Pojdi na vsebino

Inteligentni načrt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Inteligentni načrt ali razumski načrt, s tujko inteligentni dizajn (angleško Intelligent design, kratica ID), je teza, da je možno določene lastnosti vesolja in živih bitij bolje razložiti z inteligentnim načrtovalcem kot z neusmerjenimi procesi, kakršen je naravni izbor.[1][2] Je oblika kreacionizma in sodobna priredba klasičnega teleološkega argumenta za obstoj boga, na prvi pogled oblikovana kot znanstvena hipoteza, ki ne opredeljuje lastnosti ali identitete »inteligentnega načrtovalca« oz. stvarnika.[3]

Glavni zagovorniki so povezani z organizacijo Discovery Institute, konzervativnim možganskim trustom iz Seattla (ZDA)[4][5][6][7][8][9] in posredno predpostavljajo, da je načrtovalec Bog, kot ga razume krščanstvo.[Op. 1][10]

Argumenti

[uredi | uredi kodo]

Inteligentni načrt predpostavlja temeljito predrugačenje načel znanosti, ki naj bi uporabljala nadnaravne razlage pojavov, kar je stališče, poznano kot »teistična znanost«. Med glavnimi trditvami, ki jih zagovorniki navajajo v podporo svojega prepričanja, sta t. i. »nepoenostavljiva kompleksnost« in »specifična kompleksnost«.[11][12][13][14] Trdijo, da naturalistične razlage vzorcev v naravi niso verjetne oz. smiselne in da je inteligentni stvarnik edina možna razlaga. »Nepoenostavljiva kompleksnost« pomeni, da kompleksen sistem, sestavljen iz več elementov, vsi od katerih so nujni za njegovo delovanje, ni mogel nastati s postopnim dodajanjem, torej ga je moral nekdo ustvariti v celoti. »Specifična kompleksnost« pa se nanaša na sistem, ki ima točno določeno funkcijo in je hkrati tako kompleksen, da ni mogel nastati po naključju. Znanstvena skupnost nasprotuje ideji o razširitvi znanosti z nadnaravnimi razlagami[15][16][17] in je zavrnila oba glavna argumenta zagovornikov inteligentnega načrta na podlagi cele vrste metodoloških pomanjkljivosti ter nasprotujočih dejstev.[18][19][20][21][22][23]

Pomemben element gibanja je tudi prepričevanje javnosti, da vlada v sodobnem naravoslovju globok razkol med zagovorniki in nasprotniki teorije evolucije. Discovery Institute je tako leta 2001 objavil izjavo A Scientific Dissent From Darwinism, ki izraža skepticizem nad idejo, da so naključne mutacije in naravni izbor zadovoljiva razlaga kompleksnosti življenja, in jo je do avgusta 2008 podpisalo 761 posameznikov.[24] Voditelji izjavo pogosto uporabljajo v kampanjah v podporo inteligentnemu načrtu z namenom diskreditirati teorijo evolucije kot idejo, ki v znanosti nima široke podpore.[25] Kritiki tega pristopa izpostavljajo, da med podpisniki ni prav veliko biologov in da je izjava zavajajoče sestavljena, saj podpisniki z njo niso izrazili podpore inteligentnemu načrtu, temveč le skepticizem nad določenimi elementi Darwinove hipoteze, ki ne predstavlja sodobnega razumevanja evolucije v celoti.[26][27] Podobno kontroverzen je dokumentarni film Expelled: No Intelligence Allowed (2008), ki ga Discovery Institute prikazuje v okviru svojih kampanj za spremembo zakonodaje pri ameriških zveznih oblasteh.[28] Ta prikazuje podpornike inteligentnega načrta kot žrtve zarote »mainstream« znanosti in povezuje teorijo evolucije s fašizmom, nacističnim holokavstom, komunizmom, ateizmom ter evgeniko. Kritiki so ga zaradi zavajajočega montiranja izjav anketirancev, slabo zgrajenih argumentov in pristranskosti označili za sleparsko politično propagando.[29][30][31]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Koncept inteligentnega načrta je razvila skupina ameriških kreacionistov, ki so prilagodili svoje argumente da bi obšli sodbe ameriških sodišč, ki so prepovedale učenje »znanosti o kreaciji« v šolah zaradi kršenja načela ločitve cerkve od države.[Op. 2][32][33] Prvo pomembnejše delo, kjer je bil uporabljen izraz, je bil učbenik biologije za srednje šole Of Pandas and People (O pandah in ljudeh) iz leta 1989.[34] Od sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja podpira zagovornike organizacija Discovery Institute, ki preko svojega Centra za znanost in kulturo upravlja in financira gibanje.[35][36][37] Javno si prizadevajo za vključitev inteligentnega načrta v učne načrte javnih šol, kar je vodilo do odmevnega procesa Kitzmiller proti šolskemu okrožju Dover Area leta 2005. V njem je ameriški okrožni sodnik John E. Jones III razsodil, da inteligentni načrt ni znanost in da je »nerazločljiv od svojih kreacionističnih, s tem pa religioznih predhodnikov«, torej je podpora inteligentnemu načrtu s strani šolskega okrožja kršitev amandmaja ameriške ustave o dajanju prednosti eni religiji pred drugimi.[38] Kljub temu gibanje ni zamrlo in je pričelo ciljati na spremembo zakonodaje na ravni zveznih oblasti namesto na spremembe učnih načrtov pri posameznih šolskih odborih.[28] Argumente podpornikov občasno ponavljajo tudi posamezni evropski politiki in druge javne osebnosti v diskusijah na to temo.[39]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. »the writings of leading ID proponents reveal that the designer postulated by their argument is the God of Christianity«, slovensko: »zapisi vodilnih zagovornikov inteligentnega načrta razkrivajo, da je načrtovalec, ki ga predpostavlja njihov argument, krščanski Bog.« Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).
  2. »ID ni nov znanstven argument, temveč star verski argument za obstoj Boga. Temu argumentu je sledil vsaj do sv. Tomaža Akvinskega v 13. stoletju, ki je oblikoval argument kot silogizem: kjer obstaja kompleksna oblika, mora obstajati tudi oblikovalec; narava je kompleksna; torej je morala imeti inteligentnega oblikovalca.« »Ta argument za obstoj Boga je podal v zgodnjem 19. stoletju častitljivi Paley« (teleološki argument). »Edina očitna razlika med Paleyjevim argumentom in argumentom v podporo ID, kot sta ga izrazili ekspertni priči obrambe Behe in Minnich, je, da 'uradno stališče' ne imenuje Boga kot oblikovalca.« Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Top Questions-1.What is the theory of intelligent design?«. Discovery Institute. Pridobljeno 13. maja 2007.
  2. »Primer: Intelligent Design Theory in a Nutshell« (PDF). Intelligent Design and Evolution Awareness Center. 2004. Pridobljeno 13. maja 2007.
  3. Numbers, Ronald L. (2006). The Creationists, Expanded Edition. Harvard University Press. str. 373, 379–380. ISBN 0-674-02339-0.
  4. »Kitzmiller v. Dover Area School District Trial transcript: Day 6 (October 5), PM Session, Part 1«. TalkOrigins Archive. 2005. Pridobljeno 19. julija 2007.
  5. Wilgoren, Jody (21. avgust 2005). »Politicized Scholars Put Evolution on the Defensive«. The New York Times. Pridobljeno 20. aprila 2011.
  6. Kahn, J.P. (27. julij 2005). »The Evolution of George Gilder. The Author And Tech-Sector Guru Has A New Cause To Create Controversy With: Intelligent Design«. The Boston Globe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2009. Pridobljeno 19. julija 2007.
  7. »Who's Who of Intelligent Design Proponents« (PDF). Science & Theology News. november 2005. Pridobljeno 20. julija 2007.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. Attie, Alan D.; Sober, Elliot; Numbers, Ronald L.; Amasino, Richard M.; Cox, Beth; Berceau, Terese; Powell, Thomas; Cox, Michael M. (2006). »Defending science education against intelligent design: a call to action«. Journal of Clinical Investigation. Zv. 116. str. 1134–1138. doi:10.1172/JCI28449.
  9. »Science and Policy: Intelligent Design and Peer Review«. American Association for the Advancement of Science. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2012. Pridobljeno 19. julija 2007.
  10. Forrest, Barbara. »Still creationism after all these years: understanding and counteracting intelligent design«. Integrative and Comparative Biology. Zv. 48, št. 2. str. 189–201. doi:10.1093/icb/icn032.
  11. Meyer, Stephen C.; Nelson, Paul A. (1. maj 1996). »CSC – Getting Rid of the Unfair Rules«. Discovery Institute. Pridobljeno 29. avgusta 2011.
  12. Johnson, Phillip E. (31. avgust 1996). »Starting a Conversation about Evolution«. Phillip Johnson Files. Access Research Network. Pridobljeno 20. maja 2007.
  13. Stephen C. Meyer (1. december 2002). »The Scientific Status of Intelligent Design: The Methodological Equivalence of Naturalistic and Non-Naturalistic Origins Theories«. Ignatius Press. Pridobljeno 29. avgusta 2011.
  14. Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).
  15. »AAAS Board Resolution on Intelligent Design Theory«. American Association for the Advancement of Science. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. novembra 2002. Pridobljeno 29. avgusta 2011.
  16. »Statements from Scientific Organizations«. National Center for Scientific Education. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2021. Pridobljeno 29. avgusta 2011.
  17. »Intelligent Design is not science«. Univerza Novega Južnega Walesa. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2006. Pridobljeno 30. avgusta 2011.
  18. McDonald, John H. »Reducibly complex mousetrap«. Univerza Delawarea. Pridobljeno 30. avgusta 2011.
  19. Ussery, David (10. avgust 2011). »A Biochemist's Response to 'The Biochemical Challenge to Evolution'«. Bios. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. oktobra 2004. Pridobljeno 30. avgusta 2011.
  20. Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).
  21. Baldwin, Rich (2005). »Information Theory and Creationism«.
  22. Perakh, Mark (2005). »Dembski 'displaces Darwinism' mathematically -- or does he?«.
  23. Rosenhouse, Jason (2001). »How Anti-Evolutionists Abuse Mathematics« (PDF). The Mathematical Intelligencer. Zv. 23, št. 4. str. 3–8. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. maja 2005. Pridobljeno 30. avgusta 2011.
  24. A scientific dissent from Darwinism. Discovery Institute. http://www.discovery.org/scripts/viewDB/filesDB-download.php?command=download&id=660. Pridobljeno 5.9.2011. 
  25. Eldredge, Niles; Scott, Eugenie C. (2005). Evolution vs. Creationism: An Introduction. Berkeley: University of California Press. str. 215. ISBN 0-520-24650-0.
  26. Chang, Kenneth (21. februar 2006). »Few Biologists But Many Evangelicals Sign Anti-Evolution Petition«. The New York Times. Pridobljeno 5. septembra 2011.
  27. Evans, Skip (29. november 2001). »Doubting Darwinism through Creative License«. National Center for Science Education. Pridobljeno 5. septembra 2011.
  28. 28,0 28,1 Stephanie Simon (2. maj 2008). »Evolution's Critics Shift Tactics With Schools«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 7. septembra 2011.
  29. Catsoulis, Jeannette (18. april 2008). »Resentment Over Darwin Evolves Into a Documentary«. New York Times. Pridobljeno 7. septembra 2011.
  30. Puig, Claudia (18. april 2008). »Also opening: 'Bin Laden,' 'Intelligence,' 'Forbidden Kingdom'«. USA Today. Pridobljeno 9. julija 2011.
  31. Shermer, Michael (9. april 2008). »Expelled: No Intelligence Allowed--Ben Stein Launches a Science-free Attack on Darwin«. Scientific American. Pridobljeno 7. septembra 2011.
  32. Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005). , ki navaja sodbo Edwards v. Aguillard, 482 U.S. 578 (1987). Besedilo
  33. Forrest, Barbara (Maj 2007). »Understanding the Intelligent Design Creationist Movement: Its True Nature and Goals« (PDF). Washington, D.C.: Center for Inquiry, Office of Public Policy. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. maja 2011. Pridobljeno 6. avgusta 2007.
  34. Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).
  35. »Media Backgrounder: Intelligent Design Article Sparks Controversy«. Discovery Institute. 7. september 2004.
  36. Wilgoren, Jodi (21. avgust 2005). »Politicized Scholars Put Evolution on the Defensive« (PDF). The New York Times.
  37. Downey, Roger (1. februar 2006). »Discovery's Creation«. Seattle Weekly. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. decembra 2011. Pridobljeno 27. julija 2007.
  38. Kitzmiller v. Dover Area School District, 04 cv 2688 (20.12.2005).
  39. Cerar, Gregor (Januar 2007). »S pravljicami nad pravljice«. Mladina. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2008. Pridobljeno 30. avgusta 2011.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]