Pojdi na vsebino

Henrik Flandrijski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Henrik Flandrijski
Pečat Henrika Flandrijskega
Cesar Latinskega cesarstva
Vladanje1205–1216
Kronanje20. avgust 1206
PredhodnikBalduin I.
NaslednikPeter II. Courtenayski
Rojstvookoli 1176
Valenciennes
Smrt11. junij 1216
Solun
ZakonecAgneza Montferraška
Marija Bolgarska
RodbinaFlandrijska rodbina
OčeBalduin V., grof Hainauta
MatiMargareta I., grofica Flandrije
Religijakatoliška

Henrik Flandrijski (nizozemsko Hendrik van Vlaanderen, francosko Henri Ier de Hainaut) je bil drugi cesar Latinskega cesarstva s prestolnico v Konstantinoplu, * okoli 1176, Valenciennes, Grofija Hainaut, † 11. junij 1216, Solun, Solunsko kraljestvo.

Bil je mlajši sin hainautskega grofa Balduina V., kasnejšega Balduina VIII. Flandrijskega, in Margrete I. Flandrijske, sestre flandrijskega grofa Filipa Alzaškega.

Četrta križarska vojna

[uredi | uredi kodo]

Križarskemu pohodu se je pridružil okoli leta 1201 in se izkazal predvsem pri obleganju Konstantinopla. Med obleganjem leta 1203 je bil eden od osmih divizijskih generalov. Drugi so bili Bonifacij Montferraški (vodja pohoda), beneški dož Enrico Dandolo (vodja Benečanov), Ludvik Bloiški (eden od prvih plemičev, ki je vzel križ), in Henrikov brat Balduin Flandrijski, ki je poveljeval največjemu oddelku. Med obleganjem leta 1204 je poveljeval oddelku, ki je zbiral zaloge in s trideset vitezi in neznanim številom konjenikov napadel grad Filija ob Črnem morju. Cesar Aleksej V. Dukas mu je postavil zasedo, ki jo je porazil in zaplenil ikono z domnevno Kristusovo relikvijo. Kmalu je postal eden od vidnejših knezov novega Latinskega cesarstva.

Latinski cesar

[uredi | uredi kodo]
Henrik Flandrijski v Promptuarii Iconum Insigniorum

Ko so Henrikovega brata Balduina po porazu v bitki pri Odrinu aprila 1205 ujeli Bolgari, je bil Henrik izbran za regenta Latinskega cesarstva. Ko se je v Konstantinoplu izvedelo za Balduinovo smrt, je bil Henri 20. avgusta 1206 kronan za latinskega cesarja.

Po Henrikovem kronanju so mu lombardski plemiči v Solunskem kraljestvu odrekli poslušnost.[1] Začela se je dve leti trajajoča vojna. Po porazu templjarjev, ki so se vojskovali na solunski strani, je Henrik zasegel njihova gradova Ravenika in Zetuni (Lamia).[2]

Henrik je bil moder vladar. Dokaj uspešno se je vojskoval z bolgarskim carjem Kalojanom in svojim rivalom, nikejskim cesarjem Teodorom I. Laskarisom. Kasneje se je vojskoval tudi s carjem Borilom Bolgarskim (1207–1218) in ga porazil v bitki pri Filipopolisu. Na pohodih proti nikejskemu cesarju leta 1207 in 1211–1212 je osvojil nekaj ozemlja v Mali Aziji. Teodor I. Laskaris se mu ni mogel uspešno upreti, Henrik pa se je kljub temu raje posvetil problemom v Evropi. S Teodorom I. je leta 1214 sklenil mirovni sporazum in prijateljsko razmejil latinske in nikejske posesti v nikejsko korist.[3]

Na domačem področju se je očitno razlikoval od mnogo drugih križarskih plemičev, kar je razvidno predvsem iz njegovega enakopravnega in pragmatičnega odnosa do Grkov. Jurij Akropolit, njegov sodobnik in grški zgodovinar iz 13. stoletja, je zapisal: "Čeprav se je Frank po rodu, se je prijazno obnašal do Rimljanov (Grkov), ki so bili rojeni v Konstantinovem mestu; mnoge je uvrstil med svoje magnate, druge med svoje vojake, medtem ko je običajno prebivalstvo obravnaval kot svoje ljudstvo."[4] Ko je leta 1213 prišel v Konstantinopel papeški legat Pelagio Galvani, glavni škof Albana, in začel na ukaz papeža Inocenca III. zapirati pravoslavno duhovščino in cerkve, je Henrik na zahtevo grške duhovščine njegove ukaze preklical.[5]

Smrt in nasledstvo

[uredi | uredi kodo]

Cesar je umrl v Solunu 11. junija 1216 zaradi zastrupitve.[6] Za umor je bil obtožen Oberto II. di Biandrate, bivši regent Solunskega kraljestva. Gardner domneva, da se je to zgodilo na zahtevo Henrikove žene Marije Bolgarske.[7]

Za njegovega naslednika je bil v Rimu kronana Henrikov svak Peter II. Courtenayski, ki nikoli ni prišel v Konstantinopel. Od leta 1217 do 1219 je zato v Latinskem cesarstvu kot regentka uspešno vladala Henrikova sestra in Petrova žena Jolanda Flandrijska. Zadnja dva cesarja Latinskega cesarstva sta bila Petrova sinova Robert I. in Balduin II.

Družina

[uredi | uredi kodo]

Henrik se je prvič poročil leta 1204 z Agnezo Montferraško, hčerko Bonifacija Montferraškega, vodje četrtega križarskega pohoda. Agneza je umrla pred letom 1207, verjetno na porodu. Na porodu je skupaj z materjo domnevno umrl tudi edini Henrikov in Agnezin otrok.[8]

Nekaj Henrikovih sodobnikov zgodovinarjev piše, da je Henrik po Kalojanovi smrti sklenil z Bolgari mir in se leta 1213 poročil s Kalojanovo hčerko in Borilovo pastorko Marijo Bolgarsko.[9]

Z neimenovano priležnico je imel neimenovano hčerko, ki se je poročila z bolgarskim plemičem Aleksejem Slavom, ki je v Rodopih ustanovil svojo državo[10] in dobil naziv despot.[11]

Predniki

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Balduin II., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
8. Balduin III., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Ida Leuvenska
 
 
 
 
 
 
 
4. Balduin IV., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Gerhard Flaminij Wassenberga
 
 
 
 
 
 
 
9. Jolanda Wassenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Klemen Poitoujski
 
 
 
 
 
 
 
2. Balduin V., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Albert III., grof Namurja
 
 
 
 
 
 
 
10. Godfrey I., grof Namurja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Ida Saška
 
 
 
 
 
 
 
5. Alica Namurska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Konrad I., grof Luksemburga
 
 
 
 
 
 
 
11. Ermesinda Luksemburška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Klementina Akvitanske
 
 
 
 
 
 
 
1. Henrik Flandrijski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Gerard, vovoda Lorene
 
 
 
 
 
 
 
12. Teodorik II., vojvoda Lorene
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Hedvika Namurska
 
 
 
 
 
 
 
6. Thierry, grof Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Robert I., grof Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
13. Gertruda Flandrijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Gertruda Saška
 
 
 
 
 
 
 
3. Margareta I., grofica Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Fulk IV., grof Anjouja
 
 
 
 
 
 
 
14. Fulk V. Anžujski, kralj Jeruzalemskega kraljestva
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Bertrada Monfortska
 
 
 
 
 
 
 
7. Sibila Anujska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Elija I., grof Maine
 
 
 
 
 
 
 
15. Ermengarda, grofica Maine
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Matilda Château-du-Loirska
 
 
 
 
 
 


Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Nicol 2002, str. 12.
  2. ↑ Coureas 2015, str. 175.
  3. ↑ Akropolites 2007, str. 148-151.
  4. ↑ Akropolites 2007, str. 153.
  5. ↑ Akropolites 2007, str. 155-156.
  6. ↑ Sturdza 1999, str. 477.
  7. ↑ Gardner 1912, str. 85-86.
  8. ↑ Joinville and Villehardouin 1963, str. 146, 148.
  9. ↑ Fine 1994, str. 81-82.
  10. ↑ Fine 1994, str. 93-94.
  11. ↑ Fine 1994, str. 94.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Akropolites, George (2007). The History. Prevod: Macrides, Ruth. Oxford University Press.
  • Coureas, Nicholas (2015). »The Latin and Greek Churches in former Byzantine Lands under Latin Rule«. V Tsougarakis, Nickiphoros I.; Lock, Peter (ur.). A Companion to Latin Greece. Brill.
  • Fine, J. V. A. (1994). The Late Medieval Balkans, A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press.
  • Gardner, A. (1912). The Lascarids of Nicæa, The Story of an Empire in Exile. Methuen.
  • Harris, Jonathan (2014). Byzantium and the Crusades (2. izd.). Bloomsbury.
  • Joinville and Villehardouin (1963). Chronicles of the Crusades. Prevod: Shaw, M. R. B. Penguin.
  • Nicol, Donald M. (2002). The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge University Press.
  • Sturdza, M. D. (1999). Dictionnaire Historique et Généalogique des Grandes Familles de Grèce, d'Albanie et de Constantinople (2e izd.). Chez l'auteur.
Henrik Flandrijski
Rodbina Hainaut
Rojen: okoli 1176 Umrl: 11. junij 1216
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Balduin I. 		Cesar Latinskega cesarstva
1206–1216 		Naslednik: 
Peter
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Henrik_Flandrijski&oldid=6277971«