit.[16][17] Kmalu po Mendelejevi smrti leta 1908 je ena od njegovih nečakinj izdala Družinske kronike. Spomini o D. I. Mendelejevu, v katerih je izrazila »družinsko legendo«, po kateri se je Marijin ded poročil z »lepo Kirgizinjo ali Tatarko, ki jo je tako ljubil, da je po njeni smrti od žalosti umrl tudi sam«.[18] To je sicer v nasprotju z zabeleženimi družinskimi kronikami in nobeno od teh legend ne podpira Mendelejeva avtobiografija ali spomini njegove hčere ali žene.[8][19][20] Ne glede na to pa nekateri zahodni učenjaki še vedno omenjajo Mendelejevo domnevno »Mongolko«, »Tatarko«, »Tartarko« ali preprosto »Azijsko« prednico kot dejstvo.[21][22][23][24]

Mendelejev je bil vzgojen kot pravoslavni kristjan, njegova mati ga je spodbujala, da naj »potrpežljivo išče božansko in znanstveno resnico«.[25] Njegov sin Ivan je pozneje sporočil, da se je Mendelejev ločil od cerkve in je sprejel obliko »romantičnega deizma«.[26]

Mendelejev je bil najmlajši od 17 bratov in sester, od katerih jih je »samo 14 ostalo živih do krsta« po Mendelejevemu bratu Pavlu, kar pomeni, da so ostali umrli že kmalu po rojstvu.[9] Natančno število Mendelejevih sorojencev se razlikuje po različnih virih in je še vedno predmet zgodovinskega spora.[27][a] Na nesrečo družinskega finančnega stanja je oče kmalu oslepel in izgubil svoje učiteljsko mesto. Njegova mati je bila prisiljena v delo in je ponovno obudila opuščeno družinsko tovarno stekla. Pri 13 letih, po smrti svojega očeta in uničenju materine tovarne v požaru, je Mendelejev postal dijak na gimnaziji v Tobolsku.

Leta 1849 je mati Mendelejeva odpeljala širom Rusije iz Sibirije v Moskvo, z namenom, da bi se Mendelejev vpisal v Moskovsko državno univerzo.[12] Na univerzo ni bil sprejet. Mati in sin sta nadaljevala pot v Sankt Peterburg do univerze, ki jo je obiskoval njegov oče. Po novem revna družina Mendelejevih se je preselila v Sankt Peterburg, kjer se je leta 1850 vpisal v Glavni pedagoški institut. Po diplomiranju je dobil tuberkolozo, zaradi česar se je leta 1855 preselil na krimski polotok na severni obali Črnega morja. Med tamkajšnjim bivanjem je postal znanstveni ravnatelj na 1. simferopolski gimnaziji. Leta 1857 se je v celoti ozdravljen vrnil v Sankt Peterburg.

Med letoma 1859 in 1861 se je v Heidelbergu ukvarjal z kapilarnostjo tekočin in delovanjem spektroskopa. Pozneje leta 1861 je izdal učbenik z naslovom Organska kemija.[30] To mu je prineslo Demideovo nagrado Peterburgške akademije znanosti.[30]

Leta 1859 je oblikoval napravo za določanje gostote tekočin.[31]

Leta 1860 se je udeležil Mednarodnega kemijskega kongresa v Karlsruhe.[32]

4. aprila 1862 se je zaročil s Feozvo Nikitično Leščevo in poročila sta se 27. aprila 1862 v cerkvi Nikolajevskega inženirskega instituta v Sankt Peterburgu (kjer je poučeval).[33]

Leta 1864 je Mendelejev postal profesor na Sanktpeterburškemu tehničnemu institutu,[30] leta 1865 pa na Sankpeterburški državni univerzi. Leta 1865 je postal doktor znanosti s svojo dizertacijo »O kombinacijah vode z alkoholom«. Leta 1867 je dosegel stalno profesuro na Sanktpeterburški univerzi in je začel poučevati anorgansko kemijo in tako nasledil Voskresenskega na tem mestu;[30] do leta 1871 je transformiral Sankt Peterburg v mednarodno prepoznano središče za raziskovanje kemije.

Periodni sistem

[uredi | uredi kodo]
Mendelejev periodni sistem z leta 1871
Skulptura v čast Mendelejeva in periodnega sistema v Bratislavi na Slovaškem

Leta 1863 je bilo znanih 56 kemijskih elementov in na leto je bil v povprečju odkrit en nov. Drugi znanstveniki so že prej identificirali periodičnost elementov. John Newlands je leta 1864 opisal pravilo oktav in opazil njihovo periodičnost glede na relativno atomsko težo in ga objavil leta 1865. Njegov predlog identificira potencial za nove elemente, kot je germanij. Ta koncept so kritizirali in njegova inovacija ni bila prepoznana v Društvu kemikov do leta 1887. Še ena oseba, ki je predlagala periodni sistem, je bil Lothar Meyer, ki je leta 1864 objavil članek, v katerem je opisal 28 elementov, klasificiranih po njihovi valenci, vendar brez napovedi novih elementov.

Mendelejev je, ko je leta 1867 postal profesor, napisal »Načela kemije« (rusko Основы химии, latinizirano: Osnovi himii), ki so postala ultimativen učbenik njegovega časa. Objavljen je bil v dveh knjigah med letoma 1868 in 1870 in Mendelejev ga je napisal pri pripravljanju učbenika za njegov predmet.[30] Pri tem je prišel do svojega najpomembnejšega odkritja.[30]

Ko je poskušal klasificirati elemente po njihovih kemijskih lastnostih, je opazil vzorce, ki so ga vodili v postavitev njegovega periodnega sistema; trdil je, da je celotno ureditev elementov predvidel v sanjah:[34][35][36][37][38]

V sanjah sem videl sistem, v katerem pridejo vsi elementi na svoje mesto kot je to zahtevano. Ko sem se prebudil, sem ga takoj zapisal na kos papirja in pozneje je bil potreben popravek samo na enem mestu.

— Mendelejev, kot ga navaja Inostrantzev[39][40]

Brez da bi se zavedal predhodnega dela s periodnim sistemom iz 60. let 19. stoletja, je ustvaril spodnjo preglednico:

Cl 35.5 K 39 Ca 40
Br 80 Rb 85 Sr 88
I 127 Cs 133 Ba 137

Mendelejev je z dodajanjem dodatnih elementov po tem načinu razvil svojo razširjeno različico periodnega sistema.[41][42]

1. marca 1869 je objavil prvo različico periodnega sistema elementov.[43]

6. marca 1869 je naredil formalno pripravo v Ruskem kemijskem društvu z naslovom »Odvisnost med lastnostmi in atomskimi težami elementov«, ki je opisala elemente glede na tako atomsko težo (zdaj imenovana »relativna atomska masa«), kot tudi valenco.[44][45]

Ta predstavitev je navajala, da:

  1. Elementi, ki so razporejeno glede na njihovo atomsko težo, izražajo očitno periodičnost lastnosti.
  2. Elementi, ki so podobni po svojih kemičnih lastnostih, imajo bodisi podobne atomske teže (npr. Pt, Ir, Os), bodisi se njihova atomska teža pravilno povečuje (npr, K, Rb, Cs).
  3. Razporeditev elementov v skupine po njihovi atomski teži ustreza t.i. valencam, pa tudi do določene mere njihovim različnim kemijskim lastnostim, kot je očitno med drugim pri seriji Li, Be, B, C, N, O in F.
  4. Elementi, ki so najbolj razširjeni, imajo majhne atomsko teže.
  5. Magnituda atomske teže določa značilnosti elementa, kot tudi magnituda molekul določa značilnosti sestavljenega telesa.
  6. Pričakovati moramo odkritja še veliko neznanih elementov, npr. da elementa analogna aluminiju in siliciju, katerih atomski teži bi bili med 65 in 75.
  7. Atomska teža elementa lahko včasih spremenjena z znanjem teh sosednjih elementov. Tako mora biti atomska teža telurja med 123 in 126 in ne more biti 128 (telurjeva atomska teža je 127,6 in Mendelejev se je motil v svoji predpostavki, da se morajo atomske teže povečevati s položajem v periodi).
  8. Določene značilne lastnosti elementov lahko napovemo na podlagi njihovih atomskih tež.

Mendelejev je objavil periodni sistem vseh znanih elementov in napovedal več novih elementov za zaključitev sistema v reviji v ruščini. Vsega nekaj mesecev pozneje je Meyer objavil praktično identično tabelo v reviji v nemščini.[46][47]

Mendelejev ima priznanje, da je natančno napovedal lastnosti tega, kar je poimenoval ekasilicij, ekaaluminij in ekabor, germanij, galij in skandij.[48][49]

Mendelejev je tudi predlagal spremembe v lastnostih nekaterih znanih elementov. Pred njegovim delom je za uran veljalo, da ima valenco 3 in atomsko težo okrog 120. Mendelejev se je zavedal, da te vrednosti ne ustrezajo njegovemu periodnemu sistemu in ju je povečal za dvakrat na valenco 6 in atomsko teže 240 (blizu sodobne vrednosti 238).[50]

Za svoje tri napovedane elemente je uporabil predpone eka, dvi in tri (ena, dve in tri v sanskrtu). Mendelejev je postavil pod vprašaj nekatere od trenutno uveljavljenih atomskih tež (takrat so jih lahko merili samo z razmeroma nizko natančnostjo) in je poudaril, da se ne ujemajo s tistimi po periodnem zakonu. Opazil je, da ima telur višjo atomsko težo od joda, vendar ju je umestil v pravilnem vrstnem redu ter nepravilno napovedal, da so uveljavljene atomske teže iz tistega časa nepravilne.

Ni bil prepričan kam uvrstiti znane lantanoide in je napovedal obstoj še ene vrste v preglednici, kar se bili aktinidi, ki so eni od najtežjih po atomski teži. Nekateri ljudje so zavrnili Mendelejevo napoved, da bo elementov še več, vendar se je izkazalo, da je imel prav, ko je bil leta 1875 odkrit galij, leta 1886 pa germanij, ki sta se poponoma prilegala na manjkajoči mesti.[51]

Z uporabo sanskrtskih predpon za poimenovanje »manjkajočih« elementov je Mendelejev morda poravnal svoj dolg do sanskrtskih slovničarjev v antični Indiji, ki so ustvarili teorije jezika na osnovi njihovega odkritja dvodimenzionalnih vzorcev zvokov govora (ponazorjeno s sanskrtsko slovnico Śivasūtrasa in Pāṇinija). Mendelejev je bil prijatelj in kolega sanskrtista Otta von Böhtlingka, ki je pripravljal drugo izdajo svoje knjige o Pāṇiniu[52] približno v tem času in Mendelejev je želel počastiti Pāṇinija z njegovo nomenklaturo.[53][54][55]

Prvotni osnutek Mendelejeva so našli leta pozneje in objavili pod naslovom »Začasni sistem elementov«.[56]

Dmitrija Mendelejeva pogosto imenujejo za očeta periodnega sistema. Njegovo preglednico ali matriko je imenoval »Periodni sistem«.[57]

V sekciji za študije plinov in tekočin je Mendelejev naredil 54 del.[58]

Mesto silikatov v naravi je Mendelejev opredelil jasno in jedrnato:[59]

Kot je organska snov pogojena s prisotnostjo in izobiljem ogljika, tako ima mineralno kraljestvo v izobilju silicijeve spojine.[60]

Poznejše življenje

[uredi | uredi kodo]
Dmitrij Mendelejev leta 1890
Druga žena Dmitrija Mendelejeva, Ana

Leta 1876 je postal obseden z Ano Ivanovno Popovo in ji je pričel dvoriti; leta 1881 jo je zaprosil za roko in zagrozil s samomorom, če ga bo zavrnila. Mesec po poroki s Popovo (2. aprila) se je na začetku leta 1882 zaključila ločitev od dotedanje žene Leščeve.[61] Celo po poroki je bil Mendelejev tehnično bigamist, saj je Ruska pravoslavna cerkev zahtevala, da mine vsaj sedem let pred ponovnim zakonom. Njegova ločitev in povezana kontroverznost je prispevala k temu, da mu je spodletela kandidatura za Rusko akademijo znanosti (kljub njegovi takratni mednarodni slavi). Njegova hči iz drugega zakona, Ljubov, je postala žena znanega ruskega pesnika Aleksandra Bloka. Njegovi drugi otroci so bili sin Vladimir (mornar, udeležil se je opaznega vzhodnega potovanja Nikolaja II.) in hči Olga iz njegovega prvega zakona s Feozvo ter sin Ivan in dve dvojčici od Ane.

Čeprav je bil Mendelejev široko čaščen v znanstvenih organizacijah širom Evrope, in je med drugim prejel Davyjevo medaljo od Kraljeve družbe v Londonu leta 1882 (in Copleyjevo medaljo leta 1905), [62] je 17. avgusta 1890 odstopil iz Sanktpeterburške univerze. Leta 1892 so ga izvolili za tujega člana Kraljeve družbe[63] in leta 1893 je bil postavljen na mesto direktorja Biroja za uteži in mere, mesto, ki ga je zasedal do svoje smrti.[62]

Mendelejev je preučeval tudi sestavo nafte in je pomagal ustanoviti prvo rafinerijo nafte v Rusiji. Prepoznal je pomen nafte kot surovino za petrokemikalije. Pripisujejo mu pripombo, da bi kurjenje nafte kot gorivo bilo »podobno kurjenju kuhinjske peči z bankovci«.[64]

Mendelejev, Alfred Werner, Adolf von Baeyer in drugi ugledni kemiki

Mendelejev je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za kemijo, v zadnjih treh letih svojega življenja, v letih 1905, 1906 in 1907 z devetimi nominacijami.[65] Leta 1905 je bil izvoljen za člana Kraljeve švedske akademije znanosti in je prejel tri nominacije. Bil je tudi izvoljen za mednarodnega člana Ameriškega filozofskega združenja.[66] Naslednje leto je prejel štiri nominacije in Nobelov komite za kemijo je predlagal Švedski akademiji, da mu podeli Nobelovo nagrado za kemijo za leto 1906 za njegovo odkritje periodnega sistema. Kemijska sekcija Švedske akademije je to priporočilo podprla. Akademija naj bi nato podprla izbiro komiteja, kot je skoraj v vsakem primeru. Toda nepričakovano se na polnem sestanku akademije Peter Klason ni strinjal in je predlagal kandidaturo Henrija Moissana. Svante Arrhenius je, čeprav ni bil član Nobelovega komiteja za kemijo, imel velik vpliv v akademiji in je pritiskal za zavrnitev Mendelejeva, trdeč da je bil periodni sistem prestar, da bi to obeležili leta 1906. Po sodobnikih je bil Arrhenius motiviran zaradi zamere proti Mendelejevu zaradi njegove kritike Arrheniusove teorije disociacije. Po razgreti debati je večina akademije z enim glasom razlike izbrala Moissana.[67] Dve nominaciji Mendelejeva leta 1907 je ponovno zavrnila absolutna opozicija Arrheniusa.[68]

Mendelejev je umrl leta 1907 v Sankt Peterburgu v starosti 72 let zaradi gripe, vsega šest dni pred svojim 73. rojstnim dnevom. Njegove zadnje besede so bile namenjene zdravniku: »Doktor, vi imate znanost, jaz imam vero«, kar bi bil lahko navedek Julesa Verna.[69] Pokopan je bil na Volkovskem pokopališču.[70][71]

Drugi dosežki

[uredi | uredi kodo]
Portret Dmitrija Mendelejeva Ivana Kramskega (1878)

Mendelejev je imel tudi druge pomembne prispevke k znanosti. Ruski kemik in znanstveni zgodovinar Lev Aleksandrovič Čugajev ga je opisal kot

"genij kemik, prvorazredni fizik, plodovit raziskovalec v poljih hidrodinamike, meteorologije, geologije, določenih vej kemične tehnologije (npr. eksplozivi, nafta in goriva) in drugih disciplin sorodnih kemiji in fiziki, celoviti ekspert kemične industrije in industrije na splošno, originalni mislec na polju ekonomije [...]"[72]

Mendelejev je bil leta 1868 eden od ustanoviteljev Ruske kemijske družbe. Delal je na teoriji in praksi protekcionistične trgovine in kmetijstva.

V poskusu kemične koncepcije etra je postavil hipotezo, da obstajata dva inertna kemična elementa z manjšo atomsko težo od vodika.[62] Od teh dveh predlaganih elementov je verjel, da je lažji vsepenetratujoč, vseprodoren plin in rahlo težji od predlaganega elementa koronija.

Dimitrij Ivanovič Mendelejev, Repinov portret, 1885

Mendelejev je posvetil veliko študij in je naredil pomembne prispevke k določanju narave takih neskončnih spojin, kot rešitev.

Medalja Mendelejeva

V še enemu oddelku fizikalne kemije je raziskoval ekspanzijo tekočin s toploto in je oblikoval formulo podobno Gay-Lussacovemu zakonu uniformnosti ekspanzije plinov, medtem ko je leta 1861 napovedal koncepcijo Thomasa Andrewsa kritične temperature plinov z definiranjem absolutne točke vrenja za substance kot temperaturo, pri kateri kohezija in toplota vaporizacije postaneta enaki ničli in tekočine se spreminjajo v hlape, ne glede na pritisk in prostornino.[62]

Mendelejevu pripisujejo zasluge za vpeljavo metričnega sistema v Ruskem imperiju.[73]

Izumil je pirokolodijon, vrsto nedimnega praha na osnovi nitroceluloze. To delo je bilo sprejeto v Ruski imperialni mornarici, vendar ni bilo dano v uporabo. Leta 1892 je Mendelejev organiziral njegovo proizvodnjo.

Mendelejev je preučeval izvor nafte; zaključil je, da so ogljikovodiki abiogenični in se oblikujejo globoko pod zemljo. Napisal je: »Glavno dejstvo je, da se je nafta rodila globoko v globinah zemlje in samo tam moramo iskati njen izvor.«[74]

Dejavnosti onkraj kemije

[uredi | uredi kodo]

Začenši v 70. letih 19. stoletja je objavljal široko onkraj kemije, preučeval je aspekte ruske industrije in tehnične težave v kmetijski produktivnosti. Raziskoval je demografske težave, sponzoriral je študije Arktičnega oceana in poskušal izmeriti učinkovitost kemičnih gnojil ter promoviral trgovsko mornarico.[75] Še posebno je bil dejaven na področju izboljševanja ruske naftne industrije in je izdelal natančno primerjavo z bolj napredno industrijo v Pennsylvaniji.[76] Čeprav ni bil strokovnjak za ekonomijo, je opazoval industrijo med svojimi evropskimi potovanju in leta 1891 je uspel prepričati Ministrstvo za finance, da je naložilo začasne carine z namenom krepitve novih ruskih industrij.[77]

Leta 1890 je odstopil s svojega profesorskega mesta na Sanktpeterburški univerzi po sporu z uradniki na Ministrstvu za izobraževanje zaradi ravnanja z univerzitetnimi študenti.[78] Leta 1892 je postal direktor ruskega osrednjega biroja za uteži in mere ter je vodil postopek standardiziranja osnovnih prototipov in meritvenih postopkov. Postavil je inšpekcijski sistem in vpeljal metrični sistem v Rusijo.[79][80]

Nasprotoval je znanstvenim trditvam o spiritualizmu in trdil, da ni metafizični idealizem nič drugega kot ignorantsko praznoverje. Pritožil se je zaradi široko razširjenega sprejemanja spiritualizma v ruski kulturi in njegovih negativnih učinkov na študije znanosti.[81]

Mendelejeve ženske so se delile na tri kategorije: prve so prišle nenapovedano na klepet, druge so imele njegovo pozornost zaradi svojega položaja in tretje so bile tiste, ki so bile občutljive in so planile v jok brez razloga.[82]

Bil je mnenja, da bi moralo biti v Biroju za uteži in mere zaposlenih več žensk.[83] Podpiral in doniral je sredstva za Bestužovske tečaje za študij žensk.[84]

Leta 1905 se je pridružil Zvezi ruskega naroda.[85]

Mit o vodki

[uredi | uredi kodo]

Zelo priljubljena ruska zgodba pripisuje Mendelejevu postavitev 40 % standardne jakosti vodke. Tako npr. vodka Ruski standard oglašuje: »Leta 1894 je Dmitrij Mendelejev, največji znanstvenik v vsej Rusiji, prejel odlok za nastavitev imperialnega standarda kakovosti za rusko vodko in rojen je bil »Ruski standard«.«[86] Drugi navajajo, da je bila »največja kakovost ruske vodke potrjena v komisiji v carski vladi, ki jo je leta 1894 vodil Mendelejev«.[87]

Dejansko je standard 40 % uveljavila ruska vlada že leta 1843, ko je bil Mendelejev star devet let.[87] Res je, da je Mendelejev leta 1892 postal vodja Arhiva za uteži in mere v Sankt Peterburgu in ga je naslednje leto razvil v vladni biro, toda ta institucija je bila zadolžena za standardiziranje ruskih trgovinskih uteži in merilnih instrumentov in ne postavljanje kakršnihkoli proizvodnih kakovostnih standardov. Poleg tega je imela Mendelejeva doktorska dizertacija iz leta 1865 naslov »Diskurz o kombinaciji alkohola in vode«, vendar je obravnavala samo alkohol medicinske jakosti s koncentracijami nad 70 % in ni nikoli pisal česarkoli o vodki.[87][88]

Poimenovanja

[uredi | uredi kodo]

Po imenu in dosežkih znanstvenika je poimenovanih več krajev in objektov.

V Sankt Peterburgu je bil po njem poimenovan Institut D. I. Mendelejeva za metrologijo, Nacionalni metrološki institut,[89] ki se je ukvarjal z vzpostavitvami in podpiranjem nacionalnih in svetovnih standardov za natančne meritve. Poleg njega je spomenik Mendelejevu, ki ga sestavlja njegov sedeči kip in upodobitev njegovega periodnega sistema na zidu ustanovitve.

Stavba Dvanajst kolegijev, ki je danes središče Sanktpeterburške državne univerze, v času Mendelejeva pa je bila Glavni pedagoški institut, je danes Spominsko muzejsko stanovanje Dmitrija Mendelejeva[90] z njegovimi arhivi. Ulica pred njimi je poimenovana po njem kot Mendelejevska linija.

V Moskvi je Ruska državna univerza za kemijo in tehnologijo Mendelejeva.[91]

Po Mendelejevu je bil poimenovan mendelevij, sintetični kemijski element s simbolom Md (prej Mv) in atomskim številom 101. Je kovinski radioaktivni transuranski element v seriji aktinidov, običajno sintetiziran z bombardiranjem ajnštajnija z alfa delci.

Mineral mendelejevit-Ce, Cs
6(Ce
22Ca
6)(Si
70O
175)(OH,F)
14(H
2O)
21, je bil leta 2010 poimenovan v čast Mendelejevu.[92] Sorodni mendelejevit-Nd, Cs
6[(Nd,REE)
23Ca
7](Si
70O
175)(OH,F)
19(H
2O)
16, je bil opisan leta 2015.[93][94]

Po imenu znanstvenika je bil poimenovan tudi velik udarni krater, ki leži na oddaljeni strani Lune.

Ruska akademija znanosti od leta 1965 občasno podeljuje zlato medaljo Mendelejeva.[95]

8. februarja 2016 je Google praznoval 182-letnico Mendelejevega rojstva s skico.[96]

Po njem se imenuje tudi mesto Mendelejevsk v Tatarstanu, kjer je vzpostavil proizvodnjo brezdimnega smodnika[97]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ko je zgodovinar znanosti Michael Gordin s Princetona pregledal ta članek kot del analize natančnosti Wikipedije za izdajo revije Nature s 14. decembra 2005 je navedel kot eno od napak Wikipedije podatek, da je bil Mendelejev 14. otrok. V resnici je 14. preživeli otrok od skupno 17. 14 je napaka. Toda v članku v The New York Timesu iz januarja 2006 je napisano, da je v Gordinovi lastni biografiji o Mendelejevu zabeleženo, da je bil ruski kemik 17. otrok, na kar se je Gordin odzval: »To je zanimivo. Verjamem, da je prišlo do tipkarske napake v moji knjigi. Mendelejev je bil zadnji otrok, to je gotovo in število po zanesljivih virih je 13.« Gordonova knjiga specifično pravi, da je Mendelejeva mati možu rodila 17 otrok, od katerih jih je 8 preživelo do mlade odraslosti, od katerih je bil Mendelejev najmlajši.[28][29]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Л. Чугаев Менделеев, Дмитрий Иванович // Новый энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: 1915. — Т. 26. Мацеевский — Молочная кислота. — С. 263-269.
  2. ↑ И. Чельцов, В. К. Менделеев, Дмитрий Иванович // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1896. — Т. XIX. — С. 82-85.
  3. ↑ 3,0 3,1 https://www.biography.com/people/dmitri-mendeleyev-9405465
  4. ↑ 4,0 4,1 Погодин С. А. Менделеев Дмитрий Иванович // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1974. — Т. 16 : Мёзия — Моршанск. — С. 67-69.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Mendeléeff, Dmitri Ivanovich // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911.
  6. ↑ Менделеев, Дмитрий Иванович // Маммилярия — Мера стоимости — 1938. — Т. 38.
  7. ↑ Rao, C N R; Rao, Indumati (2015). Lives and Times of Great Pioneers in Chemistry: (Lavoisier to Sanger). World Scientific. str. 119. ISBN 978-9814689076.
  8. ↑ 8,0 8,1 Maria Mendeleeva (1951). D. I. Mendeleev's Archive: Autobiographical Writings. Collection of Documents. Volume 1 // Biographical notes about D. I. Mendeleev (written by me – D. Mendeleev), p. 13. – Leningrad: D. I. Mendeleev's Museum-Archive, 207 pages (in Russian)
  9. ↑ 9,0 9,1 Maria Mendeleeva (1951). D. I. Mendeleev's Archive: Autobiographical Writings. Collection of Documents. Volume 1 // From a family tree documented in 1880 by brother Pavel Ivanovich, p. 11. Leningrad: D. I. Mendeleev's Museum-Archive, 207 pages (in Russian)
  10. ↑ Dmitriy Mendeleev: A Short CV, and A Story of Life Arhivirano 25 August 2017 na Wayback Machine., mendcomm.org
  11. ↑ Удомельские корни Дмитрия Ивановича Менделеева (1834–1907) Arhivirano 8 September 2007 na Wayback Machine., starina.library.tver.ru
  12. ↑ 12,0 12,1 Larcher, Alf (21. junij 2019). »A mother's love: Maria Dmitrievna Mendeleeva«. Chemistry in Australia magazine (v angleščini). Royal Australian Chemical Institute. ISSN 1839-2539. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2019. Pridobljeno 20. oktobra 2019.
  13. ↑ Yuri Mandrika (2004). Tobolsk Governorate Vedomosti: Staff and Authors. Anthology of Tobolsk Journalism of the late XIX – early XX centuries in 2 Books // From the interview with Maria Mendeleeva, born Kornilieva, p. 351. Tumen: Mandr i Ka, 624 pages
  14. ↑ Elena Konovalova (2006). A Book of the Tobolsk Governance. 1790–1917. Novosibirsk: State Public Scientific Technological Library, p. 15 (in Russian) ISBN 5945601160
  15. ↑ Yuri Mandrika (2004). Tobolsk Governorate Vedomosti: Staff and Authors. Anthology of Tobolsk Journalism of the late XIX – early XX centuries in 2 Books // The Kornilievs, Tobolsk Manufacturers article by Stepan Mameev, p. 314. – Tumen: Mandr i Ka, 624 pages
  16. ↑ Eugenie Babaev (2009). "Mendelievia. Part 3" article from the Chemistry and Life – 21st Century journal at the MSU Faculty of Chemistry website (in Russian)
  17. ↑ Alexei Storonkin, Roman Dobrotyn (1984). D. I. Mendeleev's Life and Work Chronicles. Leningrad: Nauka, 539 pages, p. 25
  18. ↑ Nadezhda Gubkina (1908). Family Chronicles. Memories about D. I. Mendeleev. Saint Petersburg, 252 pages
  19. ↑ "Dmitri Ivanovich Mendeleev comes from indigenous Russian people", p. 5 // Olga Tritogova-Mendeleeva (1947). Mendeleev and His Family. Moscow: Academy of Sciences Publishing House, 104 pages
  20. ↑ Anna Mendeleeva (1928). Mendeleev in Life. Moscow: M. and S. Sabashnikov Publishing House, 194 pages
  21. ↑ Loren R. Graham, Science in Russia and the Soviet Union: A Short History, Cambridge University Press (1993), p. 45
  22. ↑ Isaac Asimov, Asimov on Chemistry, Anchoor Books (1975), p. 101
  23. ↑ Leslie Alan Horvitz, Eureka!: Scientific Breakthroughs that Changed the World, John Wiley & Sons (2002), p. 45
  24. ↑ Lennard Bickel, The deadly element: the story of uranium, Stein and Day (1979), p. 22
  25. ↑ Hiebert, Ray Eldon; Hiebert, Roselyn (1975). Atomic Pioneers: From ancient Greece to the 19th century. U.S. Atomic Energy Commission. Division of Technical Information. str. 25.
  26. ↑ Gordin, Michael D. (2004). A Well-ordered Thing: Dmitrii Mendeleev and the Shadow of the Periodic Table. Basic Books. str. 229–230. ISBN 978-0465027750. Mendeleev seemed to have very few theological commitments. This was not for lack of exposure. His upbringing was actually heavily religious, and his mother – by far the dominating force in his youth – was exceptionally devout. One of his sisters even joined a fanatical religious sect for a time. Despite, or perhaps because of, this background, Mendeleev withheld comment on religious affairs for most of his life, reserving his few words for anti-clerical witticisms ... Mendeleev's son Ivan later vehemently denied claims that his father was devoutly Orthodox: "I have also heard the view of my father's 'church religiosity' – and I must reject this categorically. From his earliest years Father practically split from the church – and if he tolerated certain simple everyday rites, then only as an innocent national tradition, similar to Easter cakes, which he didn't consider worth fighting against." ... Mendeleev's opposition to traditional Orthodoxy was not due to either atheism or scientific materialism. Rather, he held to a form of romanticized deism.
  27. ↑ Johnson, George (3. januar 2006). »The Nitpicking of the Masses vs. the Authority of the Experts«. The New York Times. Pridobljeno 14. marca 2011.
  28. ↑ Johnson, George (3. januar 2006). »The Nitpicking of the Masses vs. the Authority of the Experts«. The New York Times.
  29. ↑ Gordin, Michael (22. december 2005). »Supplementary information to accompany Nature news article "Internet encyclopaedias go head to head" (Nature 438, 900–901; 2005)« (PDF). Blogs.Nature.com. str. 178 – prek 2004.
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 30,3 30,4 30,5 Heilbron 2003, str. 509.
  31. ↑ Velika sovjetska encilkopedija, geslo: piknometer
  32. ↑ »В Карлсруэ открылся первый международный конгресс химиков«. Сетевое издание «Сайт VokrugSveta.ru (ВокругСвета.ру)». 3. september 1860. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2019. Pridobljeno 29. marca 2019.
  33. ↑ »Семья Д.И.Менделеева«. Rustest.spb.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. septembra 2010. Pridobljeno 13. marca 2010.
  34. ↑ John B. Arden (1998). "Science, Theology and Consciousness", Praeger Frederick A. p. 59: "The initial expression of the commonly used chemical periodic table was reportedly envisioned in a dream. In 1869, Dmitri Mendeleev claimed to have had a dream in which he envisioned a table in which all the chemical elements were arranged according to their atomic weight."
  35. ↑ John Kotz, Paul Treichel, Gabriela Weaver (2005). "Chemistry and Chemical Reactivity," Cengage Learning. p. 333
  36. ↑ Gerard I. Nierenberg (1986). "The art of creative thinking", Simon & Schuster, p. 201: Dmitri Mendeleev's solution for the arrangement of the elements that came to him in a dream.
  37. ↑ Helen Palmer (1998). "Inner Knowing: Consciousness, Creativity, Insight, and Intuition". J.P. Tarcher/Putnam. p. 113: "The sewing machine, for instance, invented by Elias Howe, was developed from material appearing in a dream, as was Dmitri Mendeleev's periodic table of elements"
  38. ↑ Simon S. Godfrey (2003). Dreams & Reality. Trafford Publishing. Chapter 2.: "The Russian chemist, Dmitri Mendeleev (1834–1907), described a dream in which he saw the periodic table of elements in its complete form." ISBN 1412011434
  39. ↑ "The Soviet Review Translations Arhivirano 18 April 2014 na Wayback Machine." Summer 1967. Vol. VIII, No. 2, M.E. Sharpe, Incorporated, p. 38
  40. ↑ Myron E. Sharpe, (1967). "Soviet Psychology". Volume 5, p. 30.
  41. ↑ "A brief history of the development of the period table", wou.edu
  42. ↑ "Mendeleev and the Periodic Table" Arhivirano 12 September 2011 na Wayback Machine., chemsheets.co.uk
  43. ↑ Д. Н. Трифонов (1975). »Периодическая система элементов«. Большая Советская Энциклопедия. Мoskva: Советская Энциклопедия. str. 413–417.
  44. ↑ Seaborg, Glenn T (1994). »The Periodic Table: Tortuous path to man-made elements«. Modern Alchemy: Selected Papers of Glenn T Seaborg. World Scientific. str. 179. ISBN 978-9814502993. Pridobljeno 5. marca 2016.
  45. ↑ Pfennig, Brian W. (2015). Principles of Inorganic Chemistry. Wiley. str. 109. ISBN 978-1118859025. Pridobljeno 4. marca 2016.
  46. ↑ Nye, Mary Jo (2016). »Speaking in Tongues: Science's centuries-long hunt for a common language«. Distillations. 2 (1): 40–43. Pridobljeno 22. marca 2018.
  47. ↑ Gordin, Michael D. (2015). Scientific Babel: How Science Was Done Before and After Global English. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 978-0226000299.
  48. ↑ Marshall, James L. Marshall; Marshall, Virginia R. Marshall (2007). »Rediscovery of the elements: The Periodic Table« (PDF). The Hexagon: 23–29. Pridobljeno 30. decembra 2019.
  49. ↑ Weeks, Mary Elvira (1956). The discovery of the elements (6th izd.). Easton, PA: Journal of Chemical Education.
  50. ↑ Scerri, Eric (2019). The Periodic Table: Its Story and Its Significance (2nd izd.). Oxford University Press. str. 142–143. ISBN 978-0190914363. Pridobljeno 13. decembra 2019.
  51. ↑ Emsley, John (2001). Nature's Building Blocks. Oxford University Press. str. 521–522. ISBN 978-0198503408.
  52. ↑ Otto Böhtlingk, Panini's Grammatik: Herausgegeben, Ubersetzt, Erlautert und MIT Verschiedenen Indices Versehe. St. Petersburg, 1839–40.
  53. ↑ Kiparsky, Paul. "Economy and the construction of the Sivasutras". In M.M. Deshpande and S. Bhate (eds.), Paninian Studies. Ann Arbor, Michigan, 1991.
  54. ↑ Kak, Subhash (2004). »Mendeleev and the Periodic Table of Elements«. Sandhan. 4 (2): 115–123. arXiv:physics/0411080. Bibcode:2004physics..11080K.
  55. ↑ »The Grammar of the Elements«. American Scientist (v angleščini). 4. oktober 2019. Pridobljeno 19. oktobra 2019.
  56. ↑ "The Soviet Review Translations Arhivirano 18 April 2014 na Wayback Machine.". Summer 1967. Vol. VIII, No. 2, M.E. Sharpe, Incorporated, p. 39
  57. ↑ »Dmitri Mendeleev«. RSC Education (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2018. Pridobljeno 23. februarja 2021.
  58. ↑ Летопись жизни и деятельности Д. И. Менделеева. -- Л.: Наука, 1984.
  59. ↑ Шульц М. М. Развитие учения Д. И. Менделеева о силикатах и стеклообразном состоянии // Д. И. Менделеев. 150 лет со дня рождения. 1834—1984. — М.: Наука, 1986.
  60. ↑ Менделеев Д. И. Сочинения. — М.—Л.: АН СССР, 1952. Т. 25
  61. ↑ »Менделеев обвенчался за взятку«. Gazeta.ua. 10. april 2007. Pridobljeno 13. marca 2010.
  62. ↑ 62,0 62,1 62,2 62,3  Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Mendeléeff, Dmitri Ivanovich«. Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 18 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 115.
  63. ↑ »Fellows of the Royal Society«. London: Royal Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2015.
  64. ↑ John W. Moore; Conrad L. Stanitski; Peter C. Jurs (2007). Chemistry: The Molecular Science, Volume 1. Thomson Brooks/Cole. ISBN 978-0495115984. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  65. ↑ »Nomination Archive«. 21. maj 2024.
  66. ↑ »APS Member History«. search.amphilsoc.org. Pridobljeno 17. januarja 2024.
  67. ↑ Gribbin, J (2002). The Scientists: A History of Science Told Through the Lives of Its Greatest Inventors. New York: Random House. str. 378. Bibcode:2003shst.book.....G. ISBN 978-0812967883.
  68. ↑ Friedman, Robert M. (2001). The politics of excellence: behind the Nobel Prize in science. New York: Times Books. str. 32–34. ISBN 978-0716731030.
  69. ↑ Last and Near-Last Words of the Famous, Infamous and Those In-Between By Joseph W. Lewis Jr. M.D.
  70. ↑ Петербургский некрополь.
  71. ↑ Кудрявцев А. Н., Шкода Г. Н. (2009). Исторические кладбища Санкт-Петербург. Мoskva: Центрполиграф. str. 428. ISBN 978-5-9524-4025-8.
  72. ↑ Чугаев, Лев Александрович (1988) [1924]. Dmitriĭ Ivanovich Mendeleev: Zhiznʹ i dei͡atelʹnostʹ Дмитрий Иванович Менделеев: жизнь и деятельность (v ruščini) (reprint izd.). Leningrad: Nauchnoe khimiko-tekhnicheskoe izdatelʹstvo. Pridobljeno 23. avgusta 2024. Гениальный химик, первоклассный физик, плодотворный исследователь в области гидродинамики, метеорологии, геологии, в различных отделах химической технологии и других, сопредельных с химией и физикой дисциплинах, глубокий знаток химической промышленности и промышленности вообще, особенно русской, оригинальный мыслитель в области учения о народном хозяйстве, государственный ум, которому, к сожалению, не суждено было стать государственным человеком, но который видел и понимал задачи и будущность России лучше представителей нашей официальной власти.
  73. ↑ Rodgers, Glen E. (3. december 2019). Traveling with the Atom: A Scientific Guide to Europe and Beyond. Royal Society of Chemistry. str. 465. ISBN 9781788017022. Pridobljeno 23. avgusta 2024. Mendeleev is given credit for the introduction of the metric system to the russian empire.
  74. ↑ Mendeleev, D., 1877. "L'Origine du pétrole". Revue Scientifique, 2e Ser., VIII, pp. 409–416.
  75. ↑ Alexander Vucinich, "Mendeleev's Views on science and society," ISIS 58:342–351.
  76. ↑ Francis Michael Stackenwalt, "Dmitrii Ivanovich Mendeleev and the Emergence of the Modern Russian Petroleum Industry, 1863–1877." Ambix 45.2 (1998): 67–84.
  77. ↑ Vincent Barnett, "Catalysing Growth?: Mendeleev and the 1891 Tariff." in W. Samuels, ed., A Research Annual: Research in the History of Economic Thought and Methodology (2004) Vol. 22 Part 1 pp. 123–144. https://doi.org/10.1016/S0743-4154(03)22004-6 Online
  78. ↑ Woods, Gordon (2007). »Mendeleev – The Man and his Legacy«.
  79. ↑ Nathan M. Brooks, "Mendeleev and metrology." Ambix 45.2 (1998): 116–128.
  80. ↑ Michael D. Gordin, "Measure of all the Russias: Metrology and governance in the Russian Empire." Kritika: Explorations in Russian and Eurasian History 4.4 (2003): 783–815.
  81. ↑ Don C. Rawson, "Mendeleev and the Scientific Claims of Spiritualism." Proceedings of the American Philosophical Society 122.1 (1978): 1–8.
  82. ↑ Озаровская О. Э. (1921). Воспоминания о Д. И. Менделееве. Красная нива. str. 11–14, 42, 10, 11.
  83. ↑ Валькова О. А. (2019). Штурмуя цитадель науки. Женщины-ученые Российской империи. Moskva: НЛО. str. 247–249. ISBN 978-5-4448-1058-3.
  84. ↑ Prav tam, na straneh 111 in 218.
  85. ↑ Багдасарян, Вардан Эрнестович (2009). От химии к политической экономии. Исследователь/Researcher. str. 119. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2021.
  86. ↑ Sainsburys: Russian Standard Vodka 1L Linked 28 June 2014
  87. ↑ 87,0 87,1 87,2 Evseev, Anton (21. november 2011). »Dmitry Mendeleev and 40 degrees of Russian vodka«. Science. Moscow: English Pravda.ru. Pridobljeno 6. julija 2014.
  88. ↑ Meija, Juris (2009). »Mendeleyev vodka challenge«. Anal. Bioanal. Chem. 394 (1): 9–10. doi:10.1007/s00216-009-2710-3. PMID 19288087. S2CID 1123151.
  89. ↑ ВНИИМ Дизайн Груп (13. april 2011). »D. I. Mendeleyev Institute for Metrology«. Vniim.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2017. Pridobljeno 20. avgusta 2012.
  90. ↑ Saint-PetersburgState University. »Museum-Archives n.a. Dmitry Mendeleev – Museums – Culture and Sport – University – Saint-Petersburg state university«. Eng.spbu.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2010. Pridobljeno 19. avgusta 2012.
  91. ↑ »D. Mendeleyev University of Chemical Technology of Russia«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2017. Pridobljeno 4. julija 2012.
  92. ↑ »Mendeleevite-Ce«. Mindat.org. Pridobljeno 13. decembra 2019.
  93. ↑ »Mendeleevite-Nd«. Mindat.org. Pridobljeno 13. decembra 2019.
  94. ↑ »Mendeleevite-(Ce)«. Mindat. Pridobljeno 5. oktobra 2020.
  95. ↑ »Academy website«.
  96. ↑ »Dmitri Mendeleev's 182nd Birthday«. www.google.com (v angleščini). Pridobljeno 9. februarja 2023.
  97. ↑ »МЕНДЕЛЕ́ЕВСК«. Большая российская энциклопедия [Velika ruska enciklopedija] (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2021. Pridobljeno 5. oktobra 2020.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Leta 1889 so Mendelejeva povabili na letno Faradayevo predavanje. Ob tej priliki je prikazal svoje nove poglede:


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dimitrij_Ivanovič_Mendelejev&oldid=6417187«