Franc Žižmond
Franc Žižmond | |
---|---|
Osnovni podatki | |
Rojstvo | 4. januar 1918 Šentjošt |
Smrt | 31. oktober 1987 (69 let) Šempeter pri Gorici |
Slogi | |
Poklic | glasbenik, dirigent, zborovodja, glasbeni pedagog |
Glasbila | klarinet, harmonij |
Bivši član | Pihalni orkester Vogrsko, Goriški pihalni orkester, Pihalni orkester Salonit Anhovo, Pihalni orkester Tolmin |
Franc Žižmond, slovenski kapelnik in glasbeni pedagog, * 4. januar 1918, Šentjošt pri Novem mestu, † 31. oktober 1987, Šempeter pri Gorici.
Življenje in delo
[uredi | uredi kodo]Franc Žižmond je bil po rodu z Vogrskega na Vipavskem. Prvo glasbeno znanje je nabiral pri organistu in pevovodji Romanu Siliču, kjer se je naučil igranja različnih instrumentov, pomembno pa je nanj vplivalo tudi sodelovanje v orkestru XI. armadnega zbora v Vidmu med služenjem rednega vojaškega roka v italijanski vojski. Od začetka leta 1944 je v partizanih delal v partizanskih tiskarnah (tehnikah), leta 1945 se je udeležil pevovodskega tečaja pri Francetu Maroltu.
Orkestri
[uredi | uredi kodo]Po vojni je v domačem kraju vodil godbo (v presledkih od leta 1945 pa vse do 1983), katere je bil pred leti tudi sam ustanovni član (danes je to Pihalni orkester Vogrsko)[1], pevski zbor in plesni orkester. V letih med 1950 do 1952 je vodil in poučeval v glasbeni šoli v Ajdovščini,[2] kasneje pa služboval v Anhovem, kjer je do leta 1977 vodil godbo tamkajšnjega društva »Svoboda« (današnji Pihalni orkester Salonit Anhovo).
Organiziral je različne pihalne godbe na Goriškem, med drugim je vodil tudi orkestra v Novi Gorici (danes Goriški pihalni orkester 1962–1971) in Tolminu (1979–1987).
Diskografija
[uredi | uredi kodo]- Pihalni orkester Vogrsko – Vogrinskih 70, dirigent Tomaž Škamperle (COBISS) (CD, Krt, 2004)
Sklici
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Jožko Fornazarič, Vinko Jarc: Pihalni orkester Vogrsko – 7deset let, zbornik (COBISS), april 2002.
- Boleslav Simoniti: ŽIŽMOND Franc, v Primorski slovenski biografski leksikon, 18. snopič: Zgaga–Žvanut, str. 409, uredil Martin Jevnikar, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1992.