Gizela Šuklje

Gizela Šuklje
Rojstvo	25. marec 1909({{padleft:1909|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) Jelsa
Smrt	31. oktober 1994({{padleft:1994|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:31|2|0}}) (85 let) Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  Avstro-Ogrska
Poklic	arhitektka, učiteljica
Poznan po	Plečnikova učenka in sodelovka
Starši	Vladimir Šuklje in Gizela Šuklje (rojena Golia)
Sorodniki	Vladimir Šuklje (brat), Lujo Šuklje (brat), Svetozara Šuklje (sestra), Fran Šuklje (ded)

Gizela Šuklje [gizéla šúklje], slovenska arhitektka in pedagoginja, * 25. marec 1909, Jelsa, † 31. oktober 1994, Ljubljana.

Življenjepis

Gizela Šuklje se je po končani ljubljanski Ženski realni gimnaziji kot ena redkih žensk tedaj vpisala na študij arhitekture. Diplomirala je novembra 1932 na Tehniški fakulteti v Ljubljani kot prva Plečnikova študentka. Po uspešno zaključenem študiju v Ljubljani se je kot štipendistka francoske vlade od novembra 1933 leto dni izpopolnjevala na pariškem Inštitutu za umetnost in arheologijo in hkrati delala pri arhitektu Augustu Perretu. V Parizu je študirala hkrati kot arhitekta Milan Sever in Juraj Neidhardt ter arhitektka Dušana Šantel, pravnik Joža Vilfan, zgodovinar Fran Zwitter in jezikoslovec Anton Grad. Po povratku v Ljubljano novembra 1934 je postala asistentka volonterka na ljubljanskem oddelku za arhitekturo. Vse od povratka iz Pariza do junija 1946 je delala v ateljeju Jožeta Plečnika. Leta 1946 je postala profesorica tipografije, dekorativnega risanja in zgodovine pohištva na Šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer je kot pedagog in ravnateljica delovala polnih 25 let (1946 - 1972). Vse znanje in izkušnje, ki jih je pridobila pri Plečniku v več kot dvajsetih letih je prenesla na svoje dijake. Spodbudila je Plečnika k prenovi Križank.

Delo

V Plečnikovem ateljeju so pod njenimi rokami nastajali načrti za cerkev Matere božje Lurške v Zagrebu, za vilo Epos na Bledu, prvi projekti za Žale v Ljubljani, načrti za obnovo NUK, podrobnosti za cerkev sv. Antona v Beogradu, načrti za Jezuitski samostan v Osijeku in drugi.

Medtem, ko je notranjo opremo snovala predvsem za svoje bližnje in sorodnike, se po ugotovitvah strokovnjakov za novejšo slovensko arhitekturo Šukljejin žar in ustvarjalnost najbolj izrazito kažeta v knjižni opremi. Njena risba je izredno nežna in subtilna, hkrati pa mešana s Plečnikovo odločnostjo. Bila je mojstrica grafičnega oblikovanja, pretanjeno pa se je lotevala še vsega drugega kot npr.: ureditev vrtov Metliškega gradu ali pa postavitev partizanskih spomenikov v Beli krajini.

Glej tudi

• seznam slovenskih arhitektov

Viri

• Bojc, Saša, »Bila je prava dama«, Predstavitev zapuščine ene prvih slovenskih arhitektk in prve Plečnikove diplomantke Gizele Šuklje, Delo, 25. september, 2009.