Krizostom Sekovanič

Krizostom Sekovanič
Rojstvo	14. november 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) Bled
Smrt	14. julij 1972({{padleft:1972|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (76 let) Radovljica
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Avstro-Ogrska
Poklic	duhovnik, filozof, pesnik

Krizostom Sekanovič (redovno ime), rojen kot Franc Sekovanič, slovenski duhovnik, frančiškan, filozof, pesnik, * 4. november 1895, Bled, † 4. julij 1972, Radovljica.

Življenje

Franc Sekovanič (p. Krizostom) je bil rojen 14. novembra 1895 na Bledu trgovcu in gostilničarju Ferdinandu ter Mariji Vovk. Po končani osnovni šoli na Bledu je obiskoval franančiškansko gimnazijo v Novem mestu in Kamniku, kjer je maturiral leta 1920. Po maturi je odšel študirat v Ljubljano, kjer se je vpisal na Teološko fakulteto, smer bogoslovje. Poleg bogoslovja je študiral tudi filozofijo, in sicer 6 semestrov v Antonianumu v Rimu. V duhovnika je bil posvečen leta 1921. Med leti 1922 in 1925 je služboval v Novem mestu in nato v Ljubljani kot frančiškanski kaplan in župnik. V študijskem letu 1928/29 je bil profesor filozofije na frančiškanskem bogoslovju v Ljubljani, od leta 1945 pa se je preselil v Radovljico in župnikoval tam in v Lescah vse do leta 1972. Leta 1953 se je odločil, da se pridruži škofijskim duhovnikom in umrl leta 1972 kot Franc Sekovanič, škofijski duhovnik.

Bogoslužje

V Radovljico je prišel leta 1945, ker je tam primanjkovalo duhovnikov. Veliko jih je bilo pregnanih, mnogi so bili v tujini, nekateri zaprti ali pa so bili v različnih postopkih. Škof je zato prosil frančiškanskega provinciala, da mu pošlje nekaj redovnikov, da bi vsaj začasno zagotovili duhovno oskrbo v praznih župnijah. Tako je v Radovljico prišel pater Krizostom. Svoje življenje je od takrat naprej posvetil skrbi za duše vernikov v Radovljici, kjer je preživel 27 let, vodil pa je tudi Župnijo Lesce. Kot se pogosto zgodi, je v času službovanja, čeprav je prišel kot frančiškan, počasi začel živeti kot škofijski duhovnik.

Sekovanič je v svojih 27 letih delovanja v Radovljici, po pričevanjih tamkajšnjih faranov, pustil izreden in blagodejen pečat. V duhu frančiškanov je spodbujal sožitje in iskal načine za premostitev nasprotij, ki so ostala med ljudmi po koncu druge svetovne vojne. Leta 1953 je postal član škofijskih duhovnikov. Imel je izreden talent za pedagoško in katehetsko delo, ki ga je najprej opravljal v šolah, od leta 1952 pa tudi v cerkvi. Leta 1962 je uredil veroučno sobo v župnišču. Ustanovil in skrbel je tudi za mladinski pevski zbor, od leta 1945 naprej. Prav tako je obnovil čaščenje svetega Rešnjega telesa in krvi, katere uvodna slovesnost je bila 30. junija 1946. Veliko se je zavzemal tudi za čaščenje Matere Božje. Od leta 1958 je skoraj vsako leto prirejal duhovne vaje za župnijo, leta 1964 pa tudi župnijski misijon, ki so ga vodili frančiškani od 6. do 13. decembra. Leta 1968 je ustanovil župnijski pastoralni svet, ki je imel 20 članov. Isto leto se je odločil tudi, da bo obiskoval družine v župniji. Poleg svoje intenzivne pastoralne dejavnosti je Sekovanič obnavljal tudi cerkev in druge župnijske stavbe. V tem procesu je našel dobro sodelovanje s krajevnimi oblastmi, ki sprva niso ovirale njegovega dela, kasneje pa so ga pri obnovitvenih delih tudi močno podprle.

Sekovaniča se Radovljica spominja še danes. Na maši ob 50-letici njegove smrti mu je nadškof Stanislav Zore v pridigi posvetil nekaj misli, med drugim je opisal okoliščine njegovega prihoda v Radovljico in njegovega nadaljnjega službovanja. Poudaril je njegovo nadarjenost, dejavnost in rodovitnost, a meni, da je pomembnejša zapuščina, ki jo duhovnik pusti na ljudeh, ne v arhivih. »Pozna se, kako je oral, sejal. Kakšno brazdo je vlekel njegov plug in kakšno seme je metal v duše ljudi. Verjamem, da se marsikdo med vami še danes spomni njegovega oranja in sejanja. Žanjejo tisti, ki so prišli za njim. Tako je v Božjem kraljestvu.«

Literarno ustvarjanje

Sekovanič je urejal mladinske nabožne revije kot so Lučka z neba (1931–1935), Luč (1935–1938) in Lučka (1939–1941). Pod psevdonimom p. Krizostom je pisal pesmi, črtice, povesti, igre ter verskovzgojne sestavke, ki jih je objavljal v različnih časopisih kot so Orlič, Mladost (1925–1927), Ogenj, Vigred (1926–1928), Glasnik Srca Jezusovega, Rast (1945) in Družina (1955). V ameriškem Ave Maria je med leti 1927–1928 izšel njegov roman Most nad prepadom. Med leti 1931 in 1939 je izdal osem knjižic odrskih prizorov s pesmicami z naslovom Otroške igrice. V posebni zbirki je izdal pesmi Božji smehljaji (Ljubljana, 1943), za ilustracije pa je poskrbela Sonja Vončina. Pesmi so večinoma vzgojnopoučne in religiozno čustvene. V motivih se naslanjajo na cerkvene praznike in duhovno življenje, v obliki pa na ljudsko pesem in moderni slog: iz ekspresionizma je Sekovanič prevzel prosti verz.

Bibliografija

• Božji smehljaji (1943) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 1 (1931) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 2, Za dan prvega sv. Obhajila (1932) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 3, Pavelčkova piščalka : [otroška igrica v štirih prizorih] (1934) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 4, Evharistični cvetovi (1935) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 5, Mamičin praznik : (za proslavo materinskega dne) (1936) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 6, Mamičin praznik : (za proslavo materinskega dne) (1937) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 7, Proslava materinskega dne (1937) (COBISS)
• Otroške igrice. Zv. 8, Za kongres Kristusa Kralja (1939) (COBISS)

Viri

• »Krizostom Sekovanič«. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
• Jože Potrpin: Maša ob 50-letnici smrti župnika Franca Sekovaniča
• Jože Potrpin: Plodna in blagodejna dediščina Franca Sekovaniča