Pojdi na vsebino

Essaouira

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Essaouira

الصويرة
mesto
V smeri urinega kazalca od zgoraj:
obzorje Essaouire, bastijon mestnega obzidja, stolp z uro Magana, citadela Essaouire ob pristanišču Scala, mošeja Ben Jusuf
Grb Essaouira
Grb
Essaouira se nahaja v Maroko
Essaouira
Essaouira
Lega v Maroku
Koordinati: 31°30′47″N 9°46′11″W / 31.51306°N 9.76972°W / 31.51306; -9.76972
DržavaMaroko
RegijaMarakeš-Safi
ProvincaEssaouira
Ustanovitev1769
UstanoviteljMohamed III. Maroški
Upravljanje
 • ŽupanTarik Ottmani
Najvišja
50 m
Najnižja
0 m
Prebivalstvo
 (2014)[1]
 • Skupno77.966
Časovni pasUTC+1 (CET)
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeMedina of Essaouira (formerly Mogador)
Deljužna Atlantska obala (Maroko)
Varovalni pas15 ha
Kriterij
kulturno: ii, iv
Referenca753
Vpis2001 (25. zasedanje)
[uredi v Wikipodatkih]

Essaouira (/ˌɛsəˈwɪərə/ ESS-ə-WEER-ə; arabsko الصويرة, latinizirano: aṣ-Ṣavīra), do leta 1960 znano kot Mogador (arabsko موغادور, latinizirano: Mūghādūr ali arabsko موϣادور, latinizirano: Mūgādūr), je pristaniško mesto v zahodni maroški regiji Marakeš-Safi, na atlantski obali. Od leta 2014 ima 77.966 prebivalcev.

Ustanovitev mesta Essaouira je bila delo maroškega 'alavidskega sultana Mohameda bin Abdalaha, ki je izvedel izviren poskus, tako da je gradnjo leta 1760 zaupal več arhitektom, zlasti Théodoru Cornutu in Ahmedu al-Ingliziju, ki sta zasnovala mesto z uporabo francoskih ujetnikov iz neuspele francoske ekspedicije na Larache leta 1765 in z nalogo zgraditi mesto prilagojeno potrebam tujih trgovcev. Ko je bilo zgrajeno, je še raslo in doživelo zlato dobo in izjemen razvoj ter med koncem 18. in prvo polovico 19. stoletja postalo najpomembnejše trgovsko pristanišče v državi, a tudi njena diplomatska prestolnica.

Medino v Essaouiri je UNESCO leta 2001 uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Ime in etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime mesta se običajno črkuje Essaouira v latinici in الصويرة v arabski pisavi. Oba zapisa predstavljata njegovo ime v maroški arabščini, aṣ-Ṣviṛa. To je pomanjševalnica[2] (z določenim členom) samostalnika ṣuṛ, ki pomeni 'zid (kot okoli dvorišča, mesta), obzidje'.[3] Izgovorjava s faringealiziranima /sˁ/ in /rˁ/ je značilen maroški razvoj. V klasični arabščini je samostalnik sūr (سور, z navadnima /s/ in /r/), pomanjševalnica suvajrah (سويرة); to je edina oblika, navedena v vseh slovarjih klasične arabščine. Zato je črkovanje imena v arabski pisavi v skladu s klasično izgovorjavo السويرة al-Suvajrah (s sīn ne ṣād).

Do 1960-ih je bila Essaouira splošno znana po portugalskem imenu Mogador. To ime je verjetno popačeno ime Amegdul (arabsko أمقدول, latinizirano: Ameqdūl), ki ga je omenil geograf iz 11. stoletja al-Bakrī.[4] Ime Mogador izvira iz feničanske besede Migdol, kar pomeni 'majhna trdnjava'.[5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Arheološke raziskave kažejo, da je bila Essaouira naseljena že od prazgodovine. Zaliv v Essaouiri je delno zaščiten z otokom Mogador, zaradi česar je mirno pristanišče, zaščiteno pred močnimi morskimi vetrovi.

Antika

[uredi | uredi kodo]

Essaouira že dolgo velja za eno najboljših sidrišč maroške obale. Kartažanski pomorščak Hano je obiskal v 5. stoletju pred našim štetjem in ustanovil trgovsko postojanko Arambis.

Okoli konca 1. stoletja pr. n. št. ali v začetku 1. stoletja n. št. je berberski kralj Mavretanije Juba II. ustanovil tovarno tirskega vijoličastega škrlata, ki je predelovala lupine murexa in purpurne školjke, najdene v plimskih kamninah v Essaouiri in otokih Iles Purpuraires. To barvilo je obarvalo vijolično črto v togah, ki so jih nosili senatorji cesarskega Rima.

Na otoku Mogador so izkopali rimsko vilo.[6] Najdena je bila rimska vaza in kovanci iz 3. stoletja našega štetja. Večina artefaktov je zdaj vidnih v muzeju Sidi Mohamed ben Abdalah in Arheološkem muzeju v Rabatu.

  • Feničanska plošča z rdečim listom, 7. stoletje pr. n. št., izkopana na otoku Mogador, Essaouira. Muzej Sidi Mohamed ben Abdalah
    Feničanska plošča z rdečim listom, 7. stoletje pr. n. št., izkopana na otoku Mogador, Essaouira. Muzej Sidi Mohamed ben Abdalah
  • Amfora Betica, najdena v Essaouiri, 1.–2. stoletje n. št.
    Amfora Betica, najdena v Essaouiri, 1.–2. stoletje n. št.
  • Egejska amfora, najdena v Essaouiri, 3.–4. stoletje n. št.
    Egejska amfora, najdena v Essaouiri, 3.–4. stoletje n. št.
  • Rimski kovanci, izkopani v Essaouiri, 3. stoletje
    Rimski kovanci, izkopani v Essaouiri, 3. stoletje

Zgodnje novoveško obdobje

[uredi | uredi kodo]
Počivališče Sidi Mogdoul v Essaouiri

V srednjem veku je bil v Essaouiri pokopan muslimanski svetnik po imenu Sidi Mogdoul, od koder verjetno izvira ime Mogador.

Portugalska ustanovitev (1506–1510)

[uredi | uredi kodo]

Leta 1506 je portugalski kralj Manuel I. Portugalski tam ukazal zgraditi trdnjavo, imenovano Castelo Real de Mogador. Dokumentirano je, da so Portugalci skupaj zavzeli šest maroških mest in zgradili šest samostojnih trdnjav na maroški atlantski obali, med reko Loukos na severu in reko Sous na jugu. Štiri od njih so imeli le kratek čas: Graciosa (1489), São João da Mamora (1515), Mogadorski Castelo Real (1506–10) in Aguz (1520–25). Dve sta postali stalni mestni naselji: Santa Cruz do Cabo de Gué (sodobni Agadir, ustanovljen 1505–06) in Mazagan, ustanovljen 1514–17. Po padcu Agadirja leta 1541 so morali Portugalci med letoma 1541 in 1550 zapustiti večino svojih naselbin, čeprav so lahko obdržali Ceuto, Tanger in Mazagan.

Trdnjava Mogadorski Castelo Real je padla zaradi lokalnega odpora bratovščine Regraga štiri leta po ustanovitvi, leta 1510.

Mogadorski Castelo Real, ki so ga zgradili Portugalci, je pod Abd el-Malekom II. branil garnizon 100 Maročanov. Narisal ga je Adriaen Matham leta 1641.

V 16. stoletju so sile, vključno s Španijo, Anglijo, Nizozemsko in Francijo, zaman poskušale osvojiti kraj. Essaouira je ostala zatočišče za izvoz sladkorja in melase ter kot sidrišče za pirate.

De Razillyjeva odprava (1629)

[uredi | uredi kodo]

Francija je bila vpletena v zgodnji poskus kolonizacije Mogadorja leta 1629. Ko sta Richelieu in Père Joseph poskušala vzpostaviti kolonialno politiko, je admiral Isaac de Razilly leta 1626 predlagal, da zasedejo Mogador, ki ga je ogledal leta 1619. Cilj je bil ustvariti oporišče proti maroškemu sultanu in zadušiti pristanišče Safi.

V Salé je odplul 20. julija 1629 s floto, ki so jo sestavljale ladje Licorne, Saint-Louis, Griffon, Catherine, Hambourg, Sainte-Anne, Saint-Jean. Bombardiral je mesto Salé, uničil tri korzarske ladje in nato poslal Griffon pod kapitanom Treilleboisom v Mogador. Možje iz Razillyja so videli trdnjavo Castelo Real v Mogadorju in s soglasjem Richelieuja izkrcali 100 mož z lesom in zalogami na otok Mogador. Po nekaj dneh pa je Griffon ponovno vkrcal koloniste in odšel, da bi se ponovno pridružil floti v Saléju.[7]

Po teh ekspedicijah je Francija leta 1631 podpisala pogodbo z Abd el-Malekom II., ki je Franciji dala prednostno obravnavo, znano kot 'kapitulacije': preferencialne tarife, ustanovitev konzulata in svobodo veroizpovedi za francoske podanike.[8]

Temelj sodobne Essaouire (1760–1770)

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Essaouire, avtor Théodore Cornut. Ko je leta 1767 odšel, so bile površine v roza barvi že pozidane (ulice so še vedno prepoznavne); območja v rumeni barvi (pročelje pristanišča in medina) so bila samo načrtovani
Pristaniške utrdbe je zgradil angleški odpadnik po imenu Ahmed El Alj leta 1770, kot je opisano v kiparskem napisu v arabščini (desno).

Sedanje mesto Essaouira je sredi 18. stoletja zgradil maroški kralj.[9] Mohamed III. je poskušal preusmeriti svoje kraljestvo proti Atlantiku za večjo izmenjavo z evropskimi silami, pri čemer je za svojo ključno lokacijo izbral Mogador. Eden od njegovih ciljev je bil vzpostaviti pristanišče čim bližje Marakešu.[10] Drugi je bil prekiniti trgovino z Agadirjem na jugu, ki je bila naklonjen političnemu tekmecu Mohameda III., prebivalci Agadirja pa so se morali preseliti v Essaouiro.

Mohamed III. je 12 let vodil francoskega inženirja Théodora Cornuta in več drugih maroških in evropskih arhitektov in tehnikov, da so zgradili trdnjavo in mesto po sodobnih vzorcih.[11] Prvotno imenovana Souira ('majhna trdnjava'), je ime postalo Es-Saouira ('lepo oblikovana').

Thédore Cornut je zasnoval in zgradil samo mesto, zlasti območje Kazbe, ki ustreza kraljevim četrtem in stavbam za krščanske trgovce in diplomate. Druge dele so zgradili drugi arhitekti, vključno z maroškimi arhitekti, zlasti iz Fesa, Marakeša in Rabata. Vhod v pristanišče s Porte de la Marine je zgradil angleški odpadnik po imenu Ahmed el Inglizi ('Anglež Ahmed') ali Ahmed El Alj ('Ahmed odpadnik'). Mohamed III. je sprejel številne ukrepe za spodbujanje razvoja Essaouire, vključno z zaprtjem pristanišča Agadir na jugu leta 1767, da bi se lahko južno trgovanje preusmerilo skozi Essaouiro. Evropskim skupnostim v severnem pristanišču Rabat-Salé je bilo z odlokom z dne 21. januarja 1765 ukazano, da se preselijo v Essaouiro.

Od časa, ko ga je obnovil Mohamed III., do konca 19. stoletja je Essaouira služila kot glavno pristanišče Maroka, ki je svetu ponujalo blago karavanske trgovine. Pot je pripeljala blago iz podsaharske Afrike v Timbuktu, nato skozi puščavo in čez gorovje Atlas v Marakeš. Cesta od Marakeša do Essaouire je ravna črta, kar pojasnjuje kraljevo izbiro tega pristanišča med mnogimi drugimi ob maroški obali.

  • Mestno obzidje
    Mestno obzidje
  • Obzidje iz Medine
    Obzidje iz Medine
  • Genovska citadela ob pristanišču
    Genovska citadela ob pristanišču
  • Pristaniška skala
    Pristaniška skala
  • stolp in obzidje
    stolp in obzidje
  • Nizozemski top, ki ga je leta 1744 izdelal Adrianus Crans v Haagu, nameščen v Essaouiri
    Nizozemski top, ki ga je leta 1744 izdelal Adrianus Crans v Haagu, nameščen v Essaouiri

Judovska prisotnost

[uredi | uredi kodo]

Mohamed III. je spodbujal maroške Jude, da so se naselili v mestu in trgovali z Evropo. Judje so nekoč predstavljali večino prebivalstva[12] in judovska četrt (ali melah) vsebuje številne stare sinagoge. V mestu je tudi veliko judovsko pokopališče. Mesto je cvetelo, dokler ni zamrla karavanska trgovina, ki jo je nadomestila neposredna evropska ladijska trgovina s podsaharsko Afriko.[13] Spremembe v trgovini, ustanovitev Izraela, posledične vojne z arabskimi državami in neodvisnost Maroka so povzročili, da so sefardski Judje zapustili državo. Od leta 2017 je imela Essaouira le tri judovske prebivalce.[14] 15. januarja 2020 je kralj Mohamed VI. obiskal Bayt Dakira, hišo judovske dediščine, v Essaouiri.[15]

  • Stara judovska četrt v Essaouiri
    Stara judovska četrt v Essaouiri
  • Judovsko pokopališče v Essaouiri
    Judovsko pokopališče v Essaouiri

Evropska trgovina in diplomacija

[uredi | uredi kodo]
Essaouira leta 1809

V 19. stoletju je Essaouira postala prvo morsko pristanišče v Maroku, z obsegom trgovine približno dvakrat večjim od Rabata.[16] Mesto je delovalo kot pristanišče za Marakeš, saj je bilo le nekaj dni oddaljeno od mesta v notranjosti. Evropske sile so v Essouiri ustanovile diplomatska in trgovska predstavništva.[17] V 1820-ih so bili evropski diplomati koncentrirani v Tangerju ali Essaouiri.

  • Ostanki nizozemskega konzulata iz 19. stoletja v Essaouiri
    Ostanki nizozemskega konzulata iz 19. stoletja v Essaouiri
  • Ostanki portugalskega konzulata iz 19. stoletja v Essaouiri
    Ostanki portugalskega konzulata iz 19. stoletja v Essaouiri
  • Nekdanji angleški konzulat Essaouira
    Nekdanji angleški konzulat Essaouira
  • Nekdanji francoski konzulat v Essaouiri
    Nekdanji francoski konzulat v Essaouiri

Francoske intervencije in protektorat

[uredi | uredi kodo]
Napad francoske flote na Mogador avgusta 1844, Serkis Diranian

Po zavezništvu Maroka z alžirskim Abd-El-Kaderjem proti Franciji je Essaouiro bombardirala in za kratek čas zasedla francoska mornarica pod vodstvom princa de Joinvilla 16. avgusta 1844 v bombardiranju Mogadorja, pomembni bitki prve francosko-maroške vojne.[18]

Od leta 1912 do 1956 je bila Essaouira del francoskega protektorata Maroko. Mogador je bil uporabljen kot oporišče za vojaško ekspedicijo proti Dar Anflousu, ko je bilo 8000 francoskih vojakov nameščenih zunaj mesta pod poveljstvom generalov Francheta d'Espereya in Brularda. Kazba Dar Anflous je bila zavzeta 25. januarja 1913. Leta 1930 sta brata Michel in Jean Vieuchange uporabila Essaouiro kot bazo, preden se je Michel odpravil v Zahodno Saharo, da bi poskušal najti Smaro.

Francija je imela pomembno upravno, vojaško in gospodarsko prisotnost. Essaouira je imela francosko-maroško šolo, ki je še vedno vidna na ulici Derb Dharb. Jezikovno mnogi Maročani iz Essaouire danes tekoče govorijo francosko.

Zadnja leta

[uredi | uredi kodo]

V zgodnjih 1950-ih je filmski režiser in igralec Orson Welles bival v Hotelu des Iles južno od mestnega obzidja med snemanjem svoje klasične različice Othella iz leta 1952, ki vsebuje več nepozabnih prizorov, posnetih na labirintskih ulicah in uličicah medine. Legenda pravi, da je med Wellesovim bivanjem v mestu srečal Winstona Churchilla, še enega gosta v hotelu des Iles. Relief Orsona Wellesa je na majhnem trgu tik pred obzidjem medine blizu morja. Več drugih filmskih režiserjev je Essaouiro uporabilo kot lokacijo zaradi fotogeničnosti in atmosferskih lastnosti.

Mesto je bilo uporabljeno pri snemanju Igre prestolov kot dom vojske neomadeževanih. Prizorišče vrst križanih sužnjev je bilo rekvizit za pokrivanje portugalskih topov.

V poznih 1960-ih je Essaouira postala nekakšno hipijevsko zbirališče.[19][20]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Essaouira je zaščitena z naravnim zalivom, ki ga pred valovi delno ščitijo otoki Iles Purpuraires. Široka peščena plaža se razprostira od pristanišča južno od Essaourira, kjer se Oued Ksob izliva v ocean; južno od izliva leži arheološka ruševina, Borddž El Berod.[21] Kanarski tok je odgovoren za splošno gibanje oceanskega kroženja proti jugu in je privedel do povečanja lokalnega ribolova.[22] Vas Diabat leži približno pet kilometrov južno od Essaouire, neposredno južno od Oued Ksob.

Essaouira se povezuje s Safijem na severu in z Agadirjem na jugu po cesti N1 ter z Marakešem na vzhodu po cesti R 207. Obstaja majhno letališče, približno 7 do 8 km stran od mesta, ki načrtuje več letov na teden v Pariz-Orly, London-Luton in Bruselj-južni (Charleroi) ter dnevno v Casablanco.

Podnebje v Essaouiri je polsuho podnebje (BSk/BSh) z blagimi temperaturami vse leto. Vrzel med vzponi in padci je majhna, poletja so topla, zime pa mile. Letna količina padavin je običajno 300 do 500 milimetrov. Najvišja kdaj koli zabeležena temperatura v Essaouiri je bila 18. aprila 2017 35,7 °C.[23] Najnižja doslej zabeležena temperatura je bila 2,2 °C 29. januarja 2005. Najnižja najvišja kdaj koli zabeležena temperatura je bila 11,8 °C 15. februarja 2018. Najvišja kdaj koli zabeležena najnižja temperatura je bila 26,7 °C 13. oktobra 2017. Največja količina padavin, zabeležena v enem dan je bil 8. marca 2013 99,1 milimetrov.

Essaouira danes

[uredi | uredi kodo]

Medina v Essaouiri (prej »Mogador«) je mesto, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, primer utrjenega mesta iz poznega 18. stoletja, kot so ga evropski kolonisti prenesli v Severno Afriko.

  • Doki v pristanišču Essaouira
    Doki v pristanišču Essaouira
  • Fajansa v Essaouiri
    Fajansa v Essaouiri
  • Xiphias gladius, Essaouira
    Xiphias gladius, Essaouira
  • Ribja tržnica Essaouira
    Ribja tržnica Essaouira
  • Ribiči v Essaouiri po bogatem ribolovnem dnevu
    Ribiči v Essaouiri po bogatem ribolovnem dnevu
  • Urni stolp
    Urni stolp
  • Knjižna tržnica
    Knjižna tržnica
  • Preproga tipa Saidi-Souiri
    Preproga tipa Saidi-Souiri

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »POPULATION LÉGALE DES RÉGIONS, PROVINCES, PRÉFECTURES, MUNICIPALITÉS, ARRONDISSEMENTS ET COMMUNES DU ROYAUME D'APRÈS LES RÉSULTATS DU RGPH 2014« (v arabščini in francoščini). High Commission for Planning, Morocco. 8. april 2015. Pridobljeno 29. septembra 2017.
  2. ↑ On the formation of diminutive nouns in Moroccan Arabic, see R.S. Harrell, A short reference grammar of Moroccan Arabic (Washington, D.C., 1962), p. 81.
  3. ↑ See T. Fox and M. Abu-Talib, A Dictionary of Moroccan Arabic (Washington, D.C., 1966), p. 148.
  4. ↑ Mac Guckin de Slane (ed. and transl.), Description de l'Afrique septentrionale par el-Bekri (Alger 1913), Arabic text p. 86 مرسى امقدول marsá Ameqdūl "the port of Ameqdūl", translation p. 175 Amegdoul (Amegdul), with footnote: "Le tombeau ou chapelle de Sîdi Megdoul est situé tout auprès de Mogador; ce dernier est une altération de Megdoul".
  5. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Medina of Essaouira (formerly Mogador)«. UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Pridobljeno 9. marca 2024.
  6. ↑ Marokko Ingeborg Lehmann, Rita Henss p.243
  7. ↑ E.J. Brill's first encyclopaedia of Islam, 1913–1936, Volume 9 by Martijn Theodoor Houtsma, p.549
  8. ↑ France in the age of Louis XIII and Richelieu by Victor Lucien Tapié p.259
  9. ↑ Goldberg, Harvey E. (1996). Sephardi and Middle Eastern Jewries: History and Culture in the Modern Era (v angleščini). Indiana University Press. str. 103. ISBN 0253210410. Essaouira.
  10. ↑ The Anglo American, Volume 3 by Alexander D. Paterson p.521
  11. ↑ Of Essaouira: "He employed European architects to design it, one a Frenchman said to be his prisoner, and the other an Englishman, converted to Islam and known as Ahmed el-Inglizi— otherwise Ahmed the Englishman." in Morocco, Dorothy Hales Gary, Baron Patrick Balfour Kinross, Viking Press, 1971, p.35
  12. ↑ »Moroccan schools to teach Jewish history and culture«. 13. december 2020.
  13. ↑ The Sultan's Jew: Morocco and the Sephardi World by Daniel J. Schroeter, pp. 17 ff
  14. ↑ »Morocco's little idyll of Jewish-Muslim coexistence«. The Economist. 2. november 2017.
  15. ↑ »Moroccan king visits restored Bayt Dakira in Essaouira«. Middle East Online. 16. januar 2020.
  16. ↑ The Anglo American, Volume 3 by Alexander D. Paterson p.520 ff
  17. ↑ The sultan's Jew: Morocco and the Sephardi world by Daniel J. Schroeter p.17
  18. ↑ Schroeter, Daniel J (1988). Merchants of Essaouira: Urban Society and Imperialism in Southwestern Morocco, 1844–1886. Cambridge University Press. str. 117-131.
  19. ↑ Day, Meagan (20. oktober 2016). »The 1970s Hippie Trail: drugs, danger, and a magical pudding shop in Asia«. Timeline (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. maja 2023. Pridobljeno 14. maja 2022.
  20. ↑ »Jimi Hendrix's Morocco«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Pridobljeno 14. maja 2022.
  21. ↑ C.Michael Hogan, Mogador: promontory fort, The Megalithic Portal, ed. Andy Burnham, 2 November 2007 [1]
  22. ↑ William Adams Hance, The Geography of Modern Africa, Columbia University Press, 1975 ISBN 0-231-03869-0
  23. ↑ »60220: Essaouira - (Morocco)«. ogimet.com. OGIMET. 8. julij 2022. Pridobljeno 10. julija 2022.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Essaouira.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Essaouira
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Essaouira&oldid=6393221«