Kalcedonsko krščanstvo
Kalcedonsko krščanstvo je izraz, ki se nanaša na veje krščanstva, ki sprejemajo in podpirajo teološke sklepe Kalcedonskega koncila, četrtega ekumenskega koncila, ki je potekal leta 451.[1] Kalcedonsko krščanstvo sprejema kalcedonsko kristološko definicijo, krščanski nauk o združitvi dveh narav, božanske in človeške, v eni hipostazi Jezusa Kristusa, ki je tako priznan kot ena sama oseba (prosopon).[2][3] Kalcedonsko krščanstvo prav tako sprejema kalcedonsko potrditev nicejsko-carigrajske veroizpovedi, s čimer priznava zavezanost kalcedonizma nicejskemu krščanstvu.[4][5]
Kalcedonsko kristologijo podpirajo katolištvo, pravoslavje in protestantizem, kar pomeni več kot 95 % krščanskih vernikov.[6]
Kalcedonska kristologija
[uredi | uredi kodo]Prisotni na koncilu v Kalcedonu so sprejeli trinitarizem in koncept hipostatske unije ter zavrnili arijanstvo, modalizem in ebionizem kot herezije, kar je bilo zavrnjeno tudi na prvem nicejskem koncilu leta 325. Prisotni na koncilu so zavračali tudi kristološke nauke nestorijancev, evtihijcev in monofizitov.
Kalcedonski nauk o hipostatski zvezi navaja, da ima Jezus Kristus dve naravi, božansko in človeško. Človeška narava je popolna, medtem ko druga ostaja božanska hipostaza. Nauk trdi, da so narave nepomešane in enoumne, pri čemer je bila Kristusova človeška narava prevzeta ob učlovečenju brez kakršne koli spremembe božanske narave. Navaja tudi, da medtem ko je Jezus Kristus prevzel resnično človeško naravo, telo in dušo, ki bo ostala hipostatsko združena z njegovo božansko naravo za vso večnost, kljub temu ni človeška oseba,[7][8][9][10] saj bi človeška osebnost pomenila drugo ustvarjeno hipostazo, ki obstaja v Jezusu Kristusu in krši enost boga-človeka.
Hipostatsko unijo kot na eno naravo je približno v tistem času sprejela tudi manjšina rimskega krščanstva.[11] Idejo o eni sami naravi in nekatera navidezna nasprotja v kalcedonskem krščanstvu sta poskušala pojasniti apolinarizem in evtihianizem.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Meyendorff 1989, str. 165-206.
- ↑ Grillmeier 1975, str. 543-550.
- ↑ Meyendorff 1989, str. 167-178.
- ↑ Meyendorff 1989, str. 171-172.
- ↑ Kelly 2006, str. 296-331.
- ↑ »Global Christianity: A Report on the Size and Distribution of the World's Christian Population«. Pew Research Center. 19. december 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2013. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
- ↑ »Is Jesus a Human Person?«. NCR (v angleščini). 9. december 2016. Pridobljeno 5. februarja 2023.
- ↑ »Jesus Is Not a Human Person«. Catholic Answers. Pridobljeno 5. februarja 2023.
- ↑ »Was Christ a Divine-Human Person? | Reasonable Faith«. www.reasonablefaith.org (v angleščini). Pridobljeno 5. februarja 2023.
- ↑ »Person (in theology) | Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com. Pridobljeno 5. februarja 2023.
- ↑ Olupona, Jacob K. (2014). African Religions: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. str. 90. ISBN 978-0-19-979058-6. OCLC 839396781.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Athanasopoulos, Constantinos; Schneider, Christoph, ur. (2013). Divine Essence and Divine Energies: Ecumenical Reflections on the Presence of God. Cambridge, UK: James Clarke & Co. ISBN 9780227900086.
- Kharlamov, Vladimir (2009). The Beauty of the Unity and the Harmony of the Whole: The Concept of Theosis in the Theology of Pseudo-Dionysius the Areopagite. Eugene: Wipf and Stock Publishers. ISBN 9781606081648.
- Chesnut, Roberta C. (1978). »The Two Prosopa in Nestorius' Bazaar of Heracleides«. The Journal of Theological Studies. 29 (2): 392–409. doi:10.1093/jts/XXIX.2.392.
- González, Justo L. (2005). Essential Theological Terms. Louisville: Westminster John Knox Press. ISBN 9780664228101.
- Florovsky, Georges (1987). The Eastern Fathers of the Fourth Century. Vaduz: Büchervertriebsanstalt. ISBN 9783905238075.
- Grillmeier, Aloys (1975) [1965]. Christ in Christian Tradition: From the Apostolic Age to Chalcedon (451) (2nd revised izd.). Louisville: Westminster John Knox Press. ISBN 9780664223014.
- Kelly, John N. D. (2006) [1972]. Early Christian Creeds (3rd izd.). London-New York: Continuum. ISBN 9780826492166.
- Loon, Hans van (2009). The Dyophysite Christology of Cyril of Alexandria. Leiden-Boston: Brill. ISBN 978-9004173224.
- Menze, Volker L. (2008). Justinian and the Making of the Syrian Orthodox Church. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-953487-6.
- Meyendorff, John (1966). Orthodoxy and Catholicity. New York: Sheed & Ward.
- Meyendorff, John (1989). Imperial Unity and Christian Divisions: The Church 450–680 A.D. Crestwood, NY: St. Vladimir's Seminary Press. ISBN 9780881410563.
- Nichols, Aidan (2010) [1992]. Rome and the Eastern Churches: A Study in Schism (2nd revised izd.). San Francisco: Ignatius Press. ISBN 9781586172824.
- Norris, Richard A., ur. (1980). The Christological Controversy. Minneapolis: Fortess Press. ISBN 9780800614119.
- Ostrogorsky, George (1956). History of the Byzantine State. Oxford: Basil Blackwell.
- Pásztori-Kupán, István (2006). Theodoret of Cyrus. London & New York: Routledge. ISBN 9781134391769.