Pojdi na vsebino

Gvarani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gvarani
Skupno število pripadnikov
5 milijonov
Regije z večjim številom pripadnikov
Zastava Paragvaja Paragvaj
Zastava Argentine Argentina (Misiones)
Zastava Brazilije Brazilija
Zastava Bolivije Bolivija
Zastava Urugvaja Urugvaj
Jeziki
gvaranščina
Religija
katolištvo, protestantizem, animizem
Sorodne etnične skupine
Paragvajci

Gvarani so skupina kulturno sorodnih avtohtonih ljudstev JJužne Amerike. Od sorodnih Tupi se razlikujejo po uporabi jezika gvaranščina. Tradicionalno območje prebivalstva ljudstva Gvarani je v današnjem Paragvaju med reko Parana in spodnjim tokom reke Paragvaj, v provinci Misiones v Argentini, južni Braziliji, ki je bila nekoč daleč na vzhodu do [[Rio de Janeiro|Ria de Janeira]g, ter delih Urugvaja in Bolivije.[1]

Čeprav se je njihova demografska prevlada v regiji zmanjšala zaradi evropske kolonizacije in sorazmernega porasta mesticov, so v Paragvaju in delih Argentine in Bolivije sodobne populacije Gvaranov. Predvsem jezik gvaranščina, ki se še vedno pogosto govori v tradicionalnih domovinah Gvaranov, je eden od dveh uradnih jezikov v Paragvaju, drugi pa je španščina.[2] Paragvajsko prebivalstvo se uči gvaranščine tako neformalno v socialnih interakcijah kot formalno v javnih šolah. V sodobni španščini se Gvarani prav tako nanaša na katerega koli paragvajskega državljana na enak način, kot se Francozi včasih imenujejo Galci.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Zgodovina in pomen imena Gvarani sta predmet spora. Preden so naleteli na Evropejce, so Gvarani sebe imenovali preprosto Abá, kar pomeni 'možje' ali 'ljudje'.[3] Izraz Gvarani so prvotno uporabljali zgodnji jezuitski misijonarji za domorodce, ki so sprejeli spreobrnitev v krščansko vero; Cayua ali Caingua (ka'aguygua) je bil uporabljen za označevanje tistih, ki so ga zavrnili. Cayua je v grobem prevodu 'tisti iz džungle'. Medtem ko se izraz Cayua včasih še vedno uporablja za označevanje naselij domorodnih ljudstev, ki se niso dobro vključila v prevladujočo družbo, je sodobna raba imena Gvarani na splošno razširjena tako, da vključuje vse ljudi domorodnega izvora, ne glede na družbeni status. Barbara Ganson piše, da so ime Gvarani dali Španci, ker pomeni 'bojevnik' v tamkajšnjem narečju Tupi-Guaraní.[4] Guarinĩ je v jezuitskih virih stari Tupi iz 12. stoletja potrjen kot 'vojna, bojevnik, vojskovati, vojskovodja'.[5]

Zgodovina, mit in legenda

[uredi | uredi kodo]
Gvarani keramika
Gvarani vrezane keramične sklede, muzej Farroupilha, v Triunfu

Zgodnje vasi Gvaranov so pogosto sestavljale skupne hiše za 10 do 15 družin. Skupnosti so bile združene zaradi skupnega interesa in jezika ter so se nagibale k oblikovanju plemenskih skupin z narečji. Ocenjuje se, da so Gvarani šteli približno 400.000 ljudi, ko so jih Evropejci prvič srečali. Takrat so bili stalno naseljeni in poljedelski, preživljali so se predvsem z manioko, koruzo, divjadjo in medom.

Prav tako malo je znanega o zgodnji gvaranski družbi in verovanjih. Izvajali so obliko animističnega panteizma, ki se je večinoma ohranil v obliki folklore in številnih mitov. Po besedah ​​jezuitskega misijonarja Martina Dobrizhofferja so nekoč izvajali kanibalizem, morda kot pogrebni obred, pozneje pa so mrtve odlagali v velike vrče, obrnjene na tla. Gvarani mitologija je še vedno razširjena na podeželju Paragvaja.

Veliko gvaranskih mitov in legend je zbrala Universidad Nacional de Misiones v severni Argentini in jih objavila kot Miti in legende: potovanje po deželah Guarani, antologija leta 1870 (v angleški jezik prevedena leta 1906). Gvaranski mit in legendo lahko v grobem razdelimo v naslednje širše kategorije:

  • Kozmogonski in eshatološki miti; ustvarjanje in uničenje vseh stvari, kot narekuje Ñamandu 'pravi oče, prvi'. Za njim pride panteon bogov, glavni med njimi Yporú, ki je pogosteje znan kot Tupã. Jasy je še eno 'dobro' božanstvo, ki vlada noči, medtem ko je Aña zlobno božanstvo, ki prebiva na dnu reke Iguasu.[6]
  • Animistična mitologija, to je živali, rastline in minerali, ki so oživljeni in sposobni postati antropomorfna bitja ali obratno pretvorjene duše ljudi, rojenih ali nerojenih, ki so postali živali, rastline in minerali. Zdi se, da potek takšnega antropomorfizma narekuje panteon božanstev podobnih božanstev zaradi njihovih vrlin ali slabosti. Takšne animistične legende vključujejo tisto o Lobizónu, bitju tipa volkodlaka, in Mainumbyju ali kolibriju, ki prenaša dobre duhove, ki prebivajo v rožah, nazaj v Tupá, »da jih lahko ceni«. Isondú ali svetleči črvi so reinkarnirani duhovi določenih ljudi, kot so Panambi (metulji). Ka'a Jarýi je bila ženska, ki je postala sveta zel Yerba; Irupé je bila ženska, ki so jo spremenili v velikansko lilijo (Victoria cruziana), ker se je zaljubila v luno.[7]
  • Pombero so škrati ali vilinskim bitjem podobni duhovi, ki prebivajo v gozdu in jih je treba pomiriti. Nikoli niso bili ljudje. Glavna med njimi je Jasy Jatere, ki nikoli ni bila človek in je kot vsi Pombero iz drugega sveta. Njegove značilnosti so nejasne in negotove, njegove moči pa slabo opredeljene, prav tako kraj, kjer prebiva. V eni legendi je opisan kot »čeden, gosto bradati, svetlolasi škrat«, ki je gol in živi v drevesnih deblih. Druge različice pravijo, da ljubi med, da ima noge nazaj in da je »grd, hrom, star človek«. Večina legend se strinja, da grabi otroke in jih »liže«, zavija v vzpenjavke ali utaplja v rekah. Da bi ga pomirili, darila, kot je med, pustijo na mestih v gozdu, ki so z njim povezani. Drugi Pombero je Kuarahy Jára, ki žvižga kot ptice in je njihov zaščitnik. Lahko je vaš prijatelj, vendar je znan po tem, da ugrabi mlade fante, ki so sami in poskušajo ujeti ptice. Po potrebi lahko prevzame obliko osebe, drevesa ali hijacinte. Končno, Kurupi je falična mitološka figura, ki bo parila z mladimi ženskami. Ima luskasto kožo kot kuščar, hipnotične oči in ogromen penis.

Iguasujski slapovi, ki jih imajo Gvarani za svete, imajo poseben pomen in so navdih za številne mite in legende. Razkrivajo zvok starodavnih bitk v določenih obdobjih, so tudi kraj, kjer je I-Yara – zlobni duh Pomboro – ugrabil Angá – lepo dekle – in jo skril. Lastovke, ki še danes naseljujejo slapove, jo zaman iščejo.[8]

Evropski stik

[uredi | uredi kodo]
Družina Gvaranov, ki so jo ujeli lovci na sužnje. Avtor: Jean Baptiste Debret

Leta 1537 je španski konkvistador Gonzalo de Mendoza prečkal Paragvaj približno do sedanje brazilske meje. Po vrnitvi se je seznanil z Gvarani in ustanovil mesto Asunción, kasnejšo prestolnico Paragvaja. Prvi guverner španskega ozemlja Guayrá je uvedel politiko mešanih zakonskih zvez med evropskimi moškimi in avtohtonimi ženskami; potomci teh označujejo današnji paragvajski narod. Zakoni Indije so prepovedovali suženjstvo v Hispanski Ameriki.

Prva dva jezuita, oče Barcena in oče Angulo, sta leta 1585 prišla v današnjo zvezno državo Paraná v južni Braziliji po kopnem z zahoda. Kmalu so sledili drugi in v Asunciónu je bil ustanovljen jezuitski kolegij. Leta 1608 je španski kralj Filip III. zaradi jezuitskega protesta proti zasužnjevanju domorodnega prebivalstva jezuite pooblastil, da spreobrnejo in kolonizirajo plemena Guayrá. V zgodnjem obdobju se je ime Paragvaj ohlapno uporabljalo za označevanje celotnega porečja, vključno z deli današnjega Urugvaja, Argentine, Bolivije in Brazilije.

Raziskovalne odprave so spremljali frančiškanski bratje. Na začetku zgodovine Asuncióna je oče Luis de Bolaños prevedel katekizem v gvaranščino in pridigal Gvaranom, ki so živeli na območju okoli naselja. V letih 1588–1589 je sveti Frančišek Solan prečkal divjino Chaco iz Peruja in se ustavil v Asunciónu, vendar ni posvečal pozornosti Gvaranom. Njegov odhod je pustil jezuite same z misijonarskim delom in obrambo domorodcev pred prekupčevalci s sužnji.[9] Leta 1607 je prišel jezuitski provincial Torres in se »takoj postavil na čelo tistih, ki so se ves čas zoperstavljali krutosti nad domorodci«.

Kulturno ohranjanje

[uredi | uredi kodo]

Danes je gvaranščina uradni jezik Paragvaja in Bolivije. Od leta 2012 je približno 90 % ljudi v Paragvaju govorilo gvaranščino.

Suženjstvo

[uredi | uredi kodo]

Središče trgovine s sužnji je bilo mesto São Paulo. Prvotno je bil zbirališče portugalskih in nizozemskih piratov, kasneje pa je postal zatočišče kriminalcev, ki so se mešali z indijanskimi in afriškimi ženskami ter aktivno sodelovali pri ujetju in prodaji Gvaranov kot sužnjev.

Za zoperstavljanje tem oboroženim in organiziranim roparjem so imela plemena le svoje loke in puščice. Lovci na sužnje, ki so bili v tistih letih dejavni v Braziliji, so pobili ali zasužnjili veliko Gvaranov.

Paragvajske redukcije

[uredi | uredi kodo]
Sodobni gvaranski šaman

Leta 1607 je španski kralj Filip III. poslal pismo guvernerju Rio de Plata Hernandariasu de Saavedri, v katerem mu je naročil, naj pošlje novoprispele jezuite, da začnejo z misijonarskim delom.[10] Pod špansko kraljevo zaščito sta leta 1610 na Paranapanemi ustanovila prvi misijon Guayrá, Loreto, oče Joseph Cataldino in oče Simon Macerata. Jezuitski duhovnik oče Ruiz de Montoya je v svoji knjigi Duhovno osvajanje zapisal, da se eden od gvaranskih caciques Miguel Artiguaye sprva ni hotel pridružiti misijam, dokler mu ni grozila druga domorodna skupina. Artiguaye se je nato vrnil v misijon in prosil za zaščito.[11] Ker je misijon zagotavljal edino pravo možno zaščito pred zasužnjevanjem, so se Gvarani zgrnili tja v tolikšnem številu, da je bilo v hitrem zaporedju ustvarjenih še dvanajst misijonov, ki so vsebovali vseh 40.000 Gvaranov. Na jezuite so gledali kot na posrednike med španskimi oblastmi in gvarani caciques (poglavarji).[12] Jezuitski misijoni so potrebovali nove spreobrnjence in delavce za pomoč pri vzdrževanju misijonov. Gvarani so pomagali pri pridelavi pridelkov za vzdrževanje prebivalstva misijonov in tudi proizvajali blago za prodajo in trgovanje za financiranje misijonov.[13] Spodbujen s tem uspehom so oče González in dva tovariša odpotovali na vzhodni breg reke Urugvaj (danes država Urugvaj) in leta 1627 ustanovili dva ali tri majhne misijone. Lokalna plemena so pobila duhovnike in neofite ter misijone zažgala.

Lovci na sužnje so misijone Gvaranov videli kot »zgolj priložnost, da ujamejo več Indijancev kot običajno«.[14] Leta 1629 je vojska Paulistov obkolila misijon San Antonio, zažgala cerkev in druge stavbe, pobila tiste, ki so se upirali ali so bili premladi ali prestari za potovanje, ostale pa odpeljala v suženjstvo. San Miguela in Jesus Maria je hitro doletela ista usoda. Sčasoma so okrepitve, ki jih je zbral oče Cataldino, pregnale lovce. V dveh letih so bile vse ustanove razen dveh uničene, 60.000 krščanskih spreobrnjencev pa so odpeljali za prodajo v São Paulo in Rio de Janeiro. Napadi so se običajno zgodili v nedeljo, ko je bilo vse misijonsko prebivalstvo zbrano pri maši. Duhovnikom je bilo običajno prizaneseno, nekaj pa jih je bilo ubitih.

Samo nekaj tisoč domačinov je ostalo od skoraj 100.000 tik pred invazijo Paulista. Oče Antonio Ruiz de Montoya je kupil 10.000 govedi in mu je uspelo spreobrniti domorodce iz kmetov v živinorejce. Kmalu so bili pod patrom Rançoncierjem in Romerom ponovno ustanovljeni urugvajski misijoni. Leta 1632 so mameluki odkrili novo linijo napadov z juga. Leta 1638 je bilo kljub uspešnemu odporu vseh dvanajst misijonov onkraj reke Urugvaj opuščenih in njihovo ljudstvo se je združilo s skupnostjo ozemlja misijonov. V zadnjem napadu je bil oče Alfaro ubit.

Istega leta je oče Montoya, potem ko se je uspešno zoperstavil poskusom guvernerja in škofa Asuncióna, da bi zmanjšala svoboščine domačinov in upravljanje misijona, odplul v Evropo. Na tem potovanju mu je uspelo pridobiti pisma papeža Urbana VIII., v katerih je prepovedal zasužnjevanje misijonarjev pod najstrožjimi cerkvenimi kaznimi in od španskega kralja Filipa IV., v katerem je Gvaranom dovolil, da nosijo strelno orožje za obrambo in da jih veteranski vojaki urijo v njegovi uporabi.

Ko je leta 1641 naslednja vojska Paulista, 800-članska, napadla misijone, jih je na reki Acaray pričakala skupina krščanskih Gvaranov, oboroženih s puškami. V dveh bitkah je vojska Paulista doživela poraz, ki je deset let branil invazijo. Leta 1651 je vojna med Španijo in Portugalsko spodbudila nov napad Paulista, da bi pridobil ozemlje za Portugalsko. Preden so španske enote lahko prišle na pomoč pri obrambi misijonov, so očetje sami vodili gvaransko vojsko proti sovražniku. Leta 1732, v času njihovega največjega razcveta, je misijone Gvaranov varovala dobro izurjena in dobro opremljena vojska 7000 Gvaranov. Več kot enkrat je ta misijonska vojska v spremstvu svojih duhovnikov branila špansko kolonijo.

Leta 1732 je bilo 30 gvaranskih misijonov s 141.252 spreobrnjenimi Gvarani. Dve leti kasneje jih je epidemija črnih koz pobila približno 30.000. Leta 1765 je drugi izbruh pobil še približno 12.000 in se nato razširil proti zahodu med plemena Chaco.

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Študija iz leta 2018 v The Quarterly Journal of Economics je pokazala, da je bila »na območjih nekdanje prisotnosti jezuitov – znotraj območja Gvaranov – dosežena izobrazba višja in taka ostaja (za 10–15 %) 250 let kasneje. Te razlike v izobrazbi so se odrazile tudi v dohodkih ki so danes višji za 10 %, se pojavi po primerjavi z zapuščenimi jezuitskimi misijoni in sosednjimi frančiškanskimi misijoni. Opaženi trajni učinki so skladni s transmisijskimi mehanizmi strukturnega preoblikovanja, poklicne specializacije in prevzema tehnologije v kmetijstvu.[15]

Vzhodnobolivijski Gvarani

[uredi | uredi kodo]

Ljudstvo Gvarani v Boliviji, imenovano Chiriguanos, je živelo v vznožju Andov in je imelo drugačno zgodovino kot večina drugih Gvaranov. Chiriguanos, ki so bili znani po svojem bojevitem značaju, so bili sovražni do Inkovskega imperija, Špancev in neodvisne države Bolivije od poznega 15. do poznega 19. stoletja. Jezuitski misijoni med Chiriguanom niso imeli veliko uspeha, čeprav so frančiškani v 19. stoletju pritegnili številne spreobrnjence. Chririguano niso bili dokončno pomirjeni do poraza leta 1892 sil, ki jih je vodil njihov mesijanski voditelj Apiaguaiki Tumpa v bitki pri Kuruyukiju.[16]

Danes

[uredi | uredi kodo]

Argentina

[uredi | uredi kodo]
  • Skupnost Gvaranov, imenovana Taperigua, v Rodeítu, San Pedro, Jujuy, v narodnem parku Calilegua, Argentina
    Skupnost Gvaranov, imenovana Taperigua, v Rodeítu, San Pedro, Jujuy, v narodnem parku Calilegua, Argentina
  • Ruševine San Ignacio Miní, del jezuitskih misijonov ljudstva Gvarani, blizu ruševin Jesús de Tavarangue. Danes turistična točka.
    Ruševine San Ignacio Miní, del jezuitskih misijonov ljudstva Gvarani, blizu ruševin Jesús de Tavarangue. Danes turistična točka.
  • Napis v gvaranščini v kuhinji pekarne v Posadasu. Kot je opisano v španščini, je dobesedni prevod: kraj, kjer se peče kruh.
    Napis v gvaranščini v kuhinji pekarne v Posadasu. Kot je opisano v španščini, je dobesedni prevod: kraj, kjer se peče kruh.

Avtohtoni Gvarani v Argentini se borijo za zaščito svojih prednikov pred nezakonito sečnjo in zanemarjanjem vlade.[17] Skupina, ki so jo ustanovili člani skupnosti Gvarani, imenovana Los Rumberos ali 'Patrolerji', varuje gozd, da prepreči nadaljnje posege.[18]

Paragvaj

[uredi | uredi kodo]

Ljudstvo in kultura Gvarani ostajata. Mnogi so potomci misijonskih izgnancev. V Paragvaju med prebivalci prevladuje linija Gvarani in gvaranščina se govori v večini departmajev do danes.

  • Ljudje Pai Tavytera v departmaju Amambay, Paragvaj, 2012
    Ljudje Pai Tavytera v departmaju Amambay, Paragvaj, 2012
  • Skozi paragvajsko diasporo je kulturo Gvarani mogoče ceniti skoraj v vsakem kotičku sveta. Na sliki se paragvajska ljudska plesna skupina Alma Guaraní »Guarani Soul« udeležuje mednarodnega folklornega festivala Vitoša v Sofiji v Bolgariji.
    Skozi paragvajsko diasporo je kulturo Gvarani mogoče ceniti skoraj v vsakem kotičku sveta. Na sliki se paragvajska ljudska plesna skupina Alma Guaraní »Guarani Soul« udeležuje mednarodnega folklornega festivala Vitoša v Sofiji v Bolgariji.

Bolivija

[uredi | uredi kodo]
  • Tereré, tipična gvaranska infuzija yerba mate, ki se uporablja v San Rafael de Velasco, zgodovinskem ozemlju Gvaranov v Boliviji
    Tereré, tipična gvaranska infuzija yerba mate, ki se uporablja v San Rafael de Velasco, zgodovinskem ozemlju Gvaranov v Boliviji
  • (Gvarani: guavira 'sadni grm') Navijači kluba Deportivo Guabirá. Ime kluba je en primer vpliva, ki so ga Gvarani pustili v bolivijski kulturi.
    (Gvarani: guavira 'sadni grm') Navijači kluba Deportivo Guabirá. Ime kluba je en primer vpliva, ki so ga Gvarani pustili v bolivijski kulturi.
  • Zastava avtonomnega ozemlja Guarani Charagua, Bolivija
    Zastava avtonomnega ozemlja Guarani Charagua, Bolivija
Zdravilec Gvarani drži križ in maraka (ropotulja)

Vzhodni bolivijski Gvarani, ki so eno od mnogih avtohtonih ljudstev v Boliviji, živijo v Gran Chacu, blizu reke Pilcomayo, v jugovzhodni Boliviji blizu paragvajske in argentinske meje, vključno z deli departmajev Santa Cruz, Chuquisaca in Tarija. Ta regija sega skoraj do severa do Santa Cruz de la Sierra in vključuje dele dolin rek Guapay, Parapetí in Ɨtɨka Guasu (ali Pilcomayo).[19] Bolivijske Gvarane zastopa skupščina ljudstva Gvarani.[20] Nekatera imena krajev v Boliviji: Yacuiba, Paraimiri, Itaimbeguasu, Tatarenda, Saipurú, Capirenda, Itay, Ibamiragera, Carandaytí, Ipaguasú, Abapó, Timboy, Caraparí, Urubichá, Kuruguakua, Guanay, Yaguarú in Rogagua.

V Boliviji obstajajo tri glavne podskupine Gvaranov, ki jih zaznamujejo dialektične in zgodovinske razlike:

  • Približno petdeset tisoč Ava Gvarani, predvsem v vznožju Andov. Ava v gvaranščini pomeni človek, zato je Ava Gvarani postalo ime za številne etnične skupine Gvaranov v Paragvaju in Braziliji.[21]
  • Simba (kečua: kitka) Gvarani, ki živijo blizu reke Pilcomayo in so jih prepoznali moški, ki ohranjajo tradicijo spletanja las, čeprav večina mladih moških ne podpira več te prakse. Včasih se imenujejo Gvarani katui (Gvarani par excellence)
  • Izoceño Gvarani ali Tapɨi iz Izozoga, ki živijo v regiji Ɨsoso ali Izozo na reki Parapetí.

Jezik

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: gvaranščina.

Danes standardna paragvajska gvaranščina cveti v Paragvaju in se ga poučuje v 12 državah;[22][23][24]

Naraščajoče paragvajsko priseljevanje v Argentino je privedlo do kulturnega izboljšanja ljudstev Gvarani v Argentini. Videti ga je mogoče tudi v Španiji, zaradi intenzivnega priseljevanja Paragvajcev v Španijo.

Jezik so uporabljala tudi druga plemena v regijah, kot sta paragvajski Chaco in severna Argentina.[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Society-Guarani«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2006.
  2. ↑ »Paraguay«. Embassy of Paraguay in the United States of America. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2009.
  3. ↑ »Catholic Encyclopedia«.
  4. ↑ Ganson, Barbara (2003). »The Guarani Under Spanish Rule in the Rio de la Plata«. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  5. ↑ Eduardo de Almeida Navarro. Dicionário de tupi antigo. ISBN 978-85-260-1933-1. Global Editora, 2013.
  6. ↑ Salvo, Rosita Escalada; Zamboni, Olga. Myths and Legends: A journey around the Guarani lands. Anthology (translated by students from the Instituto Superior Lenguas Vivas, 1906), Editorial Universitaria, Universidad Nacional de Misiones, 1870, revised and corrected by Gloria Acosta, 2007. ISBN 978-987-9121-99-3 pp.9-29
  7. ↑ Salvo and Zammboni, pp.29-63
  8. ↑ Salvo and Zamboni, pp. 63-67
  9. ↑ "The larger portion of the population regarded it as a right, a privilege by virtue of conquest, that they should enslave the Indians" (Page, 470).
  10. ↑ Sarreal, Julia J.S. (2014). The Guarani and Their Missions: A Socioeconomic History. Stanford, CA: Stanford University Press.
  11. ↑ Montoya, Antonio Ruiz de (1993). The Spiritual Conquest: Accomplished by the Religious of the Society of Jesus in the Provinces of Paraguay, Uruguay, and Tape. St. Louis, MO: Institute of Jesuit Sources. str. 52.
  12. ↑ Ganson, Barbara (2003). The Guarani Under Spanish Rule in the Rio de la Plata. Stanford, CA: Stanford university Press. str. 35.
  13. ↑ Cushner, Nicholas P. (1983). Jesuit Ranches and the Agrarian Development of Colonial Argentina 1650-1767. Albany, NY: State University of New York Press. str. 156.
  14. ↑ Graham 57
  15. ↑ Caicedo, Felipe Valencia (2019). »The Mission: Human Capital Transmission, Economic Persistence, and Culture in South America«. The Quarterly Journal of Economics (v angleščini). 134: 507–556. doi:10.1093/qje/qjy024. hdl:10.1093/qje/qjy024.
  16. ↑ Langer, Erick D. (2009), Expecting Pears from an Elm Tree, Durham: Duke University Press, pp. 11-18, 186-195
  17. ↑ Levers, Christian; Romero-Muñoz, Alfredo; Baumann, Matthias; De Marzo, Teresa; Fernández, Pedro David; Gasparri, Nestor Ignacio; Gavier-Pizarro, Gregorio Ignacio; Waroux, Yann le Polain de; Piquer-Rodríguez, María; Semper-Pascual, Asunción; Kuemmerle, Tobias (2. november 2021). »Agricultural expansion and the ecological marginalization of forest-dependent people«. Proceedings of the National Academy of Sciences (v angleščini). 118 (44). doi:10.1073/pnas.2100436118. ISSN 0027-8424. PMC 8612363. PMID 34697233.
  18. ↑ »The Jungle Patrollers«. 52 Documentary Series (v gvaranijščina in španščini). Voice of America. 12. oktober 2023. Pridobljeno 26. oktobra 2023.
  19. ↑ Gustafson, Bret Darin (2009). New languages of the state : indigenous resurgence and the politics of knowledge in Bolivia. Durham: Duke University Press. str. 2. ISBN 978-0-8223-4529-9.
  20. ↑ »YASAREKOMO - Una experiencia de comunicación indígena en Bolivia«.
  21. ↑ Combes, Isabelle; Kathleen Lowrey (1. oktober 2006). »Slaves without Masters? Arawakan Dynasties among the Chiriguano (Bolivian Chaco, Sixteenth to Twentieth Centuries)«. Ethnohistory. 53 (4): 689–714 [708]. doi:10.1215/00141801-2006-019.
  22. ↑ »El guarani o avañe'ẽ, una lengua vigente en 12 países«. cienciasdelsur.com (v španščini). Ciencias del Sur. 25. avgust 2021. Pridobljeno 20. decembra 2021.
  23. ↑ »PARAGUAY'S GUARANÍ LANGUAGE IS FLOURISHING«. glocal.soas.ac.uk/ (v angleščini). SOAS University of London. 25. avgust 2021. Pridobljeno 20. decembra 2021.
  24. ↑ »Taiwán Embajador ou PÑS-pe«. spl.gov.py (v gvaranijščina). Secretaria de Politicas Linguisticas de Paraguay. 25. avgust 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. aprila 2019. Pridobljeno 20. decembra 2021.
  25. ↑ »When Everyone is Guarani: the indigenous Guaranization in writings from the 16th century in the Provinces of the River Plate« (PDF). 30. april 2018. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 19. aprila 2023.
  • Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Herbermann, Charles, ed. (1913). "Indijanci Guarani".[1] Katoliška enciklopedija. New York: Robert Appleton Company.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gvarani.
Wikipedija - gvaranijščina
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gvarani&oldid=6305162«