Intitulacija

Intitulacija Ivana Češkega z devocijsko formulo (1327)

Intitulacija papeža Celestina III. z devocijsko formulo eps. servus seriozus dei (škof, resnični božji služabnik) (1195)

Intitulacija (iz latinskega intitulatio, naslavljanje) je v diplomaciji uvodni del dokumenta, ki govori o njegovem izdajatelju. Vsebuje njegovo ime, položaj, funkcije in naslove in pri pomembnih osebah tudi devocijsko formulo.

Pomen

Intitulacija je vedno na samem začetku dokumenta ali takoj za invokacijo. Intitulaciji običajno sledi napis s salutacijo ali promulgacijo. Titularna formula se začne z imenom izdajatelja, ki mu sledijo devocijska formula in nazivi, funkcije ali čini, ki od 12. stoletja označujejo tudi teritorialne pristojnosti. Sam naslov se lahko začne tudi z osebnim zaimkom Jaz/Mi ali latinsko Ego/Nos.

Od papeža Gregorja I. so papeži uporabljali naziv z nabožno formulo episcopus, servus servorum Dei (škof, služabnik božjih služabnikov). V intitulacijah papeških bul manjkajo zaporedne številke istoimenskih izdajateljev, ki so bile za posvetne založnike povsem običajne. Številke se pojavljalo samo v skrajšanih naslovih za besedo papa (papež), na primer Eugenius papa IV. (papež Evgen IV.). V primeru papeževega lastnoročnega podpisa je navedena formula Ego N. catholice ecclesie episcopus ss. (Jaz, N., škof katoliške Cerkve, podpisan). V teh primerih se lahko na enem dokumentu najdejo tri različne oznake papeškega urada.

Pri posvetnih vladarjih je del naslova nabožna formula Dei gratia, po Božji milosti.

Pri soizdajateljih so naslovi navedeni in razvrščeni po socialnem statusu. Možno je tudi brezosebno obračanje, kot je Nos, scabini et cives civitatis XY (Mi svetniki in meščani mesta XY).

Viri

• Walter Koch: Intitulatio. V: Lexikon des Mittelalters. Band 5. Artemis & Winkler, München/Zürich 1991, ISBN 3-7608-8905-0, str. 471 f.
• Herwig Wolfram: Lateinische Königs- und Fürstentitel bis zum Ende des 8. Jahrhunderts. Böhlau, Wien u. a. 1967, (Intitulatio 1), (Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung Ergänzungsband 21, ZDB-ID 206069-3).
• Jack Autrey Dabbs: „Dei gratia“ in royal titles. Mouton, The Hague u. a. 1971 (Studies in European history 22), (umstritten).
• Heinrich Fichtenau: Zur Geschichte der Invokationen und „Devotionsformeln“. In: Heinrich Fichtenau: Beiträge zur Mediävistik. Ausgewählte Aufsätze. Zweiter Band: Urkundenforschung. Hiersemann, Stuttgart 1977, ISBN 3-7772-7701-0, str. 37–61.
• Bernd Schneidmüller: Herrscher über Land oder Leute? Der kapetingische Herrschertitel in der Zeit Philipps II. August und seiner Nachfolger (1180)–1270. V: Herwig Wolfram, Anton Scharrer (Hrsg.): Lateinische Herrschertitel und Herrschertitulaturen vom 7. bis zum 13. Jahrhundert. Böhlau, Wien u. a. 1988, ISBN 3-205-05108-4 (Intitulatio 3), (Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung Ergänzungsband 29), str. 131–164.