GBU-39 SDB
Videz
GBU-39 (Small Diameter Bomb) | |
---|---|
4x SDB bombe na lovcu F-15E Strike Eagle | |
Vrsta | precizno vodena municija[d] |
Država izvora | ZDA |
Zgodovina uporabe | |
V uporabi | 2006–danes |
Uporabniki | ZDA Izrael Italija |
Vojne | Vojna v Afganistanu, Iraška vojna, Vojna v Gazi |
Zgodovina izdelave | |
Konstruktor | Boeing |
Proizvajalec | Boeing Defense, Space & Security[d] |
V proizvodnji | 2005–danes |
Število izdelanih | 17 000+[1] |
Različice | GBU-39 / GBU-40 |
Značilnosti | |
Teža | 285 lb (129 kg) |
Dolžina | 70,8 in (1,80 m)[2] |
Širina | 7,5 in (190 mm) |
Bojna glava | AFX-757 Dense Inert Metal Explosive[4] SDB FLM: blast ultra low fragmentation[5] |
Teža polnila | 206 lb (93 kg)[4][5] < |
Operativni doseg |
SDB I (GBU-39) vsaj 60 nmi (110 km)[2] SDB II (GBU-53) 45 milj (72km) proti premikajočim tarčam[3] |
Sistem vodenja |
SDB I (GBU-39) GPS / INS SDB II (GBU-53) GPS/INS skupaj z IMU/datalink, IIR in milimetrsko aktivno radarsko vodenje |
Natančnost | SDB I (GBU-39) 5–8 m CEP SDB II (GBU-53) 1m CEP (ocena) |
GBU-39 Small Diameter Bomb SBD (bomba majhnega premera) je ameriška 110-kilogramska precizno vodena jadralna bomba. SDB bomba je majhna in lahka, tako lahko letalo nosi večje število le teh.[6]. SDB se lahko uporablja tudi proti premikajočim tarčam.
Verzija II (SDB-II) / GBU-53/B bo imela poleg GPS/INS vodenja tudi aktivno radarsko, infrardeče in polaktivno lasersko vodenje.[7]
SDB I naj bi CEP natačnost 5-8 metrov, SDB II pa okrog 1 meter.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Boeing, Saab test ground-launched small diameter bomb - Flightglobal.com, 16 June 2015
- ↑ 2,0 2,1 Small Diameter Bomb (SDB) - Boeing IDS. boeing.com
- ↑ http://www.raytheon.com/capabilities/products/sdbii/
- ↑ 4,0 4,1 Boeing Small Diameter Bomb Increment I (SDB I) boeing.com
- ↑ 5,0 5,1 Boeing SDB Focused Lethality Munition. boeing.com
- ↑ Boeing / Lockheed Martin SDB (Small Diameter Bomb) - Designation Systems
- ↑ »GAO-13-294SP DEFENSE ACQUISITIONS Assessments of Selected Weapon Programs« (PDF). US Government Accountability Office. Marec 2013. str. 101–2. Pridobljeno 26. maja 2013.