Hipnagogični pop
| Hipnagogični pop | |
|---|---|
 | |
| Glasbene korenine |
|
| Kulturne korenine | Od sredine do konca 2000. let, ZDA |
| Tipični instrumenti | |
| Izpeljane zvrsti | vaporwave[1] |
| Sorodne teme | |
Hipnagogični pop (včasih se pojem uporablja zamenljivo s "chillwave" ali "glo-fi") je podzvrst pop glasbe, ki izvira iz 21. stoletja,[2][3] ali pa splošen pristop h glasbi,[4] ki raziskuje prvine kulturnega spomina in nostalgije, tako da črpa navdih iz glasbe, razvedrilnih storitev in tehnologije snemanja zvoka, ki izvirajo iz preteklosti, zlasti iz 1980-ih.[5] Zvrst se je razvila od sredine do konca 2000-ih let v ZDA, ko so se ameriški izvajalci nekomercialne glasbe začeli zatekati k retro estetiki, kakršno so imeli v spominu iz otroštva – rock glasba z radijskih postaj iz 80-ih, new age glasba, MTV, one-hit wonderji in sintesajzerska glasbena podlaga hollywoodskih filmov,[6] pa tudi analogno snemanje in zastarela popkultura.[7]
Pojem je skoval novinar David Keenan v izdaji revije The Wire avgusta 2009, da je z njim označil razvijajoči se trend, ki ga je opisal kot "pop glasba, refraktirana skozi spomin na spomin."[8] Pozornost kritikov je dosegel v poznih 2000-ih letih, ko so z njim opisovali izvajalce, kot sta Ariel Pink in James Ferraro.[2] Ta zvrst glasbe je bila že večkrat opisana kot posodobitev psihedelične glasbe,[3][6] kot ponovni prevzem nadzora nad kapitalistično kulturo, nasičeno z mediji,[4] in kot "ameriški bratranec" britanske scene "hauntology".[a][7][10][11] Zvrst je bila deloma tudi navdih za razvoj internetnega gibanja vaporwave, ki je še ojačalo njeno nagibanje k eksperimentiranju.[1]
Izvajalci
[uredi | uredi kodo]- Spencer Clark[5][12]
- Devendra Banhart[13]
- Ducktails[4][14]
- Emeralds[5]
- James Ferraro[5][8][12]
- Hype Williams[15]
- LA Vampires[6]
- Matrix Metals[6][4]
- John Maus[13]
- Neon Indian[16]
- Oneohtrix Point Never[5][8]
- Peaking Lights[13]
- Ariel Pink[5][7]
- Pocahaunted[5][7]
- Puro Instinct[6]
- Rangers[6]
- Sun Araw[14][4]
- Toro y Moi[14]
- Gary War[17]
- Zola Jesus[5][7]
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Pojem "hauntology" je prvi uporabil francoski filozof Jacques Derrida v delu Duhovi Marxa (angl. Spectres of Marx), ki sicer ni prevedeno v slovenščino. Je pa v 8. številki freudovske revije Razpol teoretik Uroš Grilc objavil prevod odlomka iz tega dela, v katerem je pojem prevedel kot "pošastologija".[9]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Bowe, Miles (26. julij 2013). »Band To Watch: Saint Pepsi«. Stereogum. Pridobljeno 26. junija 2016.
- ↑ 2,0 2,1 Hinkes-Jones, Llewellyn (15. julij 2010). »Downtempo Pop: When Good Music Gets a Bad Name«. The Atlantic.
- ↑ 3,0 3,1 Sherburne, Phillip (20. oktober 2015). »Songs in the Key of Zzz: The History of Sleep Music«. Pitchfork.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Trainer 2016, str. 410.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 Keenan, Dave (Avgust 2009). »Childhood's End«. The Wire. Št. 306.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 Reynolds, Simon (Marec 2011). »'Hypnagogic pop' and the landscape of Southern California«. frieze. Št. 137. Pridobljeno 4. julija 2016.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 Trainer 2016, str. 412.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 Sherburne, Philip (22. maj 2012). »Last Step: Going to Sleep to Make Music to Sleep To«. Spin Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2018. Pridobljeno 4. julija 2016.
- ↑ Derrida, Jacques (1994). »Marxovi duhovi«. Razpol. Zv. 8. Prevod: Grilc, Uroš. Analekta. str. 221.
- ↑ William Basinski: Musician Snapshots. SBE Media. 11. september 2015. str. Chapter 3.
- ↑ Bell, David (18. september 2010). »Deserter's Songs – Looking Backwards: In Defence of Nostalgia«. Ceasefire Mag. Pridobljeno 17. avgusta 2016.
- ↑ 12,0 12,1 Trainer 2016, str. 409.
- ↑ 13,0 13,1 13,2 Lindemann, Lodovico. »Cosa vuol dire "musica psichedelica" nel 2016?«. Rockit (v italijanščini).
- ↑ 14,0 14,1 14,2 Blackwell, Matthew (23. junij 2010). »Oneohtrix Point Never Returnal«. Prefix Mag. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. septembra 2016.
- ↑ David Laderman, Laurel Westrup (2014). Sampling Media. OPU USA. str. 109.
- ↑ Aftandilians, Natasha. »Review: All Aboard Neon Indian's Time-Traveling Cruise Ship on 'VEGA INTL. Night School'«. Spin Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2017. Pridobljeno 29. januarja 2017.
- ↑ Reynolds 2011, str. 345. sfn napaka: multiple targets (2×): CITEREFReynolds2011 (pomoč)
Bibliografija
- Reynolds, Simon (2011). Retromania: Pop Culture's Addiction to Its Own Past. Farrar, Straus and Giroux. ISBN 978-1-4299-6858-4.
- Trainer, Adam (2016). »From Hypnagogia to Distroid: Postironic Musical Renderings of Personal Memory«. The Oxford Handbook of Music and Virtuality. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-932128-5.