Pojdi na vsebino

Hedvikin kodeks

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hedvikin kodeks
Vojvoda Ludvik in njegova žena Agneza častita sv. Hedviko (fol. 12v)
AvtorNikolaj Pruski
Ilustratordvorna delavnica vojvode Ludvika I. Legniško-Breškega
DržavaŠlezija
Jeziklatinščina
Žanrilustriran rokopis
Objavljeno1353
ZaložnikLudvik I. Legniško-Breški in Agneza Glogauska
Vrsta medijatempera, akvarel in črnilo na pergamentu
Št. strani204 foliji
PredhodnikVita beatae Hedwigis
(Hedvikina hagiografija) 

Hedvikin kodeks (poljsko Kodeks lubiński),[1] znan tudi kot Lubinjski kodeks, je srednjeveški ilustrirani rokopis iz sredine 14. stoletja. Obsega enainšestdeset barvnih risb in napisov, ki pripovedujejo o življenju svete Hedvike, velike vojvodinje Poljske in Šlezije, njeni družini in dogodkih, povezanih z njeno kanonizacijo leta 1267. Hedvikin kodeks podrobno opisuje Hedvikino zakonsko življenje in njeno življenje v samostanu cistercijank Trebnitz.[2] To umetniško delo, odličen primer srednjeevropske gotske umetnosti, je cenjeno predvsem zaradi upodobitev mongolske invazije na Poljsko.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Naročilo

[uredi | uredi kodo]

Pisanje Hedvikinega kodeksa sta naročila Hedvikin pra-pra-pravnuk[3] Ludvik I. Legniški in Breški in njegova žena Agneza Glogauska.[4] Rokopis, napisan stoletje po Hedvikini smrti, ima skoraj status relikvije[3] in je pripomogel k vzpostavitvi in širitvi kulta svete Hedvike v Šleziji.[4]

Napisan je bil na podlagi Hedvikine hagiografije (latinsko Vita beatae Hedwigis) leta 1353 v dvorni delavnici vojvode Ludvika I. v Lubinju. Vojvoda Ludvik, vazal češkega kralja in po materini strani njegov sorodnik, po očetovi strani pa član veje poljske kraljeve dinastije Pjastov, je s tem opusom želel prispevati k slavljenju svoje slavne prednice in družine. Pisec (ali tudi ilustrator) rokopisa je bil nek Nikolaj Pruski (Nycolaus Pruzie).

Zgodovina rokopisa

[uredi | uredi kodo]

Vojvoda Ludvik je Hedvikin kodeks zapustil cerkvi svete Hedvike v Brzegu na Poljskem.[4] Rokopis je ostal na Poljskem približno dvesto petdeset let, prešel na češko kraljevo rodbino in bil nato doniran samostanu v Češkem.[4] Po protestantski reformaciji in razpustitvi-sekularizaciji breškega kolegiatnega kapitlja leta 1534[5] je bil kodeks prenešen v lokalno gimnazijo. Med uničujočimi dogodki v tridesetletni vojni so knjigo prenesli v mesto Ostrov (Schlackenwerth) v zahodni Češki. Po letu 1671 so knjigo hranili v samostanu Piaristu.

Sodobna zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Leta 1910 sta se rokopisa dokopala dva dunajska trgovca z umetninami in ga prodala filantropu Ritterju von Gutmannu.[4] Leta 1938 so nacistične oblasti v Avstriji zaplenile Gutmannovo umetniško zbirko. Leta 1947 so prejšnji lastniki ponovno pridobili rokopis in ga prenesli v Kanado.[1] Od leta 1964 do 1983 je bil rokopis vrnjen v Evropo.[1] V tem času je nastala faksimilna izdaja rokopisa, ki jo je uredil nemški umetnostni zgodovinar Wolfgang Braunfels. Izšla je leta 1972 v Berlinu kot Der Hedwigs-Codex von 1353. Rokopis je bil nato prodan H.P. Krausu iz New Yorka. Od njega ga je kupila zbirka Ludwig v Kölnu. Leta 1983 je Hedvikin kodeks kupil J. Paul Getty Trust iz Los Angelesa.[4] Izvirni rokopis je danes del zbirke Muzeja Getty pod signaturo Ms. Ludwig XI 7 in je bil do zdaj na šestintridesetih razstavah.[6]

Sv. Hedvika

[uredi | uredi kodo]

Hedviko Šlezijsko (1174-15. oktober 1243, kanonizirana 26. marca 1267) so pri dvanajstih letih poročili s Henrikom, bodočim vojvodom Šlezije. Rodila je sedem otrok.[7] S svojo družino ni imela veliko stikov, kar je bilo običajno za tedanjo visoko aristokracijo. Ko je postala vojvodinja, je imela stike le s svojim bratom Ekbertom, ki je bil izvoljeni škof v Bambergu v Nemčiji.[8] Po moževi smrti se je umaknila v cistercijanski samostan Trebnitz, ki sta ga z možem Henrikom ustanovila leta 1202.[2] Štirinajst let kasneje je umrla in bila razglašena za svetnico.[4]

V srednjem veku je bilo nekaj običajnega, da so se plemiške vdove umaknile v ugleden samostan.[2] Hedvika ni po umiku v samostan nikoli sprejela redovniških zaobljub, da bi formalno vstopila v red, ker je cenila svojo svobodo zunaj in znotraj samostana.[2] Svoji hčerki Gertrudi, ki je bila opatinja samostana, je povedala, da ne more biti uradno vezana na red, ker mora skrbeti za potrebe Kristusovih ubogih po svetu.

Po letu 1300 so začeli v Šleziji Hedviko omenjati kot zavetnico Šlezije.[9] Cerkev na Poljskem je Hedviko počastila tako, da je v svoje obredne koledarje dodale njem praznik.[9] Zaradi velikega števila šlezijskih katoličanov je kralj Friderik II. Veliki leta 1740 naročil gradnjo cerkve v Berlinu, znane kot stolnica sv. Hedvike.[9]

Namen

[uredi | uredi kodo]

Hedvikin kodeks je bil namenjen čaščenju sv. Hedvike in opisu dogodkov v njenem življenju, pomembnih za njeno svetost.[3] Umetnostne zgodovinarje zanima predvsem enainšestdeset barvnih ilustracij, ki so izvirne in ne tiskane, kot je tiskano besedilo.[3] V rokopisu je podrobno opisano svetničino zakonsko in spokorniško življenje,[2] ne vsebuje pa izjav njenih sodobnikov, ampak samo izjave pokroviteljev.[3] Živela je ponižno, kar se je preneslo v ikonografijo rokopisa. Sveto Hedviko Šlezijsko so dojemali kot mater revnih in vir tolažbe za vdove in sirote.[2]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Oblika

[uredi | uredi kodo]

Rokopis obsega 204 folije.[10] Enainšestdeset folijev je ilustritranih.[3] Napisan je na rdeče obarvani svinjski koži.[11] Ilustracije so naslikane s tempero, foliji pa so vpeti med lesene platnice.[11]

Besedilo in pisava

[uredi | uredi kodo]

Na 28 folijih, ki vsebujejo samo besedilo,[10] je opisano življenje Hedvike Šlezijske. Besedilo je razdeljeno na vita maior in vita minor. Vita maior opisuje svetničino življenje, medtem ko vita minor vsebuje molitve, pridige in opis njene kanonizacije.[10] Pisava je velika, primerna velikosti folijev.[10] Besedilo ima na vsaki strani po 24 vrstic in je zato pregledno in lahko berljivo. Besedilo je napisal en sam pisar, Nikolaj Pruski.[3]

Ilustracije

[uredi | uredi kodo]

Na foliju 10v je Hedvika upodobljena s svojo družino.[12] Podoba je časovno neskladna, ker so bile vse upodobljene osebe takrat že pokojne, vključno z njenimi starši.[12]

Folij 10v

Legenda o svetnici vključuje njeno puščanje krvavih sledov, ker je tudi pozimi hodila bosa.[3]

Na foliju 12v sta ob svetnici upodobljena vojvoda Ludvik in njegova žena Agneza, mnogo manjša od svetničine celostranske podobe. Slonokoščeni kip Device z otrokom, ki ga drži svetnica, predstavlja njenega pokojnega sina Henrika, ki je umrl v boju proti mongolskim osvajalcem.[13] Za razliko od Device Marije je Hedvika prikazana brez krone in ima namesto nje rdeče-belo avreolo.[3] Podoba brez krone simbolizira njeno ponižnost.[3]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Codex of Lubin: From Lubin to Malibu – info from the exhibition "7 Wonders of Wrocław and Lower Silesia" (2016).
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Walter, Katherine Clark (21. september 2018). The Profession of Widowhood: Widows, Pastoral Care, and Medieval Models of Holiness (v angleščini). CUA Press. ISBN 978-0-8132-3019-1.
  3. ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 Hamburger, Jeffrey. »Representations of Reading - Reading Representations: The Female Reader from the Hedwig Codex to Chatillon's Leopoldine au Livre d'Heures« (v angleščini). {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 McCann, Allison (16. januar 2020). »Women's Books? Gendered Piety and Patronage in Late Medieval Bohemian Illuminated Codices«. d-scholarship.pitt.edu (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2020.
  5. ↑ Bernhofen, Georg (1939). »Das Kollegiatstift zu Brieg in seiner persönlichen Zusammensetzung von den Anfängen (1369) bis zur Säkularisation (1534)« [Brzeg's Collegiate Chapter in its Personal Composition from the Beginning until Secularization]. Historische Studien (v nemščini) (356).
  6. ↑ »Vita beatae Hedwigis (Getty Museum)«. The J. Paul Getty in Los Angeles (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2020.
  7. ↑ »Hedwig«. Oxford Reference (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2020.
  8. ↑ Lyon, Jonathan R. (18. december 2012). Princely brothers and sisters: the sibling bond in German politics, 1100-1250. ISBN 978-0-8014-6785-1. OCLC 967267414.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Alvis, Robert E. (2013). »The Modern Lives of a Medieval Saint: The Cult of St. Hedwig in Twentieth-Century Germany«. German Studies Review. 36 (1): 1–20. ISSN 0149-7952. JSTOR 43555289.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Holladay, Joan A. (17. januar 2019). Visualizing Ancestry in the High and Late Middle Ages (v angleščini). Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-47018-6.
  11. ↑ 11,0 11,1 Getty Trust, J. Paul. »Cultural Objects Names Authority® Full Record Display«. Getty.edu.
  12. ↑ 12,0 12,1 »The Family of Berthold VI; The Marriage of Saint Hedwig and Heinrich (Getty Museum)«. The J. Paul Getty in Los Angeles (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2020.
  13. ↑ Jung, Jacqueline E. (2010). The tactile and the visionary: notes on the place of sculpture in the Medieval religious imagination. OCLC 887074556.

Viri in dodatno branje

[uredi | uredi kodo]
  • Alvis, R. (2013). The Modern Lives of a Medieval Saint: The Cult of St. Hedwig in Twentieth-Century Germany. German Studies Review, 36 (1): 1-20.
  • Hamburger, J. F. (1. januar 2009). Representations of reading - reading representations: The female reader from the 'Hedwig Codex' to Châtillon's 'Léopoldine au Livre d'Heures'. Lesende Frau / Hrsg. Von Gabriela Signori. str. 177-239.
  • Holladay, J. A. (2019). Genealogy and the politics of representation in the high and late Middle Ages.
  • Jung, J.E. (1. januar 2010). The tactile and the visionary: Notes on the place of sculpture in the Medieval religious imagination. Looking Beyond / Index of Christian Art, Department of Art Et Archaeology, Princeton University. Ed. by Colum Hourihane, str. 203-240.
  • Lyon, J. (2013). Princely Brothers and Sisters: The Sibling Bond in German Politics, 1100-1250 (UPCC book collections on Project MUSE). Ithaca: Cornell University Press.
  • McCann, Allison. (2020) "Women's Books? Gendered Piety and Patronage in Late Medieval Bohemian Illuminated Codices". http://d-scholarship.pitt.edu/37952/ , str. 85–96.
  • Walter, K. C. (2018). The profession of widowhood: Widows, pastoral care, and medieval models of holiness.
  • Wolfgang Braunfels, ed., Der Hedwigs-Codex von 1353: Sammlung Ludwig, 2 volumes (Berlin, 1972)
  • Jung, Jacqueline E. (2010). »The Tactile and the Visionary: Notes on the Place of Sculpture in the Medieval Religious Imagination« (PDF). V Hourihane, Colum (ur.). Looking Beyond: Visions, Dreams, and Insights in Medieval Art and History. Princeton: Index of Christian Art. str. 203–40. ISBN 978-0976820284. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. januarja 2014. Pridobljeno 8. oktobra 2017.
  • Velislaus Bible (1349) – manuscript from neighboring Bohemia, very similar in terms of letters, layout of folios and illuminations' style
  • Vita beatae Hedwigis – at the Getty Museum website
  • J. Paul Getty Trust. (2012). Cultural Objects Name Authority Online Elektronische Ressource. Los Angeles, Calif: J. Paul Getty Trust. Retrieved from: http://vocab.getty.edu/page/cona/700002319.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hedvikin_kodeks&oldid=6280347«