Ivan Šinkovec
Ivan Šinkovec | |
---|---|
Rojstvo | 4. maj 1921 Zagorje ob Savi |
Smrt | 22. maj 1974 (53 let) San Francisco, Kalifornija, ZDA |
Državljanstvo | SFRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija Kraljevina Jugoslavija |
Poklic | novinar, urednik, partizan, poslovnež |
Ivan Šinkovec, slovenski novinar, * 4. maj 1921, Sv. Urh pri Zagorju ob Savi, † 22. maj 1974, San Francisco.
Šinkovec je kot semeniščnik končal mariborsko Klasično gimnazijo, kjer je urejal humoristični list Krtača in s sošolci ustanovil t.i. Jugoslovansko zafrkantsko stranko, ter diplomiral na ljubljanski EF (po 2.sv.vojni). 1941 se je zaposlil v premogovniku v Trbovljah in 1944 vključil v NOB, kjer je bil komentator za jugoslovansko bojišče v časopisu Ljudska pravica ter urednik za vojna dogajanja v dnevniku Novice[1]. Po končani vojni se je zaposlil v uredništvu časopisa Ljudska pravica kot urednik za gospodarstvo ter kasneje pomočnik glavnega urednika (1948-1951). Kot glavni urednik Ljubljanskega dnevnika (1951-1953) je v uvodniku prve številke zapisal »Resnica je naše najmočnejše orožje.« [2] Bil je glavni urednik in direktor Ljudske pravice, Borbe in nato Ljudske pravice (1953-1959) ter več let vzporedno tudi glavni urednik Ljubljanskega dnevnika (1956-1959). Je avtor številnih člankov s področja gospodarstva in drugih družbenih tem, med drugim pa je v slovenski tisk uvedel skandinavsko križanko. Po združitvi Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca v Delo je bil odgovorni urednik Dela (1959-1961) in glavni urednik revije Tovariš (1963-1964).[3] Bil je sekretar za informacije Skupščine SRS (1964-1970) in predsednik sekcije Tisk in RTV kot instrument samouprave. V letih 1961 in 1962 je preučeval izobraževanje novinarjev na univerzah v ZDA (Columbia, Iowa, Ann Arbor, Minnesota) ter v Veliki Britaniji, Franciji Poljski in NDR[4][5] z namenom uvedbe tega študija v Ljubljani. Od 1963 je bil zunanji predavatelj na katedri za novinarstvo Visoke šole za politične vede (kasnejše FSPN oz. FDV). Bil je predstavnik Splošne plovbe v San Franciscu za zahodno obalo Amerik (1970-1974). Napisal je 4 scenarije za dokumentarne filme, med drugim, Vode nam bodo pokorne (1949)[6] in Za novo zemljo in kruh (1950). Iz angleščine, francoščine in nemščine je prevedel 12 del. Posthumno je izšel njegov potopis iz leta 1947 Po svobodni Makedoniji, izvirno objavljen kot podlistek v Ljudski pravici.
Njegov sin je slovenski diplomat Matjaž Šinkovec.
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Ko je ko u Jugoslaviji. Sedma sila. Beograd. 1957.
- ↑ Ljubljanski dnevnik. 1951.
- ↑ Enciklopedija Slovenije. (1999). Knjiga 13. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- ↑ The Iowa Publisher. Iowa City. 1961.
- ↑ Waging Public Diplomacy: The United States and the Yugoslav Experiment (1950-1972). Università degli Studi di Trieste. 2016.
- ↑ IMDb https://www.imdb.com/title/tt10122508/?ref_=nm_flmg_wr_1